Starejša, kot sem, bolj pogosto se spominjam dogodkov iz otroštva in tudi iz mladosti. Že od nekdaj sem bila precej samosvoja, trmasta, ni mi bilo všeč, če so mu ukazovali ali mi kako drugače – med vrsticami povedali, da moram ubogati. Najraje brezpogojno, če se le da.
Na cesti so nas ustavljale starejše ženske in zvedavo spraševale:”Kdo si pa ti? A si od Berte, ker si tej, ki jo poznam, zelo podobna?” Če sem prikimala, se je, prepričana sem, v njihovih glavah v trenutku odvrtel film, v katerem je v glavni vlogi nastopala moja mama. Z vsemi vrlinami in napakami vred.
Seveda so potem mnenje, ki so ga imele o njej, avtomatično prenesle name. To, da sva si bili z mamo zelo zelo različni, ni igralo nobene vloge. Ljudje imajo strašno radi, da so stvari popredalčkane za več rodov naprej in nazaj.
Ljudje imajo strašno radi, da so stvari popredalčkane za več rodov naprej in nazaj.
Zato je danes toliko nepomembnih gledaliških igralcev, ki nosijo zgolj pomembno ime po dedu, babici, stricu ali kom drugem iz žlahte. Zato je danes toliko ničvrednih politikov, ki so prepričani, da držijo- tako kot njihovi predniki- Boga za brado.
Ha, ha, ha, tudi jaz sanjam, da bo naš Mali nekoč dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Ne vem sicer, kako, ker so mu pomembnejši algoritmi in integrali kot besede, a upanje umre zadnje.
Predalčkanje se je potem nadaljevalo skozi srednjo šolo. Ni jim šlo v glavo, kako to, da se nisem zaposlila v Alpini kot ostalo sorodstvo. Štrene jim je mešal Janez, ker je raje postal kmet kot zdravnik. Ali pa Sašika, ki se še danes, pri sedemdesetih, raje ukvarja z najstarejšo obrtjo, kot da bi bila šivilja kot nekoč njena mama.
»Kdaj se bosta lotila zidave hiše? Tvoji vrstniki jo že vsi imajo?« so me spraševali, kakšni dve ali tri leta po poroki. »Kdaj bosta z možem kupila kaj boljšega, kot je na pol podrt fičko?« Ko se je rodil četrti otrok, spet zgražanje: »Kdo ima danes štiri otroke?«
Največji šok so predalčkarji doživeli, ko so slišali, da me zanimajo zgodbe o intimi naših prednikov. »Da je ni sram! Poročena ženska s štirimi otroki pa vtika nos v stvari, ki bi se ji morale gravžati!« Včasih so me bolele vse kosti, ko so me nič kaj nežno tlačili v predalčke, iz katerega sem jim kar naprej uhajala.
A to, kar se je dogajalo v tako imenovanih ”starih časih”, je bila ”mala mal’ca” v primerjavi s predalčkanjem, ki smo mu danes priča.
A to, kar se je dogajalo v tako imenovanih ”starih časih”, je bila ”mala mal’ca” v primerjavi s predalčkanjem, ki smo mu danes priča.
Oni dan smo kramljali o prijateljih, ki jih ima kdo od nas na družabnih omrežjih. »Zakaj pa tega in tega ne zablokiraš?« so vztrajali. Od srca sem se zasmejala:«Zato ne, ker me zabavajo. Pa še meje mi postavljajo, da ne zapišem vsega, kar mi pade na pamet!«
Niso me najbolje razumeli, ko sem še dodala, da svoja mnenja najraje izmenjujem in primerjam s tistimi, ki razmišljajo drugače. Ker če teh- drugačnih mnenj – ni na voljo, potem se počutim enako, kot da stojim pred ogledalom in se pogovarjam sama s seboj.
To presneto predalčkanje, ki me spravlja v slabo voljo, prenašam že celo življenje. Južni bratje bi rekli, da se ni nič spremenilo, da je danes isto sranje, le drugo pakovanje. Pred časom, ko me je na twiterju zablokiral- in to brez najmanjšega razloga- visok vladni uslužbenec, sem bila pa res mičkeno šokirana.
Kako to, da se človek, ki ima enega najpomembnejših položajev, boji mnenja ene uboge, nebogljene stare mame iz enih božjih Rovt tam nekje na koncu sveta?!
