Edvard Kadič: Če samo naslavljaš in nič ne narediš, te imajo prej ko slej vsi dovolj

V nadaljevanju poobjavljamo zanimiv intervju z urednikom Portal24 Edvardom Kadičem za spletno izdajo Družina, ki je izšel 19. 1. 2024. Gre za analizo slovenske politične scene, napovedi in posledice trenutnega dogajanja za Slovenijo.

Kateri družbeno-politični izpostavki iz pravkar končanega leta 2023 bodo nedvoumno vplivali tudi na politično dogajanje v letu 2024?

Kar nekaj jih je. Najprej splošna zgodba okoli reform. Veliko govora, nič narejenega. Potem zaplet s plačami v pravosodju, kjer gre za znameniti uvod z napovedanim »srečnim koncem«, ki se zaključuje v odločbi Ustavnega sodišča o uskladitvi plač v pravosodju. Sredi leta 2023 je sledila naravna katastrofa s poplavami, kjer je bil odziv – milo rečeno – počasen. Kaj se bo še zgodilo, sicer ne vemo, a glede na izkušnje prav veliko iz tega ne bo. Potem pa še ob zaključku leta znamenita zgodba s štempljanjem, kjer gre v bistvu za spor z gospodarstvom, še iz časa administrativnega dviga minimalne plače, zdaj pa še dodatne administrativne ovire pri poslovanju. Roko na srce, veliko front je odprtih, daleč najnevarnejša repa zveri slabih vladnih odločitev, ki bosta še zamahnila po ljudeh, pa sta odprava mini davčne reforme, kjer ljudje danes letno plačujejo za eno neto plačo več, namesto da bi jim ta denar ostal v žepih, ter podivjane cene energentov v državi, ki naj bi jo vodil energetski menedžerski genij.

Sarkazem v izrazih Sončni kralj za Roberta Goloba in Sončni dvor za vlado nakazuje popolno odtujenost vlade od potreb in zahtev ljudi.

Kateri od treh scenarijev (nadaljevanje vlade z Robertom Golobom na čelu; nov obraz na premierskem stolčku; predčasne volitve) se vam zdi najbolj verjeten in kateri najmanj?

Mislim, da je najverjetnejši scenarij nadaljevanje vlade z Robertom Golobom na čelu. Večina, ki jo ima v Državnem zboru, mu zagotavlja mirno in lagodno življenje, osrednji mediji z RTV Slovenija na čelu so pod njegovim nadzorom, konsolidacija energetskega sektorja z delno privatizacijo še ni končana, koalicijska Levica, ki izstavlja račune iz predvolilne kampanje, pa še ni dosegla popolnega nadzora in discipliniranja medijske krajine (novi Zakon o medijih) ter zagotovitve financiranja za ti. nove medije in medijske poti za svoje nevladne organizacije. Ocenjujem, da bi bile predčasne volitve lahko šele spomladi 2025.

Rivalstvo je dobro, NSi namreč ni prikolica SDS in iskrenje prav zato koristi obema. Porajajo se novi vidiki, pristopi in možnosti. Končno odločitev pa bodo seveda izrekli volivci.

Podpora vladi, njenemu predsedniku in njegovi stranki je zadnje mesece strmoglavljala. S katero potezo ali karakteristiko je premier izgubil največ podpore volivcev? Kaj so mu volivci najbolj zamerili?

V ospredju so zagotovo njegove obljube in nato njihovo neizpolnjevanje oz. »požiranje besed«. Golob daje jasno vedeti, da se enostavno ne zaveda, s kako kompleksnim sistemom upravlja. Da ima praktično vsaka beseda predsednika vlade, kaj šele obljuba, veliko težo. Vedno se v državi najde nekdo, ki bo besede slišal drugače, kot so bile mišljene. To je izziv komunikacije sam po sebi: vedno komuniciraš, tudi če te ni. Ko dodamo še dejstvo, da ga izjemno velik del tako ali tako ne podpira (opozicija, anarhisti, nezainteresirani …), mora biti vsaka beseda ali dejanje na takšnem položaju skrbno pretehtano. Če dodamo še obnašanje celotne Golobove vlade, kot da je proračun nekakšen vojni plen, kjer se »krade kot srake«, te tudi najbolj goreči podporniki sčasoma nehajo podpirati. Povedano drugače, če samo naslavljaš in nič ne narediš, te imajo prej ko slej vsi dovolj.

