Odraščala sem ob pregovoru:”Molk je zlato”. Kar je bilo po svoje razumljivo. Če si rekel kaj preveč, so že potrkali na vrata. Hkrati so nam vtepali v glave, da kdor molči, desetim odgovori.
Pa smo ubogali, kaj pa drugega? Če ne bi, bi jih dobili po riti, pa mirna Bosna!
V tistih starih časih smo vseeno upali, javno ne, na skrivaj pa, da bo nekoč bolje. Ne nazadnje so nas učili, da za vsakim dežjem posije sonce! Kako so se zmotili! Ni posijalo sonce, vsaj za dolgo ne, prihrumeli so nevihtni oblaki in počasi bodo stolkli še tisto, kar je dobrega ostalo.
Danes, ko to pišem, sem na Facebooku čisto slučajno naletela na zapis:
Desničar biti ni problem. Vržeš bombe, sproduciraš begunce in netiš sovraštvo med ljudmi. Biti levičar pa je stvar spoštovanja in ljubezni do bližnjega.
Ko sem prebrala, me je zabolelo pri srcu. Pa ne le v svojem imenu, tudi v imenu vseh dobrih in srčnih ljudi, ki v življenju niso nikomur storili nič žalega…
Bili so le z napačne strani reke življenja. Takšna in podobna obtoževanja morajo/mo poslušati, kar se zavedajo/mo samega sebe. Kdaj bodo dotični od zelo neprimernih besed, prešli k dejanjem?
Bo sledila obvezna Davidova zvezda? Geto?
To, kar se dogaja, ni ne dobro, niti prav, niti pošteno. Še manj človeško. V resničnem življenju smo ljudje takšni in smo drugačni. Celo najboljši imajo napake, priznamo ali ne!
Pregovor: Kdor visoko leta, nizko pade, sem v ”starih časih” slišala malodane na vsakem koraku. Škoda res, da je danes bolj ali manj izginil v pozabo.
Ne v naravi in ne med ljudmi, nikjer ne boste našli popolne enakosti. Nemogoče je opisati vse različnosti, ki so nam bile podarjene že v ”raju”! In prav v njih je čar življenja!
Bolj, kot smo si različni, bolj bi se morali privlačiti! Največ se naučimo od tistih, ki razmišljajo drugače in ne od onih, pri katerih se nam zdi, kot bi stali pred ogledalom in se poslušali.
Le takrat, kadar družba, katere del smo, toliko ”odraste”, da se lahko sliši, se posluša in polemizira med seboj, lahko razlike zmanjšamo in celo omilimo ter s tem prispevamo k večji kakovosti sobivanja.
Morda se še kdo spomni mitološke zgodbe o blaznežu, ki je hotel narediti vse ljudi enake? Za merilo je vzel svojo posteljo. Tistim, ki so imeli predolge noge, da bi se ulegli vanjo, jih je krajšal, onim drugim, ki so imeli prekratke, pa daljšal (nategoval). Si želite takšne enakosti?
Zmeraj, dokler bo obstajalo človeštvo, bo to unikatno tudi zaradi različnosti. So pa nekatera področja, pri katerih bi lahko različno misleči brez razmisleka in predhodnega usklajevanja stopili skupaj in strnili svoje vrste v en sam, zelo glasen, a zgovoren krik!
Nisem več med najmlajšimi. Doživela sem čase, ko smo imele ženske- ne le v resnici, tudi na papirju, veliko manj pravic kot danes. Nasilje je bilo vpeto v način funkcioniranja družbe, ki smo ji pripadale.
Če se je kakšna spozabila in prijavila posilstvo, družinsko nasilje, psihično, fizično ali spolno nasilje nad otroki, je bila deležna – prej kot ne – le prizanesljivega in porogljivega posmeha.
Danes je drugače. Vsaj na papirju! Ženska ima zaslombo – vsaj na papirju- v ogromni bazi različnih društev, ustanov, združenj, ki, vsaj na papirju, skrbijo za njene pravice.
Veste, kaj pri vseh napadih na ženske- v mislih nimam le Tivolske 44, za glavo se držim tudi ob sodnih praksah, ki nasilne (spolne) nasilneže izpustijo na prostost, dobijo pa le kakšno ne omembe vredno pogojno kazen, močno pogrešam?
Pogrešam aktivna, zelo spontana ženska gibanja, pogrešam njihove predstavnice, ki bi organizirale proteste, da bi šle ženske na ulico. Če to zmorejo v nekem nazadnjaškem Iranu, pa da pri nas ne bi mogle?!
Kako je mogoče, da imamo teh gibanj v Sloveniji eno malo morje, a so, žal-vsaj tako je videti- le mrtva črka na papirju? Mi lahko kdo razloži? Kako je mogoče, da ob že znanem predatorstvu sramežljivo molčijo?
Četudi so, kot danes pravijo, v Ljubljani zanj vedeli ”vsi”? Zakaj sta se oglasili le dve žrtvi? Kaj bi bilo, če bi bili še onidve tiho? Bi grozljivosti s Tivolske 44 – kljub ”javni skrivnosti”- sploh prišle v javnost?
Še več: zakaj imamo občutek, da nima nihče nič proti, da škandal ostane pod preprogo?
Zakaj?
Pred dnevi smo brali v medijih, da jo je izolski nogometaš odnesel le s pogojno kaznijo, četudi je enemu dekletu zlomil nos, drugi pa močno poškodoval bobnič. Za povzročitev hude telesne poškodbe je sicer zagrožena kazen do 5 let zapora, on pa se je na sodišču milo zjokal, tožilka pa mu je zato ponudila pogojno kazen! Si morete misliti? Pogojno kazen!
So ženske organizacije kaj protestirale? Niso! Smo šle na cesto? Sedle na kolo? Nismo! Vsaj slišati ni bilo! Ni to žalostno?
Kaj smo postali? Nič drugega kot dežela, ki tolerira nasilje. Kaže, da tudi po ”službeni dolžnosti”? V imenu nekakšne lažne solidarnosti? Vez in poznanstev? Zakaj ta molk?
Globoko me je sram!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
