Vsakdo ima sebi lasten način hoje. Zanimivo, da po načinu hoje že na daleč lahko prepoznamo prijatelje in svojce. Pogosto lahko zasledimo razmišljanja in ideje, da iz hoje lahko preberemo tudi psihološke značilnosti posameznika. Žal znanost dokazuje, da je večina takšnih predpostavk napačna, ne pa vse. Nekatere psihološke poteze med hojo res težko skrijemo. Verjetno se bomo hitro strinjali, da družba, ki išče pretep, drugače vstopi v lokal kot družba, ki tega ne želi.
O protokolu in govorici telesa Urške Klakočar Zupančič: TUKAJ
Prav takšna predvidevanja so pogosto predmet študij. Ugotovitve nakazujejo, da ob opazovanju hoje drugih večinoma ljudje res sklepamo precej podobno o osebnostnih potezah opazovane osebe, ima pa znanost, kot že omenjeno, kar precej dela s tem.
Catwalk, hitra hoja in pogled v tla
Pri opazovanju hoje Roberta Goloba so očitne vsaj tri poteze. Catwalk, hitra hoja in pogost pogled v tla, ko je pri hoji sam.
Najprej opazimo ozko linijo stopal med hojo, ti. “Catwalk”, kjer oseba med hojo postavlja stopala drugo pred drugo, kot to npr. počno manekenke na modni pisti. Takšni hoji se pridruži tudi pretirano gibanje v bokih, ki je posledica naravne lege nog v kolkih.
Večinoma gre za ljudi, ki si neskončno želijo izstopati iz množice. S tem seveda ni nič narobe. Le pričakovati je potem potrebno, da so odzivi okolice lahko prijetni in tudi neprijetni. Posebej pri moških, ki se pri takšni hoji potem naravno pretirano gibljejo v bokih in tako nekoliko spominjajo na žensko izzivalno hojo.
Druga poteza je hitra hoja. Ljudje, ki hodijo hitro, se ne želijo ustavljati po nepotrebnem, ko enkrat točno vedo, kam želijo priti. Gre za ljudi, ki so predani svojim ciljem. Cenijo svoj čas in temu primerno znajo razporejati svoje obveznosti tako, da dosežejo svoje. V poslovnem svetu je takšna lastnost zelo cenjena. V politiki pogosto ne, saj takšne ljudi drugi prepoznavajo kot nekoga, ki gre “preko trupel” do zastavljenih ciljev.
Tretja poteza pa je pogost pogled v tla med hojo, ko je sam. Včasih ljudje hodijo hitro tudi zato, da bi na nek način ubežali sebi. Vseeno pa osebi, ki sicer hodi hitro, ob tem pa ves čas gleda v tla, lahko manjka tudi nekaj samozavesti. V političnem prostoru je potrebno biti pri tem zelo pazljiv.
Slaba stran je, da to vidijo in opazijo vsi. Kot sem zapisal na začetku, iz takšnih izrazov in hoje potem prisotno občinstvo, novinarji in razni analitiki sklepajo precej podobno: da osebi primanjkuje samozavesti. Dobra stran pa je, da je vzdrževanje očesnega stika z okolico, namesto povešenega pogleda v tla, relativno enostavno odpraviti že z nekoliko več pozornosti in zavedanja.
Tudi s pozornim branjem takšnih člankov kot je ta.
Edvard Kadič
Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
O protokolu in govorici telesa Urške Klakočar Zupančič: TUKAJ
Foto: zajem zaslona