Ministrica za digitalno preobrazbo je že dolgo rezerva na listi za odstrel, afera s 13.000 fantomskimi računalniki pa je zgolj vrh ledene gore. Kot zrela hruška čaka na padec z veje v pravem trenutku, ki ga bodo izbrali odločevalci v Golobovem kabinetu.

Bi Golobu koristilo, če bi zamenjal generalno sekretarko Vesno Vuković? Njegovih zdrsov v komunikaciji z javnostmi se je nabralo že res veliko …

Ne, prav nič mu ne bi koristilo. Vesna Vuković ni zgolj nekakšna nameščenka oz. uslužbenka v tej ekipi. Ona je jedro Golobove ekipe in kdor koli misli, da bi bilo za Goloba dobro se znebiti Vesne Vuković, mu koplje jamo. Sta uigrana ekipa, ki skupaj igrata že mnogo let, in brez nje bi ga tekmeci s pomočjo medijev pokopali v nekaj tednih. Prostovoljen odhod Vukovićeve iz ekipe lahko pomeni le novo pozicioniranje za novo prihodnost, po odhodu Goloba s položaja predsednika vlade.

Predvsem menim, da potrebujemo izkušene politike na mednarodnem parketu, glasni lokalni populisti pa v 720-članskem Evropskem parlamentu izzvenijo. Izgubijo se in porabijo vsaj en mandat za to, da se naučijo biti slišani.

Golobova izbira zadnjih ministrov (Props, Novak, Čalušić) je že prav groteskna. Čemu pripisujete dejstvo, da kljub še nikoli prej videnemu volilnemu uspehu ne zmore zmotivirati kredibilnih strokovnjakov in jih posaditi na ministrske stolčke?

Ljudski rek pravi, da ko te enkrat piči kača, se bojiš tudi vezalk. Po odslovitvi Danijela Bešiča Loredana, ki se je še dan pred odhodom širokoustil, da sta z Golobom praktično »brata«, in odslovitvi Mojce Pašek Šetinc, prvoborke in nekakšne nosilke partizanske spomenice Golobovega antifašizma ter depolitizacije RTV, je tudi najbolj inteligentno podhranjenim jasno, s kom imajo opravka. Z nekom, ki mu je pojem empatije precej tuj. V suhoparni teoriji je biznis res nekaj neosebnega, v praksi pa so ljudje edini pravi kapital. Izbor zadnjih ministrov je zato posledica izpraznjenega kadrovskega bazena okoli Goloba. Imenovane razumem, da si želijo nabrati izkušenj za nadaljnjo kariero, predvsem pa imeti nekaj, kar bodo lahko vpisali v svoj življenjepis. V praksi pa so to neizkušeni upognjenci, ki ne bodo upali (ali smeli) na svojo roko narediti praktično nič. Poglejte, kaj se dogaja s Prevolnikovo. Stavka zdravnikov začenja vedno močneje hromiti Slovenijo, ona pa še na pogovore s stavkovnim odborom ne pride, kaj šele, da bi sprejela kakšno odločitev. Češ, kar naj se Props s tem ukvarja. Ta pa, razen floskul o naslavljanju in mantre, da je potrebno plače reševati v okviru celotnega plačnega sistema javnega sektorja, ne spravi nič skupaj.

Glede SLS imam velika pričakovanja. Gre za bistro, pronicljivo in dobro artikulirano ekipo, ki se zaveda, da prihaja njen čas. Volivci SLS so mogoče celo najbolj frustrirani volivci zadnjega desetletja.

Tudi na pomladni strani se dogaja, kot že dolgo ne: Logarjeva in Ruparjeva stranka, pomlajena SLS z močnim nosilcem liste na evropskih volitvah … Je to intenzivno dogajanje koristno za slovensko politično »desnico«?

