Edvard Kadič

Ne vem, koliko časa bo še na sporedu npr. oddaja Ura moči. Pritiskom smo že bili priča. O tem sem pisal že TUKAJ. Mogoče bo zdaj, zaradi pritiska javnosti oddaja celo ostala dlje. Tako, kot je bil nekoč Nedeljski dnevnik in njegova zadnja stran s Tonetom Fornezzijem Tofom. Češ, nekaj mora biti tudi proti nam, da ljudje nimajo premočnega občutka, da je medijski prostor res popolnoma pod nadzorom.

Ena od razlik med levico in desnico je, da levica gradi na kolektivu, desnica na posamezniku.

Levica s svojim socializmom ustvarja revno večino in bogato manjšino, desnica pa s svojim kapitalizmom ravno obratno, bogato večino in revno manjšino. Tak primer sta bili npr. ZDA in Sovjetska zveza v času hladne vojne. Na eni strani ameriški kapitalizem, ki je stremel k bogatemu posamezniku in s tem bogati družbi. Na drugi strani sovjetski socializem, ki je stremel k bogati družbi tako, da je pozabil na posameznika. Posameznik je postal zgolj številka v sivini.

Od Leninove revolucije l. 1917 dalje levica dela na ideji kolektiva in njegovi aktivaciji za potrebe ideologije. Ves čas poziva proti nečemu. Poziva k nekakšni revoluciji, revolucija je agens kolektiva. Kolektiv je namreč sam po sebi siva inertna gmota. Sive delavske hlače, siv površnik, siva kapa, sivina vsakdana. Kolektiv. Tam človek ne deluje, temveč čaka na navodila kako naj živi. Kdaj naj vstane, kaj naj dela, kdaj naj gre spat.

Sive delavske hlače, siv površnik, siva kapa, sivina vsakdana. Tak človek ne deluje, temveč čaka na navodila kako naj živi. Kdaj naj vstane, kaj naj dela, kdaj naj gre spat.

Siva gmota, znotraj katere se posameznik lahko skrije in siva gmota, ki posameznika lahko pogoltne. Daleč največji izziv te sivine je, kako zaradi pomanjkanja konkurence ne dovoliti ne najbolj brihtnim posameznikom na upravljalske položaje. Ker sistem ne temelji na prepoznanem posamezniku in njegovi osebni odgovornosti, je to zelo težko. Ima pa prednost, da sistem poskrbi za vse. 

Desnica sivine kolektiva in njegove inertnosti ne pozna. Individualizem in s tem povezana osebna odgovornost terjata zgolj stabilen sistem, kjer zakoni veljajo za vse enako. Terjata sistem, ki vpliv države na delovanje posameznika reducira na minimum. Konkurence je same po sebi dovolj. Ima pa desnica težavo s sodelovanjem. Po domače, vsak vleče zgolj na svojo stran. Če ne vidi materialnega ali upravljalskega interesa, se umakne in ga ne zanima. Ne zanima ga višje, skupno dobro. Le toliko, kolikor ima lahko od tega korist.

Ima pa desnica težavo s sodelovanjem. Po domače, vsak vleče zgolj na svojo stran.

Slovenija je lep primer. Levica je več ali manj na oblasti vse od druge svetovne vojne dalje. Zaradi ciklične narave časa in s tem družbenih pojavov, si je svoje kolektivistično vladanje morala nekako podaljšati v desetletja. To je storila tako, da je preprosto odstranila drugače misleče takoj po vojni.

Promovirala je kolektiv, sama pa vzporedno po desno zidala sistem, da bo preživela tudi takrat, ko se bo naravno spet začelo vzpostavljati ravnovesje. 

Obdobje zadnje Janševe vlade priča točno o tem. Samo dve leti vladanja individualistične desnice sta sprožili kolektivni delirij levice. Dobesedno. Delirij, nekakšen odtegnitveni sindrom, strah pred prihodnostjo brez financiranja iz državnih jasli. Petkovi protesti, tedenski “performansi”, načrtno vodenje prispevkov po medijih o tem, kako so vsi ukrepi napačni glede pandemije, kako vlada diktatura, kako se je potrebno upreti Janševi vladi za vsako ceno, obtožbe o preprodajah mask itd. 

