Teden, ki je za nami, sta posebej zaznamovala dva dogodka, objava analize poslovnega omrežja predsedniške kandidatke Nataše Pirc Musar ter Elon Musk in njegov prevzem podjetja Twitter.
Analiza o omrežju Pirc Musar
Analiza, ki jo je prvi objavil Bojan Požar na svojem portalu Požareport je zanimiv dokument o poslovnem omrežju zakoncev Pirc Musar, za katerega je predsedniška kandidatka na soočenju na TV Slovenija, pod vodstvom Erike Žnidaršič, dejala, da kaj dosti ne ve o njem.
Da se o tem s svojim možem ne pogovarjata prav veliko in nasploh, da je to nekaj, kar se nje pravzaprav ne tiče. Analiza kaže nekoliko drugačno sliko.
Najprej gre za izvor kapitala. Izhajal naj bi iz tranzicijskega lastninjenja in malverzacij, kar Natašo Pirc Musar, kot potencialno predsedniško kandidatko, na nek način v primeru zmage, postavlja na prestol države kot kraljico tranzicijskih privatizerjev.
Podporo ji namreč aktivno izreka politični pol, ki je tranzicijsko privatizacijo, sinonim za prisvajanje skupnega premoženja, vodil in izpeljal. Kučan, Janković, Čeferin …
Ste se kdaj vprašali v čem je bistvo procesa, ki ga v Sloveniji z negativnim prizvokom imenujemo “tranzicijska privatizacija”? V neki točki procesa pride do dejanja, ki je bolj ali manj pravno sporno ali pa je celo nedopustno, a je spretno prikrito.
Ste se kdaj vprašali v čem je bistvo procesa, ki ga v Sloveniji z negativnim prizvokom imenujemo “tranzicijska privatizacija”? V neki točki procesa pride do dejanja, ki je bolj ali manj pravno sporno ali pa je celo nedopustno, a je spretno prikrito.
Se spomnite znamenitega odgovora Bineta Kordeža, nekdanjega predsednika uprave Merkurja, ko so ga vprašali, kako je lahko dobil takšen enormno velik kredit za lastninjenje podjetja? S čim je jamčil? Dejal je: “S svojim dobrim imenom.” Kasneje je, začuda in bolj kot ne kot nekakšna izjema, končal za zapahi. S tem istim dobrim imenom.
Ekipa z Mermalom na čelu npr. ne bi mogla olastniniti cca 10% ozemlja Ljubljane (danes bolj znano kot nakupovalno središče BTC), če ne bi nekdo pozabil pravočasno oddati ugovora. Ups, se zgodi, kajne? Pa svizec tudi zavije čokolado.
Zato je, glede na kandidaturo Nataše Pirc Musar, še kako na mestu vprašanje, koliko je zaslužna za legalnost moževih dejavnost. Ali res kdo verjame, da v Sloveniji žena ne ve nič o poslovanju svojega moža?
Mogoče tiste ruske žene lutke pri 25-ih, ki smo jih videvali na Instagramu z račjimi ustnicami, kako s sedmimi vrečkami Gucci in Louis Vuitton pozirajo ob 75-letnih oligarhih, v z zlatom obdanih penthousih Pariza in Londona, res nič ne vedo o dejavnostih svojih možov.
Da pa Nataša Pirc Musar nič ne ve, kaj počne njen mož? Khm.
Do javnega zanikanja o vednosti oz. nevednosti okoli moževih poslov je prišlo pravzaprav že zelo zgodaj v kampanji.
Ne razumem najbolje, zakaj je do tega zanikanja sploh prišlo. Kot pravnici so poznane vsaj osnove pravnih možnosti in tudi priložnosti, ki jih pravo nudi. Podobno, kot na sodišču nepoznavanje prava ne opravičuje.
Pravi vprašanji sta seveda predvsem dve: ali je vse zakonito in ali je takšno poslovanje etično sprejemljivo za bodočo predsednico.
Zdi se, da je glede omenjene hobotnice zadeva legalno čista oz. vsaj toliko, da v zadevi ne poteka kakšna odmevna pravda, ki bi zakonca Musar lahko dodatno obremenila. Glede etičnosti takšnega poslovanja pa je seveda nekoliko bolj zapleteno iskati odgovor in to je seveda tudi nevralgična točka, na katero je ciljal, kdorkoli že je takšno analizo sploh naročil.
Naročil naj bi jo Robert Golob, aktualni premier Slovenije. Bojan Požar je na svojem portalu, ko je dokument ekskluzivno razkril (vir) in omenil naročnika, tudi omenil, da je bila analiza že poslana v vsaj en večji medij.
Ali je Robert Golob res naročil to analizo ali ne, bo seveda ostalo skrito. Glede na verodostojnost informacij, ki jih objavlja Bojan Požar, verjamem, da ni daleč od resnice. Še posebej, ker je bilo to tudi neposredno demantirano.