Zagotovo. Logar ima denimo velik potencial, predvsem z nekoliko modernejšimi pristopi, ki jih desnici manjka. Platforma sodelovanja je prostor, kjer pričakujem veliko dobrih idej in povezovanje sil na sredini, ki so trenutno zaradi intenzivne Golobove polarizacije prostora (depolitizacija, fašizem, janšisti, …) nekoliko v ozadju. Rupar s svojim nekoliko bolj populističnim pristopom vnaša strah na vse strani. Uspeh, ki ga doživlja, je posledica dejanskega slabega stanja upokojencev. Trud predvsem levega političnega pola, da bi ga umazali s floskulami o dogovorih z Janšo, da gre za desničarsko prevaro …, ne daje rezultatov. Večina ljudi v Sloveniji pod Golobom živi slabše kot prej in pomemben del teh so prav upokojenci. Glede SLS imam velika pričakovanja. Gre za bistro, pronicljivo in dobro artikulirano ekipo, ki se zaveda, da prihaja njen čas. Volivci SLS so mogoče celo najbolj frustrirani volivci zadnjega desetletja. Staro vodstvo več kot očitno ni spravilo skupaj nič pametnega (izpad iz Državnega zbora) in za vsako ekipo je bolje, da pride na pogorišče, kot da nasledi superzvezdnike. Res pa so pričakovanja velika. Držim pesti, da jih upravičijo, ima pa omenjena ekipa za seboj zvesto volilno telo.

Vesna Vuković ni zgolj nekakšna nameščenka oz. uslužbenka v tej ekipi. Ona je jedro Golobove ekipe in kdor koli misli, da bi bilo za Goloba dobro se znebiti Vesne Vuković, mu koplje jamo.

Pa petelinjenje med opozicijskima strankama? Kdo bo v medsebojnem boju med SDS in NSi potegnil kratko in kaj bi lahko zgladilo iskre med strankama?

Zaenkrat se zdi, da bi lahko krajši konec potegnila NSi. Res pa je, da je tak sklep posledica opazovanja dogajanja od zunaj, večinoma prek medijev in družabnih omrežij. V politiki obstajata dva aksioma, ki ju je ob tem vredno upoštevati. Prvi, da v politiki ni nič tako, kot se zdi, in drugi, da je bistvo uspeha politike dober tajming. Mislim, da je strateška napaka govorjenje predsednika NSi Mateja Tonina, da ne bodo sodelovali v morebitni vladi, če bi jo vodil Janša. Take izjave so v politiki neumne. Politika je umetnost možnega in, resnici na ljubo, nihče ne ve, kako se jutri premešajo karte. Upam pa, da se iskre ne zgladijo, hkrati pa tudi upam, da se ne razplamtijo v požar. Rivalstvo je dobro, NSi namreč ni prikolica SDS in iskrenje prav zato koristi obema. Porajajo se novi vidiki, pristopi in možnosti. Končno odločitev pa bodo seveda izrekli volivci.

Vedno verjetnejša rešitev za nacionalni medij postaja ti. grški scenarij in o tem so začeli govoriti tudi že simpatizerji levega političnega pola. Gre za razpustitev medija in nato v okrnjeni obliki počasno vzpostavitev nazaj pod posebnimi pogoji in pod mednarodnim patronatom.

Protesti upokojencev, kmetov, nezadovoljnih Ljubljančanov – bi lahko rekli, da se je leta 2023 prebudila tudi civilna družba desno od sredine?

Na prvi pogled da, v resnici pa ne. Upokojenci so pomemben segment družbe in prav je, da so šli na ulice. Vendar tukaj ne gre toliko za levo ali desno. Očitno je pacifizacija slovenske desnice uspešno izpeljana in tudi dnevno vodena. Kmetom nelegalno odvzemajo krave, Janković mirno gradi »drekovod« čez največji vodonosnik v državi in kriči, da »ima daljšega od predsednice«, cene živil so poskočile za 20 % ali več, energenti se dražijo še dvakrat bolj, podjetja se dušijo v davkih in nerazumnih administrativnih zahtevah, reform ni, Golobova vlada pa je postala sinonim neučinkovitosti. Sarkazem v izrazih Sončni kralj za Roberta Goloba in Sončni dvor za vlado nakazuje popolno odtujenost vlade od potreb in zahtev ljudi. Vidite koga metati granitne kocke v Državni zbor? Par posameznikov se izpostavlja v nekaj TV-oddajah in na družbenih omrežjih, Aleš Primc se muči z animiranjem in osveščanjem ljudi okoli kanala C0, Logar na vsake toliko pripravi kakšen dogodek s svojo Platformo sodelovanja, to je pa tudi več ali manj vse. Ne, civilna družba desno od sredine še vedno spi in čaka na drobtinice z mize tranzicijskih privatizerjev ter trde levice, ki z družbo upravlja. Ne upa si vzeti, kar ji pripada, saj jo je očitno strah sprejeti dejstvo, da je ta družba tudi njena.

Golob daje jasno vedeti, da se enostavno ne zaveda, s kako kompleksnim sistemom upravlja. Da ima praktično vsaka beseda predsednika vlade, kaj šele obljuba, veliko težo.

