Že vse življenje živim ”na kmetih”, z naravo sem- tako in drugače povezana. Ne mine dan, da se ne bi sprehodila med travniki, polji, ob Sori in po bližnjih gozdovih. In če po pravici povem, nikoli me srce ni še tako bolelo, kot me boli zadnja leta.
Gozdovi še nikoli niso bili tako zanemarjeni, kot so danes in Sora- vključno z nabrežinami, še nikoli ni bila takšen bogpomagaj, kot trenutno je.
Kje so časi, ko je generacija mojega deda, klenih pokončnih mož, ki kmetije, ki so jo imeli v lasti, niso le iskreno ljubili- zanjo so tudi skrbeli po najboljših močeh. Gozdove so sproti čistili, jeseni kosili praprot in ne spomnim se, da bi odpadlo vejevje v času moje mladosti ležalo vse križem, kjer bi ”drevesu padlo od riti”.
V navadi je bilo, da je šel gospoda s svojo ženo v nedeljo, po maši, na obhod po svojem kraljestvu. To je bil edini dan v tednu, ko se ni delalo, ko se je našel čas tudi za možvanje. Možje niso čakali na občino ali državo; potoke, grabne, Soro so sproti čistili, zavedajoč se, da lahko pride, če tega ne storijo, v času poplave do katastrofe.
Pred kakšnim tednom je, denimo, ob Sori nekdo posekal del grmovja in dreves. Žal ni pospravil za seboj, nekaj posekanega drevja celo leži v plitki strugi, ostalo pa vsekrižem. Če rečem, da je kot ”pr’ ciganih”, se ne bom dosti zmotila.
Pogosto se spomnim na prvi verz iz pesmi:” Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal?”. Nekoč je bilo v Žireh brez števila kmetij. Danes? Komaj kakšna. Nekaterih od njih ni izbrisal le čas, domačije so tudi fizično izginile z obličja zemlje.
Pogosto se spomnim na prvi verz iz pesmi:” Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal?”
Še nekaj je zelo drugače: ne mine dan, da na teh poteh ne bi srečevala srne. Pa ne ene- več! Tako so že udomačene, da niti pobegnejo ne! Mirno stojijo in gledajo! Nekoč, ko smo bili otroci v gozdu ”kuhani in pečeni”, se ne spomnim, da bi se nam srnjad kdaj približala.
Morda je kaj ”zašumelo” kje daleč, v globeli, potem smo, če smo bili dovolj hitri, videli le mimobežen švig, pa je že ni bilo več! O volkovih smo brali v pravljicah, o medvedih pa prav tako.
Kdo je kriv, da je danes čisto drugače? Obrnjeno na glavo!
V nedeljo je bila v okviru AGRE 2022 v Gornji Radgoni tudi okrogla miza s pomenljivim naslovom ”Kakšen gozd bomo zapustili zanamcem?”.
Med razpravljavci je bil tudi Franc Miklavčič (nisva v sorodu), doma iz naših krajev. Podatki, ki jih je izpostavil, so presenetljivi, če že ne šokantni. V gozdu, kjer za eno obhodnjo delajo tri do štiri generacije, je pred sto letih povzročal največ škode – zajec.
V petindvajsetih letih (1995-2020) je število jelenjadi začelo skokovito naraščati. Tako je leta 2020 odvzem (odstrel) znašal 7996 glav jelenjadi, leta 2021 pa že več kot 9000. V petindvajsetih letih (1995 – 2020) sta se število in odvzem jelenjadi na Slovenskem povečala za več kot petkrat.
Sedanje strokovne podlage za upravljanje z jelenjadjo vodijo v nenadzorovano in neobvladljivo večanje številčnosti, odvzem pa za naravno reprodukcijo zaostaja za približno eno četrtino.
Drugi način ugotavljanja številčnosti divjadi so popisi objedenosti gozdnega mladja. Popisi se izvajajo že dlje časa, zadnji štirje popisi, leta 2010, 2014, 2017 in 2020 pa so bili izvedeni po isti metodi, zato so rezultati tudi primerljivi.
Rezultati teh popisov so za predele, kjer je koncentracija jelenjadi največja, katastrofalni: Osrednje in Zahodne Karavanke, Jelovica in Pokljuka, popisni enoti Snežnik in Javorniki na Notranjskem, enoti Rog in Goteniško pogorje na Kočevskem, ter Pohorje.
Lokalno pa je močna objedenost prisotna tudi na desnem bregu Save v Zasavju, Polhograjskem hribovju in Cerkljanskem, tudi Beli Krajini, na področju Šumika na Pohorju in v Posočju. Na teh območjih je v višini mladja do 15 cm še pravo razkošje in pestrost vseh drevesnih vrst.
Žal nekatere izginejo že do višine 1 metra, prava slika stanja pa se pokaže v višinskem razredu 100 – 150 cm. Na tej višini iz mladja izginejo vsi plemeniti listavci, jelke, bori in macesni ter vsi hrasti. Ostanejo samo smreka, objedena bukev in za vzorec mehkih in trdih listavcev.
To je vsa »ponudba« gozda, ki jo je divjad ”milostno” prepustila v nadaljnje gospodarjenje lastniku gozda. Popis zajema samo škode zaradi objedanja mladja do višine 150 cm, nikjer pa niso zajete poškodbe v drogovnjakih zaradi lupljenja in popolna popašenost vznika, tako da do mladja sploh ne pride.
Kot zanimivost naj navedem, da so področja največje objedenosti precej skladna z mejami Lovišč s posebnim namenom. Naključje?
Ob takih rezultatih bi Franc Miklavčič pričakoval, da alarmi zvonijo vsaj na naslednjih naslovih: Zavod za gozdove Slovenije, fakulteta in gozdarski inštitut, Slovenski državni gozdovi in Lovska zveza Slovenije.
Ob takih rezultatih bi Franc Miklavčič pričakoval, da alarmi zvonijo vsaj na naslednjih naslovih: Zavod za gozdove Slovenije, fakulteta in gozdarski inštitut, Slovenski državni gozdovi in Lovska zveza Slovenije.
ZGS ima v rokah »škarje in platno« zadnjega četrt stoletja, odgovornost za sedanje stanje je prav njegova. Zakaj je tiho Zavod za varstvo narave, medtem ko iz gozdov izginjajo jelke, hrasti, plemeniti listavci, bori in macesni?
V Zbornikih gozdarstva in lesarstva zasledimo večje število strokovnih člankov na temo ohranjanja jelke na jelovih rastiščih. Pogrešamo pa javno predstavitev rezultatov raziskav v odnosu jelka-jelenjad. Alarmantni podatki bi imeli drugačno veljavo in težo, če bi jih predstavila oseba z akademskim naslovom, kakor nek mali skrbni lastnik gozda.
Žal je tako, da se oglašajo ”le” piščanci, ker petelini molčijo. Kam pelje nadaljevanje sedanjega modela upravljanja z jelenjadjo najlepše kažeta naslednja dva podatka:
V osnutku Gozdno gospodarskega načrta za GGE Jelendol je podatek, da je bilo leta 1970 v lesni zalogi 24 % jelke, leta 2020 pa je jelke še samo 5,7 %. V mladovju pa že leta ni nobene več. Povečuje se delež smreke, pada pa tudi delež bukve.
Tukaj pogrešam tudi odziv nevladnih organizaciji, pravi Franc Miklavčič, financiranih iz proračuna RS. Ko gre za posege v populacijo volka in medveda, ki nikakor nista ogroženi vrsti (številčnost še nikdar v zgodovini ni bila tako visoka), spremljamo pritožbe na izdane odločbe za odvzem, ob genocidnem odnosu do drevesnih vrst, ko izginjajo jelke, plemeniti listavci in hrasti iz naših gozdov pa se sploh ne oglasijo. Je pa res, volk, medved in ris prinašajo denar, jelke, hrasti in plemeniti listavci pa ne.
Smo pa res nori: kako lahko več kot pet mesecev divjadi polagamo po 10 ton sena, silaže in pese, 5 ton koruze, ječmena in pesnih rezancev dnevno, vedoč, da nam bo ta ista divjad v naslednji sedmih mesecih v gozdu pojedla vso jelko, plemenite listavce, hraste, macesne in bore?
Oprostite, tega pa kmečka pamet Franca Miklavčiča ne razume.
In če lahko skromno dodam: moja tudi ne!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
