Imejte “jajca” in pojdite s čebulnim zadahom na prvi zmenek

Kdaj nastopi v zvezi tista točka, ko ti preprosto ni več mar? Ko se ne pogledaš več v ogledalo, ko ti ni mar, kakšen vonj oddajaš, ko vsak dan ješ čebulo in česen brez zdržkov? Koliko zvez bi se sklenilo in koliko otrok rodilo, če bi se tako obnašali že od samega začetka? No, saj verjamem, da nekateri se. Ampak roko na srce, večina se na začetkih zvez odeva v najlepše bojne barve in skuša zapeljati, omrežiti in prepričati njo ali njega, da je prav on oziroma ona tista popolna in prava izbira za vedno.

Se še spomnite časa svojih zmenkarij? Se spomnite, kako ste se potrudili, da ste bili urejeni? To ne pomeni, da ste se »kitili« z vsem mogočim, kot se to počne danes. Zagotovo ste bili urejeni. Sveže oprhani, umitih las, počesani, v svežih in čistih oblačilih, umitih zob in morda celo rahlo nadišavljeni. Najverjetneje ste še tik pred zdajci prežvečili kakšen pepermintov žvečilni gumi, in če ste šli jest, ste zagotovo pomislili tudi na to, da vam ni ostalo kaj med zobmi.

Potem pa se zgodijo leta. Pa se zgodijo otroci. Pa se zgodi navajenost. Pa se zgodi, da se vam ni uspelo oprhati ali si umiti zob, preden se je zgodil poljub. Pa se zgodi, da se poljubi razredčijo. Na koncu izginejo, kot da bi jih nikoli ne bilo. Življenje vam naloži toliko bremen, da tega niti ne opazite. Vsaj dokler se ne zaveste in stojite sredi pločnika poleg dveh sveže zaljubljenih, ki se divje poljubljata in raziskujeta usta drug drugega. Če ne prej, se takrat zaveste, kako dolga pot je že za vami. Za vašim partnerjem. Za vašo zvezo.

Ti videni poljubi morda vodijo v razmišljanje, kje so časi, ko se vas vaš partner nikakor ni mogel nasititi in vas je še po pločniku tako zavzeto vlekel za roko, kot da vas bo izgubil, če jo le za hip izpusti. Kje so časi, ko ne le, da si je vzel čas za vas, temveč je tudi vas prepričeval, kam vse morata iti in kaj vse doživeti? Kdaj nazadnje sta pravzaprav sploh kam šla sama (na lepše) in se zvečer vrnila vsa razgreta in se pred spanjem še ljubila?

Ko delam s pari, je ogromen dosežek že, da si vzamejo čas in gredo spet na zmenek. Pa čeprav se vrnejo utrujeni in komaj čakajo, da grejo spat. Vsakokrat jih pomirim, da to ni kazalnik, da je strast izpuhtela. To je samo znak, da morajo spet pridobiti nekaj kondicije, se morda naslednjič še malo bolj sprostiti, preizkusiti kakšno igro vlog, morda popiti kozarček nečesa najljubšega in zvečer obrniti ključ v vratih spalnice. Po povprečno nekaj poskusih je uspeh zagotovljen! In tisto naslednje jutro, ko se zbudiš … ja, je vredno truda. Zveza je prejela injekcijo svežine in niti domišljija vas ne more ustaviti, ko razmišljate, kam vse še lahko poletite skupaj. Po vseh teh letih, ko ste skupaj še močnejši kot kdaj koli.

Zato iskreno polagam v misli. Sama uporabljam primerjavo česna in čebule, ker je to primer, ki je v moji pisarni velikokrat izpostavljen. Lahko pa bi bilo to kar koli drugega, kar ima vaš partner rad ali kar vaši partnerki veliko pomeni. On je lahko nor na točno določen parfum, ki ji lahko odlično pristaja. Ona je lahko nora na njegove malo daljše lase ali bradico, ki ni vedno sveže obrita.

On se lahko vznemiri, ko vas spet vidi v tistih zapeljivih petah. Ona se morda zadovoljno namuzne, ko jo poljubi na vrat, medtem ko ima na sebi razpeto srajco. On se bo najverjetneje raztopil, če mu bo kratko zmasirala ramena na postelji. Obstaja nevarnost, da bo omedlela, če ji pove, da se takrat in takrat dobita tam in tam, kjer jo pričaka z rožico ali balonom in ji v objemu zašepeta, da je najboljše, kar se mu je zgodilo v življenju.

Toliko vsega bi lahko naštevala. Idej in priložnosti je nešteto, časa pa malo. Tistega časa, ko imamo še možnost ukrepati in nekaj storiti zase, za svojega partnerja in za skupen projekt, za katerega sta se nekoč odločila. Za zvezo. Vsi smo utrujeni, vsi imamo delo. Prav tako imamo vsi obdobja, v katerih nam ob ostalih vsakodnevnih izzivih ne ostane niti malo energije za take igračkarije na temo zvez.

Ampak ko se nekega jutra prebudimo z ogromno kepo v želodcu, ki povzroča slabost … s skalo, ki nam leži na prsih, da ne moremo dihati … z zmešnjavo in hkrati praznino v glavi, ker se nam je včeraj raztreščil ves svet, ker je padla odločitev o ločitvi … takrat, če ne prej, zagotovo pomislimo na tisto prekleto čebulo. Na tisti »smotani« česen. Ali je bilo res tako težko se izogniti, vsaj sem in tja, tem aromam? Si je bilo težko osvežiti dah in pristno dati poljub kar tako? Ali je bilo res tako težko se spomniti na sprehodu, da bi se prijela za roko? 

Ne, ni težko. Je pa delo. Je nekaj, na kar je treba sčasoma misliti in načrtovati. Pa roko na srce, saj načrtujemo tudi, ko smo mladi. Kje se bova lahko ljubčkala? V avtu? Kinu? Kdaj boš sam/-a doma? Eh, spomladi in poleti bova šla lahko na klopco v park … Vidite, saj znamo. Zakaj ne obudimo teh znanj in interesov? Veste, kako zabavno to postane. Pari iz tega celo ustvarjajo »interne fore«, njihovi otroci pa so prepričani, da se jim je »odpeljalo«, ko si doma pomenljivo mežikajo, da je na vrsti vikend brez čebule. »Ampak mami, če je pa zdrava! A nisi rekla, da je naravni antibiotik?« »Ja, ja, je. In z očijem ti jo bova vsak dan rinila na vse jedi vsaj tja do petindvajsetega leta!«

Tjaša Ravnikar

O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.