Slovenci bi morali imeti najmanj enajst Božjih zapovedi. Dodatna bi se namreč glasila: ne jamraj

To presneto jamranje se nam je naselilo že v gene, kršen matiček! Postaja večje zlo kot tujerodne rastline! 

Ko sedem pred računalnik, da bi kaj pametnega napisala, pa mi ideja takoj ne pade na pamet, kaj storim? Jamram?

Ne, ne, zmotili ste se. Jaz že ne! V skrajni sili dovolim, da mi Zoya zleze v naročje, medtem ko jo čoham, obe predeva in – uživava, medtem ko ideje skačejo od ene sive celice do druge.

Kdor ne jamra, ni Slovenc! Haha, to bo, ja!

*

To mi ni všeč, pa ono bi lahko bilo drugače, pa ljudje bi morali biti bolj nasmejani, manj zateženi, boljši. Če ne jamramo in stokamo, iščemo krivce. Kdo je kriv, ker mi je prekipelo mleko in je vso noč gorela luč na stranišču? Kdo je kriv, da so me popikali komarji in mi je zmanjkalo kreme za sončenje? Kdo je kriv, da plešemo, namesto da bi tekla voda iz pipe? Kdo je kriv, da je okuženih vsak dan več, mi pa se obnašamo, kot da je covid popolnoma neškodljiv? 

Sv. Peter?

Iskanje ustreznih žrtev nas po lepi slovenski navadi spravi na prag (namišljene) depresije.

*

Jamranje bi lahko postala tudi športna panoga. Udeležba bi bila več kot množična. Le zmagovalca bi bilo težko izbrati, ker bi se jih na prvih mestih, za zlato medaljo, drenjalo več kot preveč.

Odraščala sem v času, ko je veljalo: pomagaj si sam, pa ti bo še Bog rade volje pomagal. Če je kdo le preveč jamral, so rekli:”Kdor jamra, mu je treba vzeti.” Nekako smo bili navajeni, da je jamranje povezano z lenobo in s preobiljem.

Učili so nas, da je treba v življenju malo potrpeti. Če se nam je zdela učiteljica krivična, so rekli starši:”Bo pa tista, ki vas bo učila naslednje leto, boljša.” Navadili smo se, da za dežjem posije sonce in obratno. 

Tudi v porodni sobi so imeli ”najraje” tiste, ki so obilo jamrale. Če je imel porodničar slab dan, te je nahrulil, babice pa so zavijale z očmi. Danes bi takšne prijavili zaradi psihičnega nasilja!

Treba je bilo potrpeti! Pravilo številka ena! S partnerjem, četudi ti je pil kri, s šefom, ki je, če je imel svojih ”pet minut”, maltretiral delavce. 

Kup zanimivih zgodb bi vam lahko povedali delavci, ki so nekoč živeli v samskih domovih. Pogosto se je zgodilo, da so jih miličniki sredi noči metali iz postelj ter iskali pod odejami dekleta, ki naj bi jih- tako so menili- tihotapili v sobe. 

*

Včasih se spotaknem ob jamranja na družabnih omrežjih: mož mi ni prinesel zajtrka v posteljo- naj se ločim? Tašča me je grdo pogledala, naj pokličem policijo? Učiteljica je sinčku pobalinčku zaključila pri matematiki štirico, četudi je znal za deset? Bo minister za šolstvo lahko kaj pomagal?

Ne rečem, če bi jamrali vsaj gasilci, ki se že več dni zapored bojujejo z ognjenimi zublji na Krasu!

*

Poletja izpred štirideset in več leti so bila podobna današnjim. Peklenska vročina je pritiskala z vseh strani. Ponoči se ni dalo spati, podnevi pa ne dihati. Naložili smo par stvari v fička, na zadnji sedež položili polletnega otroka in jo mahnili preko Kačjih rid do Ankarana. Ne pomnim, da bi kdaj jamrali, ker smo se med cijazenjem kopali v lastnem znoju, še manj, če je fičkov motor večkrat zakuhal. 

*

Točno smo vedeli, kdo ima več in kdo manj (nič) pravic. Še huje: bili smo hvaležni za vsako drobtinico, ki je padla z njihove mize. Pravijo, da kot ”narod hlapcev” nismo nikoli imeli možnosti odločanja. Morali smo le ubogati. 

Kdaj bo tega konec? 

Ljudje so se raje znašli. Če ni šlo naravnost, so šli po levi, in če še tam ne, so krenili po desni. Najbolj pogumni so sedli na vlak in ajd proti Nemčiji!

*

Jamranje je usodno povezano tudi s pesimizmom. Če se ozremo na slovensko literaturo s Cankarjem na čelu, nam kmalu postane jasno, da že kot narod nismo ravno zgled optimizma. 

Nikoli ne bom pozabila: ko sem se poročila, sem se po mišljenju tet in stricev malo preveč smejala. Pa mi reče eden od njih:”Nikar! Boš videla, jutri se boš že jokala!”

Predniki so se – trezni- bolj poredko smejali. Nekako so verjeli, da takšne, ki prepogosto kažejo dobro voljo, Bog hitro štrafa. Morda so ga tudi zato tako radi dali na zob, ker so takrat marsikatere ovire –  izginile?

Če primerjam življenjska standarda nekoč in danes, z vso gotovostjo lahko trdim, da nam tako dobro, kot nam gre, ni šlo še nikoli. Hkrati je pa tudi res, da toliko enega jamranja, kot smo mu priča, ni bilo še nikoli. 

*

Zelo nerada priznam, a drži: jamranje je veliko bolj prisotno na desni kot na levi. Slednjim prav zavidam: če jim ni kaj prav, sedejo na kolo, mobilizirajo svoje medije, gredo na ulice. Pa ne le enkrat, če je treba vsak dan! Celo ”pol” parlamenta EU jim uspe prepričati, da se jim doma godi strašna krivica! Na desni za kaj podobnega nimajo ‘jajc’, in levi to zelo dobro vedo. Desna civilna družba je malodane nevidna, če se kdo od njih že kdaj oglasi, mu pogosto še lastni obrnejo hrbet. Preprosto zato, ker jih je strah, da jih bodo dobili po prstih.

Zadnjič smo kramljali o različnih nagradah, ki jih menda dobivajo le levi umetniki. ”Zakaj se pa desni ne združite? Več, kot vas bo, močnejši boste?” sem jim rekla.

A me nekako niso želeli slišati. To pa ne. Kdo bo pa potem jamral?

Za svojo nesrečo je seveda najbolj prikladno okriviti druge: politike, zoprno ženo, nemogočega moža, šefa, dež, sneg, sonce, vročino. Celo samega Boga kdaj pa kdaj grdo gledamo, prepričani, da nam ponuja premalo priložnosti, da bi zlezli na zeleno vejo. 

Najraje imam tiste, ki jamrajo zaradi dolgčasa. 

Ja, ja, ja, vem, vroče je in komarji so tečni. Najlepše bi bilo na morju, s piksno piva v roki! A ni denarja, pa še delovne obveznosti ne dovoljujejo, da bi uživali romantiko sončnih zahodov sredi Dalmacije. 

Tudi jaz sem doma, pa ne jamram. S Šefico (vnukinjo) zbijava šale, se smejiva za prazen nič in namakava noge v lavorju. Po tem, ko sva že zarana skopali za tri gajbice krompirja, se prav prileže.

😊

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici TUKAJ

One thought on “Enajsta božja zapoved: Ne jamraj!”

Komentar: