Intelektualka in večvrednostni sindrom
Zadnje čase srečujem vedno več posameznikov, ki imajo o sebi izjemno visoko mnenje, pa ne vem, zakaj. Tudi na ”over -netu” denimo, včasih objavljajo posamezniki, ki so, milo rečeno, pravi biseri t. i. srčne kulture. S svojim strupenim jezikom vzvišeno mendrajo vse pod seboj. Je ni stvari, iz katere se ne bi
norčevali!
Sem in tja se najde kdo, ki napisanemu ne verjame, a čisto po nepotrebnem. V resničnem življenju se dogajajo še hujše stvari! Poznam kar ene par takšnih, ki gledajo na druge zviška zgolj zato, ker imajo manj izobrazbe. Spominjam se omizja, za katero smo proslavljali prijateljev zagovor doktorata. Pa se oglasi eden od prisotnih:«Ej, kolega, a nisi ti začel kot čisto navaden šlosar?« Besede, ki so zletele iz njegovih ust, so bile polne strupa, saj so vsem, ki smo bili tam zbrani, želele povedati, da je zaradi šlosarskih začetkov tudi doktorat veliko manj vreden.
Večvrednostni sindrom
Večvrednostni sindrom imajo pogosto tudi tisti, ki se imajo za ”napredni del” slovenskega ljudstva. V njihovih očeh smo takšni, ki svet vidimo drugače kot oni, manj vredna raja, debili, imbecili. Ni čudno, da se je v ljudi naselil strah. Človek nikoli ne ve, kdaj bo postalo čisto običajno, da bo policija potrkala na vrata in ”imbecile” odpeljala neznano kam.
Neka gospa, ki si je nadela psevdonim ”intelektualka”, je zapisala: “Sama sem študirana in izobražena, a ne samo to, tudi razgledana ter načitana. Sem na precej dobrem položaju v šolstvu, tudi večina mojih prijateljih in prijateljev je visoko izobražena in na dobrih položajih. Naše debate zajemajo vsa področja. Govorimo o gledališču, kinu, aktualnem dogajanju, politiki (pa ne v smislu xy politik je lopov, ampak konstruktivno), pogovarjamo se o delih, ki jih v tem trenutku prebiramo in si svetujemo literaturo. Včeraj smo 2 uri skoraj govorili o nemški romantiki, tako v literaturi kot slikarstvu. Me pa res zanima o čem se pogovarja raja. Fizični delavci, socialci, ljudje v proizvodnjah, čistilke… O čem se tak folk sploh pogovarja? Zanimajo me konkretni primeri njihovih tem za pogovor.”
Ljudje se pogovarjajo med seboj
Kakšna domišljava ošabnost, kajne? Ljudje se med seboj pogovarjajo vse sorte! Preprosti ljudje, če jim lahko tako rečem, so največkrat zelo prizemljeni, zlepa ne bodo verjeli, da je 1+1= 7. Tudi o področju, ki ga pokrivajo, veliko vedo. Ne nazadnje takšnim, ki nanje gledajo zviška, popravljajo avtomobile, menjajo žarnice, napeljujejo kanalizacijo, pa vodo v kuhinjo in kopalnico …
Zakaj takšni, ki imajo sebe za pametnejše, enostavnih del ne postorijo sami? Prijateljica Zdenka nima nobenih posebnih šol, a toliko, kot ona ve o zeliščih, ve malokdo. Soseda Albina je bila preprosta ženska, ki pa je znala skuhati najboljšo ”turščno župo” na svetu. Pazila je na številne otroke v neposredni soseščini in še danes, ko jo že dolgo ni več med živimi, se je radi spominjamo.
Različni zbiratelji
V štiridesetih letih, kar sem zapisovala zgodbe na terenu, sem spoznala različne zbiratelje. France, denimo, se je navduševal nad prvo svetovno voljno, o njej je vedel ogromno. Ure in ure sem ga poslušala. Vedno znova sem se vračala k njemu po nove in nove informacije.
Pepca je bila vaška babica. V dolgih šestdesetih letih, kar je opravljala ta poklic, je le trikrat poklicala na pomoč zdravnika. Vse težave, tudi tiste, zelo zapletene, je reševala sama. Poljanska dolina je bila polna umetnikov – samoukov. Naivci so jim rekli. Zgoraj omenjena ”intelektualka” bi verjetno vihala nos ob njihovih delih, četudi so razstavljali po vsem svetu, od Tokia do New Yorka.
In ne nazadnje, takšni, ki jih ta gospa zaničuje, brišejo njenim staršem rit v domovih za ostarele, pridelujejo hrano, da ni lačna, gradijo hiše, da ima streho nad glavo … Preprosti ljudje imajo največkrat več zdrave kmečke pameti kot dotična gospa. Kaj ti pomaga, če znaš celega Franceta Prešerna na pamet, hkrati se ti pa ne sanja, kako se skuha čaj ali juha? Ali kako se razstaviti motor dirkalnega avtomobila ali nedelujočega pralnega stroja?
V popolnosti sama in osamljena
Kaj ti pomaga, če od tebe vsi bežijo in si v svoji popolnosti sama in osamljena? Takšnim, ki jim napuh sili skozi ušesa polagam na srce: stopite iz svojega mehurčka večvrednostnega kompleksa, pogovarjajte se z ljudmi okoli sebe, poslušajte jih, slišite jih! Boste videli, marsičesa se boste naučili!
Vsak človek se je rodil s točno določenim poslanstvom. Vsako delo je častno, vsak pogovor med ljudmi, je zlata vreden! Tako in tako se veliko premalo pogovarjamo in – resnici na ljubo- niti si ne želim, da bi dan za dnem klepetala le o literaturi.
Imam to srečo, da imam ljudi zelo rada. Spoštujem vsakega od njih, kajti z vsakim se lahko zaklepetam o neki drugi stvari. Morda tudi o takšni, o kateri se mi niti ne sanja, kaj vse se skriva v njenem drobnem tisku. Tudi o takšnih zapisih, kot je bil ta, od ”intelektualke”, si včasih rečem, da bi bilo bolje, da me koklja brcne, kot da bi z oholostjo in ošabnostjo sejala okoli sebe zlo in slabo voljo.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