Kakšno korist ima slovenski medijski prostor od »depolitizirane« RTV Slovenija s popolnim enoumjem v Svetu zavoda in radiranjem še zadnjih novinarjev, ki niso trobili v isti rog z večino?

Prav velikega ne. Še največja korist je v tem, da se do obisti razgalja neverjetno enoumje, ki nam vlada. Mirno se mečejo na cesto novinarji in celo uredniki, denar za manjšinske programe se porablja za plače, na spored pa se vračajo ostareli hipiji, ki že dvajset let niso več aktualni. Tam so samo zato, ker jih je »j**eno več« in ker »če so rekli, da ga bodo imeli, ga bodo imeli«. Žalostno dejstvo je, da na volitve hodijo starejši, ti pa pretežno gledajo Dnevnik TV Slovenija ter poslušajo Radio Prvi in Val 202, ki spominjata na severnokorejska trobila in propagandni stroj Hamasa. Vedno verjetnejša rešitev za nacionalni medij postaja ti. grški scenarij in o tem so začeli govoriti tudi že simpatizerji levega političnega pola. Gre za razpustitev medija in nato v okrnjeni obliki počasno vzpostavitev nazaj pod posebnimi pogoji in pod mednarodnim patronatom.

Nove ministre razumem, da si želijo nabrati izkušenj za nadaljnjo kariero, predvsem pa imeti nekaj, kar bodo lahko vpisali v svoj življenjepis. V praksi pa so to neizkušeni upognjenci, ki ne bodo upali (ali smeli) na svojo roko narediti praktično nič.

Ali bodo letošnje evropske volitve za katero od političnih strank ali političnih opcij dejansko tudi ura resnice?

Evropske volitve 2024 bodo ura resnice tako za stranke kot politične opcije. Evropski parlament je postal dekadenten skorumpiran politični stroj, kjer potrebujemo izkušene in preverjene kadre. Ob Romani Tomc in Milanu Zveru, ki sta že dolgo tam in imata izkušnje, je odličen kandidat tudi Peter Gregorčič. Žal ta trenutek ni znanih več kandidatov za volitve, da bi lahko komentirali tudi širše. Predvsem menim, da potrebujemo izkušene politike na mednarodnem parketu, glasni lokalni populisti pa v 720-članskem parlamentu izzvenijo. Izgubijo se in porabijo vsaj en mandat za to, da se naučijo biti slišani. Takšen primer je denimo Matjaž Nemec, za katerega v Evropskem parlamentu slišimo šele zdaj, ko se pripravlja na volitve. Splošni sentiment evropske politike se nagiba desno, saj je norosti z zelenim prehodom, uvozom migrantov in nekakšno »vključenostjo« in »korektnostjo« počasi dovolj. Na pragu Evrope je vojna in v takšnih časih je logična izbira konservativna politika, ki pomeni ohranjanje, ne pa progresivna, tj. rušenje in menjava z nečim novim, kar ni preverjeno v praksi. Moje pričakovanje je, da bodo več glasov prejeli konservativni politiki.

Mislim, da je najverjetnejši scenarij nadaljevanje vlade z Robertom Golobom na čelu.

Če si dovolite napoved: kdo s slovenskega političnega parketa ne bo »preživel« leta 2024?

Veliko vprašanje so ministrovanje Dominike Švarc Pipan, ministrice za pravosodje, Emilije Stojmenove Duh, ministrice za digitalno preobrazbo, in Simona Maljevca, ministra za solidarno prihodnost. Pri Dominiki Švarc Pipan gre za nakup stavbe na Litijski v Ljubljani, kjer je, več kot očitno, prav vse narobe. V urejenih državah bi jo že zdavnaj simbolno odpeljali v lisicah. Ministrica za digitalno preobrazbo je že dolgo rezerva na listi za odstrel, afera s 13.000 fantomskimi računalniki pa je zgolj vrh ledene gore. Kot zrela hruška čaka na padec z veje v pravem trenutku, ki ga bodo izbrali odločevalci v Golobovem kabinetu. Simon Maljevac pa je osredni ideolog in v navezi z Asto Vrečko pravzaprav ideološko vodi skrajno levico. On je naravna izbira za uničenje Levice v primeru spopada širših dimenzij znotraj koalicije, ki bo nujno izbruhnil ob nadaljnjem padanju javnomnenjske podpore koaliciji.