Gorovje Qinling-Bashan je že dolgo prepoznano kot naravna meja med severnim in južnim delom Kitajske, v strokovni literaturi pa pogosto nastopa kot osrednji vodni stolp države. Kljub temu so prostorske in časovne zakonitosti poletne hidroklime ter izvor vodne pare v najbolj vlažnem delu leta še vedno slabo razjasnjeni, predvsem zaradi kratkih opazovalnih nizov, ki pokrivajo zgolj nekaj desetletij.
Raziskovalna skupina z Inštituta za zemeljsko okolje, ki deluje v okviru Kitajske akademije znanosti, je na podlagi izotopskih zapisov v drevesnih obročih pripravila 200-letno rekonstrukcijo poletne relativne zračne vlažnosti za južni del osrednjega vodnega stolpa.
V znanstveni objavi navajajo, da drevesni arhivi stabilnega izotopa kisika nudijo dovolj podrobno časovno ločljivost, da lahko zapolnijo vrzel, ki jo puščajo instrumentalni podatki. Analiza pojasni približno 43,60 odstotka variabilnosti v sodobnih meritvah relativne vlažnosti, kar kaže na visoko zanesljivost izbranega pristopa.
Kitajska akademija znanosti poudarja, da uporaba posrednih zapisov omogoča tudi vpogled v izredne hidroklimatske dogodke. Med preučevanjem so tako izpostavili vpliv dveh obsežnih suš – zgodovinsko znane „suše Dingwu“ ter suše iz obdobja 1940–1943, ki sta izrazito zaznamovali preučevano območje.
Izmenjevanje sušnih in vlažnih faz ter regionalne razlike
Rekonstruirani podatki razkrivajo tri izrazite sušne faze (1850–1859, 1920–1943 in 1966–1982) ter tri vlažnejša obdobja (1861–1875, 1885–1898 in 2009–2013). Po navedbah Kitajske akademije znanosti se ta nihanja v veliki meri ujemajo s širšimi hidroklimatskimi spremembami v celotnem območju Qinling-Bashan, kar potrjuje desetletno sinhronost podnebnih vzorcev na regionalni ravni.
Zanimiva posebnost se pojavi v letih 1943–1953, ko se razlike med severnim in južnim delom gorovja še posebej okrepijo. Avtorji izpostavljajo, da so obdobja z višjo relativno vlažnostjo na jugu hkrati sovpadala s sušnejšimi razmerami na severu – in obratno. Takšna prostorska razporeditev kaže na zapletene cirkulacijske mehanizme, ki vplivajo na razporeditev poletne vlage.
Po navedbah Kitajske akademije znanosti je osrednji gonilnik poletnih hidroklimatskih sprememb azijski poletni monsun. Posebej izrazito vlogo ima transport vodne pare, ki ga vzpostavlja indijski poletni monsun, medtem ko El Niño-južno nihanje deluje kot dodatni modulirni dejavnik. Raziskovalci opredeljujejo tudi značilni vzorec “suho-toplo / mokro-hladno”, ki nakazuje, da bi lahko prihodnje segrevanje ozračja okrepilo tveganje za sušne razmere na tem območju.
Kitajska akademija znanosti navaja, da je razumevanje tovrstnih dolgoročnih sprememb ključno za upravljanje vodnih virov, načrtovanje kmetijske proizvodnje in ohranjanje ekosistemov v občutljivih goratih območjih. Študija tako ponuja referenčni okvir za oceno podnebnih tveganj ne le v gorovju Qinling-Bashan, temveč tudi v drugih monsunskih regijah, kjer so vodni viri odvisni od sezonske dinamike poletne vlage.
Foto: Wikimedia/Charlie439753