Samo dve leti vladanja individualistične desnice sta sprožili kolektivni delirij levice. Dobesedno. Delirij, nekakšen odtegnitveni sindrom, strah pred prihodnostjo brez financiranja iz državnih jasli.

Kdor razume omenjeno delitev na levi kolektiv in desnega posameznika tudi razume, da je vloga raznih levih stricev iz ozadja naravno veliko manjša in potrebna, kot se zdi na prvi pogled.

Levica preprosto poskrbi za svoje, ko vlada in ko ne vlada. Levica se zaveda, da mora poskrbeti za svoje takrat, ko vlada in nositi skupaj na isti kup, ko ne vlada. Če želi seveda preživeti do naslednjega vladanja, ko se bo lahko poplačala za nazaj. 

Levica preprosto poskrbi za svoje, ko vlada in ko ne vlada.

Financiranje izbranih levih NVO-jev, ki so v resnici aktivistične celice za na volitve, so že tak primer. V njih prebivajo razni upravljalci socialnih omrežij, anonimni troli in usmerjevalci javnega mnenja, terenski aktivisti za zbiranja podpisov ipd. Tam si nabirajo prakso za čas, ko bo potrebna aktivacija (in zagotovo sčasoma bo) ali pa za prehod v podjetja, ki jih upravljajo njihovi “naši”.  

Desnica tega ne razume. Ko ne vlada, se pritožuje, da nič ne more, saj vendar ne vlada. Ko pa vlada, se spet pritožuje, da ne more poskrbeti za svoje, ker je taka zakonodaja in itak ne bo vladala večno. Desnica se zakonov namreč drži, saj verjame, da je ravno trden in jasen zakonodajni okvir tisti, ki zagotavlja lepo in sončno prihodnost. 

Desnica tega ne razume. Ko ne vlada, se pritožuje, da nič ne more, saj vendar ne vlada. Ko pa vlada, se spet pritožuje, da ne more poskrbeti za svoje, ker je taka zakonodaja in itak ne bo vladala večno.

Levica tega ne počne na tak način. Ona je ves čas v stanju revolucije, rušenja, preoblikovanja. Kršenje pravil je hkrati njen modus operandi, način delovanja, in modus vivendi, način preživetja.

Desnica, ker tega ne razume, zgroženo opazuje, kako levica krši zakone. Desnica zgrožena poziva sodni aparat, naj jo zaščiti. Ob tem pa še huje, ne dojema, da je sodni aparat enako vzgojen kot tisti, ki zakone krši. Torej naši morajo poskrbeti za naše in, glej ga zlomka, na grozo desnice, to tudi storijo.

So strici iz ozadja narekovali vse mogoče sodbe in začasne odredbe, ki so ovirale desno vlado med njenim vladanjem zadnji dve leti? Mogoče kdaj, večinoma pa ne. Večinoma je šlo za kolektivistično zavest, da je desnico potrebno onemogočiti ali vsaj upočasniti in s tem pomagati preživeti svojemu (levemu) kolektivu.

Desnica tudi ne razume, da je velik del apatije in celo umika ljudi, ki so bili v predvolilnih časih (letos ali kdaj prej) precej izpostavljeni, posledica zavedanja, da zanje ne bo nihče poskrbel. Da razen strankarskih veljakov in njihovih najožjih ekip, po volitvah ne bo poskrbljeno za nikogar. V primeru zmage ali poraza bodo ostali sami, od trepljanja po ramenih se pa ne živi prav dolgo. Zato res ne preseneča, da na desni preprosto ni ne posebej aktivne inteligence in ne aktivnega družbeno političnega dogajanja izven parlamenta. 

Zato res ne preseneča, da na desni preprosto ni ne posebej aktivne inteligence in ne aktivnega družbeno političnega dogajanja izven parlamenta. 