Od afere Watergate dalje namreč obstaja med novinarji pregovor, da je zadeva potrjeno verodostojna od tistega trenutka, ko v javnost pride uradno zanikanje ti. demanti.
Twitter in Elon Musk
Družabno omrežje Twitter je v zadnjih letih doseglo vodilno mesto v ustvarjanju javnega mnenja.
Postalo je nekakšno izhodišče, referenčna točka, kjer obstaja “meso”, iz katerega se potem ustvarjajo novice in zgodbe v drugih medijih.
Slovensko omrežje ni nič drugačno od ostalih delov omrežja na Zahodu. Majhno po številu in veliko po vplivu na aktualno družbeno dogajanje.
Pred kratkim sem se na neki zabavi z znancem zapletel v sicer lahkoten pogovor o politiki. Vem, da pojma nima o tvitanju, saj se še s Facebookom bojuje. Presenečen sem slišal o levih to in ono, o desnih pa predvsem to, da bi lahko manj tvitali. Ko sem ga prosil, če lahko malo pojasni kaj točno misli s tem, je odgovoril da ne ve, ker se v to “ne zastopi” ampak, da je pa jasno, da to tvitanje “škoduje”.
Ne bom globlje razpredal, kako zelo demonizacija nasprotnikov škoduje modernizaciji slovenske družbe, lahko pa ugotovim, da je učinkovita. Prisotni na slovenskem Twitterju še kako dobro poznamo gnojnico novinarskih in drugih levičarskih aktivistov, v obliki kajman očarlarjev, filmoljubov ipd.
Elon Musk je podjetje Twitter prevzel kot sovražno entiteto. Kot leglo skrajno levega woke lgbtiq aktivizma, ki uničuje podjetje in njegovo profitabilnost (vir), ne nazadnje pa tudi družbo, saj ima tako velik vpliv nanjo.
Elon Musk je podjetje Twitter prevzel kot sovražno entiteto. Kot leglo skrajno levega woke lgbtiq aktivizma, ki uničuje podjetje in njegovo profitabilnost (vir), ne nazadnje pa tudi družbo, saj ima tako velik vpliv nanjo.
Muskov prvi korak je bil seznaniti se z računalniškimi kodami in jih zavarovati. Nato pa je v prvem tednu odpustil 3.750 zaposlenih od skupno cca 7.500.
Na mestu je seveda vprašanje, zakaj se je odločil za takšne korake.
Mar ne bi bilo lažje priti zjutraj na sedež podjetja, se sestati z vodstvom in spiti kavo, se seznaniti z delom in dovoliti, da se stvari odvijajo dalje? Konec koncev je dal na mizo 44 milijard!
Očitno je ocenil, da tako ne bo šlo. Da si ljudje, ki pripadajo danes že do skrajnosti izprijeni levičarski progresivistični ideologiji, jemljejo pravico in sistem v svoje roke.
Da so prepričani, da je njihovo nekaj, kar ni.
Da na tem svetu obstaja samo takšna interpretacija dogodkov (ali resnice, če želite), kot so si jo zamislili sami. Da se gredo načrtno cenzorje in s svojim kulturnim marksizmom agresivno in načrtno uničujejo demokracijo.
Podobnost stanja v Twitterju in stanja v javni RTV Slovenija pri nas, je skoraj neverjetna.
Poiskus koordinirane uzurpacije oblasti v RTV Slovenija s strani Golobove vladajoče klike, z nekakšnim sindikatom, s skrajno levičarko Asto Vrečko na čelu v vladi ter s poslankama Svobode Mojco Pašek Šetinc in Urško Klakočar Zupančič (predsednico DZ) na strani zakonodajalca, je skoraj neverjetna.
Saj ne, da nismo tega pričakovali. Kaj pa naj bi od teh političnih skrajnežev pričakovali drugega? Od ljudi, ki javno razglašajo, da oni pa že ne bodo pustili, da bo še kdo drug kdaj vladal in ne več oni?
V RTV Slovenija ni Elona Muska, ki bi preprosto zaprl ta zavod in ga očistil ideologov ter raznih kvazi sindikalistov, ki še stavka v enem protestu ne povedo do konca, pa imajo na sebi že nove majčke s parolami na prsih za naslednji protest. Do bridkega konca, pravijo, konec koncev jih je po njihovem itak jebeno več kot drugih.
Pred nami so dnevi velikih odločitev. Najprej je na vrsti drugi krog predsedniških volitev, nato sledijo lokalne volitve, trije referendumi in še spremembe v Državnem svetu. Po letošnjem decembru Slovenija politično ne bo več enaka kot je danes.
Lahko bo boljša, lahko slabša, enaka pa zagotovo več ne bo.
Izbirajmo torej pametno in po svoji vesti.
Edvard Kadič
Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