Poskušam biti strpna, prijazna in ljubezniva z vsakim. Ker edino merilo, ki bi ga morali pri komuniciranju upoštevati, bi bilo prav to: strpnost. Srce me boli, ko se še tisti posamezniki, ki bi manire že skoraj morali poznati, norčujejo iz zunanjega videza svojega ”sovražnika”. Mar res ne pomislijo, da nekdo, ki ima velik nos ali pa kratke noge, že brez norčevanja težko živi?
Poskušam biti strpna, prijazna in ljubezniva z vsakim. Ker edino merilo, ki bi ga morali pri komuniciranju upoštevati, bi bilo prav to: strpnost.
Spominjam se dogodka iz otroštva. Glasbo nas je učil Anton Jobst, slovenski skladatelj, organist, zborovodja in pedagog (1894 – 1981). Nekdo se je spomnil, da je podoben jazbecu. Naslednji dan so mu nastavili na kateder skodelico, v katero so natresli koruzo. Ko je Jobst nič hudega sluteč vprašal, komu je skodelica namenjena, se je oglasil glas iz zadnje klopi: “Vam. Ker ste kot jazbec.”
V razredu je nastala smrtna tišina. Nekateri so se potem začeli hihitati, mene pa še danes boli srce, ko se spomnim tega trenutka.
Ni hujšega predalčkanja, kot je tisto na osnovi politične opredelitve. Ko včasih berem komentarje s twiterja ali Facebooka moji sosedi Mici – kmalu bo praznovala stoti rojstni dan- zmajuje z glavo in reče:«Saj se bodo še pobili, če do česa pride!«
Ni hujšega predalčkanja, kot je tisto na osnovi politične opredelitve.
Predalčku, na katerem piše ”levi”, pritičejo same pozitivne oznake: lepi, pametni, razumni, izobraženi, svetovljanski. Pri desnem predalčku pa ravno obratno: zabiti kot kol v tla, brezvezniki, neumni kot noč, grdi na pogled, neizobražena drhal…
Na takšno besedovanje sem navajena že od osamosvojitve naprej.
Pa saj ni toliko problem, če desni predal žalijo vsevprek, problem je, ker dotični predalček to dopušča. Letos sem iz čistega veselja ali iz čiste zlobe, kakor vam drago, tudi sama odprla en predalček. Na njem piše ”kronani bedaki”. Prvi, ki so se znašli v njem, so dopustniki, ki gredo nekam na kosilo, prej pa ”pozabijo” preveriti, koliko jih bo kosilo stalo. In ko morajo pošteno odpreti denarnico, so zgroženi.
Še huje! Kot cmeravi otroci fotografirajo zneske na računih in jih pošiljajo slovenskim medijem. Češ, poglej, kakšni reveži smo!
Resno vas vprašam: kaj mislite, da so gostinci in sobodajalci Mati Terezija? V tem istem predalčku so se znašle tudi cenjene mlade dame, ki zahtevajo, da se tudi Slovenija obnaša kot že omenjena Mati Terezija in jim nudi zastonj vložke in tampone. En paket z desetimi vložki sicer stane manj, kot je ena kava v lokalu, mimogrede.
Nekako si predstavljam, da je med mladimi damami veliko takšnih, ki jim je mar za naš planet, zato predlagam, da se z menstruacijo spopadejo na star način.
Nekako si predstavljam, da je med mladimi damami veliko takšnih, ki jim je mar za naš planet, zato predlagam, da se z menstruacijo spopadejo na star način. V času moje mladosti smo namesto vložkov uporabljale pinte. Te so bile narejene iz blaga, pravzaprav iz starih, odsluženih spodnjih majic, rjuh ali spalnih srajc. V času čišče smo jih po uporabi namakale v hladni vodi, potem pa dodobra prežulile ter prekuhale v kakšnem starem, odsluženem loncu. Pinte so se obvezno sušile zunaj, na zraku.
Odlična ideja, mar ne? Ubili bi dve muhi na en mah: prihranili državi stroške, hkrati pa reciklirali stare cunje! Dobim vsaj enga cmokca za to idejico?
Zdaj grem pa kuhat. Danes sta na jedilniku bučkina juha in palačinke. Če bo slučajno kdo, ki mu juha ne bo všeč, ga pošljem pred parlament. Če bo imel srečo, mu bo vlada prisluhnila in poskrbela, da bodo tudi izbirčneži prišli na svoj račun s pomočjo davkoplačevalcev.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