Desna inteligenca je namreč dojela, da deluje v levem okolju raznih inštitutov, zavodov in univerz, kjer lahko lažje in bolj udobno preživi tako, da se ne izpostavlja preveč. Zato je vsaka izpostavitev povezana z neposredno koristjo in ne širšim družbeno koristnim delom.  

Posledica revolucionarnega zanosa kolektivistične levice v obliki diskreditacij, medijskih umorov, tudi napadov na poslovanja posameznikov, ki javno razmišljajo nekoliko bolj desno, daje rezultate. Kolektiv brani svojega financerja (državne jasli) in posameznik, ki razmišlja drugače,  nima možnosti preživetja.

Danes smo v Sloveniji padli celo tako nizko, da se levica, podprta še z mavričnimi idejami, brani na tako primitiven način, da gredo človeku lasje pokonci.

Lep primer je bil zadnji eksces predsednice DZ na rdeči preprogi, pred častno četo, na proslavi na predvečer Dneva državnosti. 

Komentarji levice o tem, kako je predsednica nerazumljena, kako je fino, da izraža svojo individualnost ipd. so seveda abotni. Zaničevanje simbolov države in njenih obredov, ki služijo utrjevanju državnosti, je zrelo vsaj za javni opomin, če že ne za kaj več. Za glavo se držijo vsi, ki se vsaj malo spoznajo na protokol in komuniciranje v javnosti, pa to ne šteje. Medijsko jo je potrebno zavarovati, ker je naša. Je del našega (levega) kolektiva in mi poskrbimo za naše.

S takšnim pristopom levice, da tolerira prav vse kar počnejo njeni predstavniki, se seveda spirala odpira navzdol v brezno pogube. Kot parazit, ki svojega gostitelja toliko časa izrablja, da na koncu umreta oba. Če se javno ne obsodi ekscesnih dejanj, ta dejanja postanejo nove meje sprejemljivega. Ko enkrat ni več meja, nastopi zakon močnejšega.

Če se javno ne obsodi ekscesnih dejanj, ta dejanja postanejo nove meje sprejemljivega. 

Levica s svojo kolektivno naravnanostjo in revolucionarnostjo, ki je njen agens in pot ven iz inertnosti, ruši kar je bilo zgrajeno. Zato, da se levica lahko hrani in preživi. Žal je zgodovina pokazala, da revolucija slej ko prej začne žreti tudi svoje otroke.

Ne vem, koliko časa bo še na sporedu npr. oddaja Ura moči. Pritiskom smo že bili priča. O tem sem pisal tudi TUKAJ. Mogoče bo zdaj, zaradi pritiska javnosti oddaja celo ostala dlje. Tako, kot je bil nekoč Nedeljski dnevnik in njegova zadnja stran s Tonetom Fornezzijem Tofom. Češ, nekaj mora biti tudi proti nam, da ljudje nimajo premočnega občutka, da je medijski prostor res popolnoma pod nadzorom.

Po napovedani razpustitvi programskega sveta RTV Slovenija in slej ko prej tudi zamenjavi vodstva, bo to mogoče celo nujno potrebno. Proplus je namreč trdno v rokah levice, medijski del, ki pokriva desno stran in kjer igro vodita Nova24 TV in vedno bolj tudi Domovina, pa preprosto zaenkrat nima dovolj dosega. Brez razvoja novih medijev, ki so v vitalnem interesu desnice, bo takšno stanje še desetletja.

Desnica se bo morala naučiti poskrbeti za svoje ljudi tudi v Sloveniji. Začeti razmišljati širše. Graditi varno mrežo, v katero lahko polovi svoje posameznike, če se vsi načrti ne izidejo v celoti. Se medijsko podpirati med seboj in ne iskati zgolj kratkoročnih koristi kapitala in zasebnih interesov.

Na etični pogon namreč enostavno ne gre prav dolgo. 

Dokler te lekcije ne bo dojela in razumela, toliko časa bo desnica ostala tam kjer je. V opoziciji.     

Edvard Kadič

One thought on “Etični pogon ima kratko sapo”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.