Tjaša Ravnikar

Vsak od nas ima talent. Prav vsak. Mnogo ljudi se tudi sprašuje, ali ima njihovo življenje smisel. Odgovor je vsakokrat enak. Če imate življenje, potem imate tudi smisel.

Zakaj je potem tako težko najti svojo pot? Svoj način? Toliko je govora o avtentičnosti. Toliko tečajev in izobraževanj, kjer nas učijo in prepričujejo, da zmoremo ter da smo lahko, karkoli želimo. Zakaj potem toliko nezadovoljstva, zmede in neuresničenih potencialov?

K zmedi pripomore dejstvo, da ljudje vsak dan gledamo in spremljamo tuje talente in med tem izgubimo svojega. Tako zelo si želimo postati nekdo, da pravzaprav postajamo nekdo drug. Neuporabna različica tistega, kogar posnemamo in kopiramo.

Prepričani smo, da bo formula tujega uspeha delovala tudi za nas. Slepo verjamemo vsakomur, ki določi kratek čas in dolg račun za »coaching«. Zmotno težimo k temu, da ubiramo bližnjice in ponavljamo korake za nekom drugim. Še več.

Večina trenutne industrije izobraževanja, ki se nam nudi na tržišču, nas zavaja. Zavaja, da obstajajo bližnjice in instant koraki. Mnogi obrazi, ki kukajo iz zaslonov in plakatov, nam zagotavljajo, da so našli tri korake do uspeha. Ali na primer, da so našli pet korakov do najboljše verzije sebe. Da so končno našli pot in način, ki bosta delovala za vse.

Prav tako so iznašli način, kako boste ustvarili svoj sanjski posel, zaslužili milijone in hkrati utelesili bistvo svojega obstoja. Hm. Resnica je pravzaprav popolnoma drugačna. Prvič, če bi res imeli te formule, nas o tem ne bi prepričevali in nas prijazno vabili k sebi na lepljivo mrežo. In drugič, edini, ki so dosegli prepoznavnost, uspeh in milijone (po katerih vsi hrepenijo), so bili neprilagojeni izobčenci, ki so sledili svoji strasti. Po mnenju večine so kot norci rinili z glavo skozi zid.

Največ časa so bili edini, ki so verjeli vase. Skorajda vsi pa so bili na začetku tudi zasmehovani in ponižani. Njihovo početje je v začetkih delovalo kot velik nesmisel in recept za neuspeh.

Vem, da tega ne maramo slišati. Ampak nekdo mora tudi to povedati na glas. Ne, ni formule. Ne, ni enačbe. Vsaj ne takšne, kot bi jo pričakovali ali si je želeli. Življenje ni manufakturni proces, kjer bi bile znane vse okoliščine. Ni izoliranih in predvidljivih okoliščin. Niti se ne moreš »pripraviti« na življenje. Bistvo bivanja je popolno nasprotje tega. Prej, ko se bomo s tem dejstvom sprijaznili, prej bomo začutili, kaj in kje je naša prava pot. Odgovore na vprašanja prinese šele globoka vpletenost v sam proces in čas, ki je temu namenjen.

Zato vam prijazno poudarjam, da je edina nadpomenka za »uspeh« vztrajnost. Zakaj? Ker vztrajamo lahko le takrat, ko v nekaj strastno verjamemo. To zagovarjamo. Strast je namreč tisto edinstveno gonilo, ki posamezniku ne da miru in obstanka. Strast in vztrajnost sta najboljši prijateljici, ki rodita obilje za tistega, ki ga ženeta. Torej, če v nekaj verjamemo, ne da bi zmogli to ubesediti ali na papirjih in s številkami upravičiti … 

Za začetek najprej vsak pri sebi redefinirajmo besedo uspeh v svojih mislih. Zagotavljam vam, da vam trenutna predstava te besede, ki jo imate zakoreninjeno v svojih miselnih okvirjih, ne prinaša blaginje. Najverjetneje vas zavestno ali ne pri tem celo ovira. Naučimo se torej razmišljati široko, globoko in se prepustimo domišljiji. Le tako bomo lahko izluščili in izrazili vse svoje talente ter prispevali k svojemu smislu.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJveč njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.

Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.

Komentar: