“Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje.”
Boštjan Perne je na twiterju napisal: “Ivan Cankar je zapisal: Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan! Cankar je poznal narodovo dušo, kdo sem jaz, da bi ga sploh komentiral?” Te Cankarjeve besede – zato dam roko v ogenj – pozna vsak Slovenec. Bile so že neštetokrat citirane in povedane ob bolj ali manj primernih trenutkih. Ali pa se, prav zaradi te pogostnosti, sploh še kdaj vprašamo, kaj lahko pomenijo tudi danes?
Je hlapčevstva vedno več ali manj?
Četudi se je hlapčevstvo zažrlo v vse pore slovenske družbe, je kar nekaj pokončnih posameznikov, ki štrlijo iz povprečja in ne dovolijo, da bi se Slovenci vdali v usodo. Spodbujajo nas k aktivnemu državljanstvu, pišejo kolumne, objavljajo članke, četudi jim zaradi tega grozijo s posledicami. Ne ustrašijo se razkrivanja tiste druge sedanjosti ali preteklosti, ki bi jo mnogi najraje obdržali pod preprogo.
21. stoletje je stoletje izrazitega hlapčevstva. Isto sranje, kot je bilo nekoč, le ”celofan” se je zamenjal. ”Gospodarjev”, ki si kujejo neslutene dobičke na račun funkcionalno nepismenih, je vedno več, ne manj. Ker je tudi slednjih vedno več, ne manj. Nekdo je pripomnil, da tudi zato v šoli še zmeraj učijo integrale, kosinuse in sinuse namesto podjetništva in pravega odnosa do denarja, ker želijo s povsem neuporabno učno snovjo, ki je povprečen državljan nikoli v življenju ne bo potreboval, držati maso ljudi pod kontrolo. Manj, kot se bodo znašli v življenju, bolje bo za gospodarje. Tudi zato nas ne spodbujajo h kritičnemu razmišljanju, k pogovoru, k soočenju različnih mnenj! Sledite osmemu marcu, pa boste vedeli vse! Gospodarji se zavedajo, da za človeka ni hujšega, kot hlapčevstvo ponotranjiti in živeti po njegovih pričakovanjih.
Nekoč
Neradi priznamo, da se skriva ”strup v majhnih flaškah.” V malenkostih. Ko govorimo o hlapčevstvu, opazimo- govorim na splošno- da smo že zdavnaj postali kot žabe, ki se kuhajo v vreli vodi. Nekoč je bilo še vseeno več zdrave kmečke pameti, kot jo je danes. Spominjam se (zlasti moških), ki so se priženili na ženino kmetijo. Takole so rekli:”Ko bi vedel, da bom tam le hlapec, tega nikoli ne bi storil.” In je naredil vse, da se je tega bremena rešil! Koliko je bilo že nekoč tega hlapčevstva v imenu ”ljubega miru”, pa ”da se ne bomo kregali”, pa da ”si ne bomo škode delali”, pa da ”napačno politično prepričanje ne bo vplivalo na šolske ocene”, na kariero itd. itd.? Ljudje so se, če so želeli preživeti, morali znajti. Povojne generacije so že od majhnih nog učili ”dvoličnosti” zgolj zato, ker je oblast pričakovala (zahtevala) hlapčevsko vdanost ”tekovinam revolucije”. Eno smo potem govorili v javnosti, drugo doma. Nekateri so se prelevili v navidezne hlapce, sprejeli knjižice ZK, ker jim je bila šele s tem dejanjem odprta pot v bližino elite oz. gospodarjev.
Danes?
Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Kaj pa je ”lezenje v rit” drugega kot hlapčevstvo? Pa pristajanje na najbolj izrojene spolne prakse zgolj zato, da se mogočnežu, ki se izživlja nad teboj, ne zameriš? Je učitelj, ki ga primorajo, da uči, simbolično rečeno, da je zemlja ploščata, suveren ali je hlapec Ministrstva za šolstvo, ki diktira še bolj nora pravila? Je človek, ki se izneveri vrednotam, ki so mu jih privzgojili starši, kaj drugega kot hlapec, kije prodal sebe in njih za nekaj piškavih piškotkov? Kako bi imenovali trole, ki se množijo po družabnih omrežjih kot morski prašički, njihova edina naloga pa je, da maltretirajo, sramotijo in ponižujejo drugače misleče? Ja, točno, prav imate. To so hlapci režima, ki so se mu prodali za Judeževe kovance.
Družabna omrežja
Iz Svetega pisma: Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: “Križaj, križaj ga!” Še tretjič jih je vprašal: “Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; kaznoval ga bom torej in izpustil.” Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo čedalje glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora, Jezusa pa je izročil njihovi volji.
Pa vas vprašam: se je v dobrih dva tisoč letih človek kaj spremenil? Čisto nič! Tako kot v Jezusovih časih, hlapčevska svojat na družabnih omrežjih tudi danes kriči: “Križaj ga!” In gospodarji se smejijo in si manejo roke. Ni jim jih bilo treba umazati, saj so družabna omrežja sama dokončala njihove umazane namere. Nekateri uporabniki družabnih omrežij se kar ne morejo navaditi, da imajo tudi drugi pravico povedati, kaj si mislijo. Pozivov, bodi tiho, kaj si upaš, kakšen kreten, budala, fašist, janšist, kmetavzar … ni vedno manj, vedno več jih je! Kot da bi se ekskluzivna pravica nekaterih do ”biti gospodar” prenesli iz realnega v virtualni svet!
Žal je občutek, podedovan od prednikov, da morajo biti tiho, tako globoko vsajen v podzavest ponižnih in molčečih ter upognjenih, da ti, namesto da bi vzravnali hrbet in dvignili glavo, ponižno pokleknejo pred “gospodarji” in njihovimi biriči. Hlapčevstva je preveč tudi tam, kjer gre za koristi. Kako zlahka ljudje padejo na koleno in molčijo v upanju, da bo njihova upognjena drža dobro plačana.
Zakaj je tako, kot je?
Dokler se nevidno delimo na gospodarje in hlapce, dokler nekateri nimajo pravice izraziti svojega mnenja, nam do ”odraslosti”, tako družbeni, socialni kot politični, manjka še veliko kilometrine. Bojim se tudi, da nam tudi do trenutka, ko se bomo znali čisto normalno in korektno soočati z drugačnimi mnenji, se o njih pogovarjati in jih tudi poslušati, manjka ogromno korakov. Iz lastnih izkušenj lahko povem, kako bridko je, ko ti rečejo tisti, ki imajo sebe za gospodarje, da moraš biti tiho, da ne smeš vtikati nosu tja, kamor ga po njihovem mnenju ne bi smela. Tudi zato sem, ko gre za pravico ”povedati mnenje” na kateremkoli področju, precej občutljiva, in hlapčevstvo težko prenašam.
Zgodovina se, žal, ves čas ponavlja. Hudič bo, ko hlapci ponovno začeli malo bolj na glas mrmrati in se upirati. Vsaka elastika pač enkrat popusti in poči. Odrinjenim, ki so prisiljeni, da zaradi gospodarjev, ki se obnašajo kot sloni v trgovini s porcelanom, ponovno jedo travo, kaj drugega ne preostane.
