Fritzlove kleti

ByUredništvo

25. avgusta, 2022
Milena Miklavčič (Foto: osebni arhiv)

Moja prijateljica Maria je nekoč bivala v Strasshofu, to je kraj, v katerem je Priklopil leta 1998, ugrabil Kampuschevo. Strasshof se mi je zdel precej dolgočasen, malodane mesto duhov.

Mestece sem neštetokrat prekolesarila po dolgem in počez. Vozila sem se tudi mimo hiše, v kateri je živel Priklopil. Z Natašo – zaprto v kleti.

Bila bi krivična, če bi rekla kako drugače, a na prvi pogled mi je bil Strasshof zelo všeč. Lične hišice za visokimi ograjami, jutranji sprehajalci kužkov, ki se niso niti pozdravljali med seboj, kaj šele, da bi z radovednimi pogledi premerili neko ženšče (mene), ko sem se peljala mimo s kolesom.

Tudi prijateljem in sosedom se je Fritzl zdel zelo normalen, enako tudi forenzični psihiatrinji, ki je z zločincem zaradi preiskave opravila šest intervjujev.

Še njegova hiša v ulici Ybbsstrasse v Amstettnu je navzven delovala običajno. A v notranjosti se je pisala grozljivka, ki je niso opazili niti sosedje. Fritzl je imel v hiši celo najemnike, v 24 letih se jih je zvrstilo približno 100.

Eden od njih je bil Alfred Dubanovsky. Večkrat je slišal čudne zvoke iz kleti, a mu je Fritzl zagotovil, da jih proizvaja plinska peč. “Le kdo bi verjel, da se je kaj tako groznega dogajalo točno pod mano,” je bil Dubanovsky zgrožen, ko je resnica prišla na dan.

Bolj, kot lupimo čebulo, bolj prihajamo do bistva izprijenosti človekove duše. (ali tistega, kjer naj bi domovala njegova vest).

Se spomnite Belgijca Marca Dutroixa?

Porota na sodišču v belgijskem mestu Arlon ga je obtožila ugrabitve in spolne zlorabe deklet ter spoznala za krivega. Vprašanje, koliko ljudi na visokih položajih je bilo vmešanih, koliko je bilo tistih, ki so vedeli, kaj počne, pa so molčali, pa še do danes ostaja brez pravega odgovora.

Sodnica Deja Kozjek je leta 2020 36-letnega Maročana S. A. spoznala za krivega, ker je posilil dve študentki. Da bi uveljavil svojo voljo, je uporabil tako grožnje s smrtjo kot silo.

Za spolni napad na posebno poniževalen način na študentko v študentskem domu na Kardeljevi ploščadi mu je prisodila enajst let zapora, za drugega, zgolj deset dni kasneje, na drugo študentko na Metelkovi v Ljubljani, pa pet let.

Sodni postopek zoper Maročana je potekal za zaprtimi vrati, in sicer zaradi varstva osebnega in družinskega življenja obeh oškodovank.

V letu 2022 smo dobili ”svojo čisto pravo klet” tudi Slovenci. Ko sem na Instagramu začela prebirati osebne izpovedi udeleženk dogajanj v njej, me je stiskalo pri srcu. TUKAJ

Je to mogoče? Ob vsej poplavi različnih nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za ”samo ja
pomeni ja”, da se – vsem na očeh- dogaja nekaj tako nizkotnega in izprijenega?

Vprašanj in ugibanj, ki se porajajo, zakaj je ”pol” kulturniške Ljubljane molčalo, je še nič koliko. Foto material različnih razstav, ki spremlja objave na družabnih omrežjih, je šokanten.

Mislim, da se bo moralo Ministrstvo za kulturo v mojem imenu pritožiti na Facebookovo administracijo.

Namreč: želela sem objaviti fotografijo performansa z laserji, ki smo ga – teoretično – financirali tudi davkoplačevalci, a se je posnetek le-tega zdel FB – sporen.

Posledica: zablokirali so me za 24 ur.

Skratka, zdaj je možno samo dvoje: ali ima slovensko kulturno ministrstvo preohlapna merila za to, kaj je kultura in kaj ne, ali pa je FB preveč tradicionalen in moralističen (fašističen).

Od leta 1998, ko je celjska glasbena skupina Strelnikoff na naslovnici svojega albuma upodobila brezjansko Marijo Pomagaj, ki v naročju namesto Jezusa drži podgano, je šlo samo še navzdol.

2018 se je podelila Prešernova nagrada ženski, ki je dojila psa, potem smo bili priča performansu, ko umetnik požveči živega netopirja, veliko pozornosti je vzbudila tudi gospa, ki je po Ljubljani vlekla prašička.

Na Kongresnem trgu so se umetniki borili proti “fašizmu« s “poezijo”, ki je vzbujala vsesplošno zgražanje. Malo za vmes pa se je, pod krinko umetniške inštalacije, polivalo “kri” po mizah pred ministrstvo kot umetniško inštalacijo.

Srce me boli, ko berem, da je tistih, ki bi iz različnih razlogov želeli škandal pomesti pod preprogo, iz dneva v dan več. Po pravici povem, da mi je ta scena, o kateri se te dni govori, popolna neznanka.

V življenju sem slišala na tisoče zgodb, ki so bile povezane s spolnostjo, tudi z BDSM, drogami, alkoholom, celo preko incestov. A to so bile zgodbe posameznikov, ki so se v nekem trenutku začeli zavedati, da so pregloboko zabredli in so naredili vse, da so splavali iz dreka. Ob tej ”kleti” pa imam občutek – upam, da se motim – da so ”vsi” vedeli, kaj se tam dogaja, pa so še vseeno rinili tja.

Jizah Dafunk je na FB v precej dolgem zapisu, med drugim dejal:

“Po vrstnem redu sem bil zgrožen kako si ljudje na partijih ob pomoči nekih starost in pozicij, praktično talajo kulturni denar. To je denar, ki mi je vedno smrdel. Nikoli ne bom dojel, zakaj “objektivno slovensko novinarstvo” ni šlo poglobljeno gledat, kdo in za kakšne projekte dobiva koliko denarja in kako to dajalci denarja opravičujejo. Občutek, da Slovenija kulturne politike nima, da se tako malo preko prsta prek vez, poznanstev in spolnih praks potala nek denar nekim brezveznim brdavsom, medtem ko neki hudi modeli do denarja ne morejo, pa nikomur nič. Še bolj me je razžalostilo, kako nekdo pride do neke neformalne pozicije, od koder se dela, da fura marsikaj (lahko sicer tudi naklada). Zaradi tega mislim, da se neki kulturni igralci v to “afero” ne bodo mešali, saj se bodo zapletali med to, da so bodisi nesposobni bodisi neposredno ali posredno v marsikaj vpleteni in skrbijo zgolj za svoje riti. Še bolj kot to me je presenetilo, da isti trenutek, ko sem malo podrezal v ta GHB, neprištevne bejbe, ki jim še kar dolivajo, bolj hitro sem bil persona non grata. Vsekakor pa ostajam pri tem, da so te ljudje, ki so tam ostali še nekaj ur in bili tam večkrat, točno vedeli, kaj se dogaja oz. se je dogajalo in to, da nihče od teh kulturniških in moralnih avtoritet nove generacije, ni stegnil jezika, pove veliko tudi o njih samih.«

Andreja Barat pa je v svoji kolumni tukaj, med drugim, zapisala:

“Obravnava primera Smodej je zelo očitno pokazala, da so vsi ti inštituti, aktivisti, vse te akcije “samo ja pomeni ja”, vsi ti mediji, ki tako podrobno analizirajo vsak sum spolne zlorabe iz cerkvenih in politično nasprotnih krogov in si dajo duška, ko je treba narediti sto in eno analizo o šovinističnem komentarju rdečih čevljev, sedaj pa molčijo ali relativizirajo, del problema in ne rešitve.
Nič boljši niso kot zadnja tercialka, ki ob obtožbah župnika vpije – da pa on to že ne bi, da ga hočejo uničiti. Potem ko ni mogoče več zanikati – da so se mu nastavljale, da se mora tudi on nekje izživeti, zakaj se je šele zdaj spomnila … isti profil ljudi in isti obrambni mehanizem. Lahko je v roki rožni venec ali partijska knjižica.”

Pa bom, za konec, še malo ”fašistično” moralistična:

“Na vas, starši, je, da otroke pripravite na to, da bodo naleteli tudi na takšne izrodke. Naj vas ne bo sram spregovoriti z njimi o spolnosti, celo o tisti- najbolj izrojeni. Potlačite svoj sram, morda boste svojemu otroku z iskrenostjo rešili življenje!«

MM, tista, ki posluša in piše.

P.S. Mladinski roman, Evangelij za pitbule – je še med dobrimi knjigami?

Več o avtorici TUKAJ

Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva