Intervju: Benedikt Lavrih, duhovnik

ByUredništvo

15. novembra, 2023
Benedikt Beno Lavrih, duhovnik [Foto: osebni arhiv]

Z Benediktom Lavrihom, za prijatelje Benom, se poznava že več kot tri desetletja. Spoznala sva se v Dravljah v Ljubljani, kjer je v Draveljski župniji vodil priprave na zakon. Njegovi pogledi na svet, predvsem pa prijaznost in človeška toplina, ki žari iz njega, naju je zapletla v prijateljstvo, ki tako traja danes že desetletja. 

Pred kratkim sva se v Ljubljani, ob vroči čokoladi, zapletla v pogovor in predlagal sem mu, da bi občasno kaj napisal tudi za naš portal. Njegovi tedenski video nagovori na omrežju Facebook so postali že legendarni, prav tako tudi različni zapisi o sreči, veselju in o življenju nasploh. Odločila sva se, da bova za naše bralce najprej naredila kratko predstavitev v obliki intervjuja, nato pa bomo imeli priložnost spremljati njegovo delo tudi bližje vsak teden tukaj, na našem portalu.

Beno, nam lahko za začetek zaupaš nekaj osnovnih podatkov o sebi. Čisto običajnih, od kod prihajaš, mladost, svoj pogled na tiste čase, na vzgojo, ki si je bil deležen itd.

Moje korenine so z Dolenjske. Pokojna mama je bila iz župnije Šentrupert na Dolenjskem, ata Polde v visoki starosti prihaja iz župnije Veliki Gaber. Vesel sem korenin, ki jih imam. Starša sta položila vame ljubezen do narave, vrednote, vero, in še mnoge drobne darove, ki jih cenim in spoštujem. Rastem iz njih. Otroštvo do 14 leta starosti sem preživel ob zvoku mlinskih kamnov. Moj oče je mlinar in v hiši otroštva, v Podrojah, je še vedno mlin. To je župnija Šmartno pri Litiji.  Rojen sem bil v Črnem potoku 17, kjer je bil tudi nekdaj mlin. V tem mlinu je oče kot mlad navdušen mlinar začel svojo poklicno pot. Kasneje je imel vse do upokojitve službo v Predilnici Litija. Mama je bila doma in topline ter ljubeče skrbi za otroke je bilo veliko. Hvala mami in očetu! Gimnazijo sem obiskoval v Mariboru, stanoval pa v jezuitskem dijaškem domu. Bil sem deležen dobre vzgoje. Jezuiti so nas lepo spremljali in nam dajali podporo pri oblikovanju v zdrave trdne osebnosti. Vsi, ki smo bili deležni jezuitske vzgoje, smo hvaležni za vse.

Kako je dozorela odločitev, da vstopiš v duhovniški stan? Večina nas, ko razmišljamo o takšni odločitvi, vidimo predvsem odrekanja. Kako je v resnici s tem? Kako si ti to občutil takrat in kako to občutiš danes?

Odločitev za duhovniški poklic je zorela v meni že v otroštvu. V Šmartnem pri Litiji smo imeli vedno dobre in plemenite duhovnike. V spominu mi ostaja še posebej pokojni gospod Vinko Šega. Čudovit duhovnik. Preizkušen, predan Bogu in ljudem. Meni svetal zgled in se mu danes priporočam. Tudi ostali duhovniki so mi pustili veliko lepega.

V otroštvu sem začutil veselje do duhovništva. V srednji šoli sem se srečal z okoljem, z sošolci, sošolkami iz Maribora in okolice. Opazoval sem njihovo vero. Vera mi je veliko pomenila. Tako je zorela misel, da bi pomagal mladim na poti k veri. Še danes vidim v tem velik smisel in cilj mojega duhovniškega življenja. V cerkvi so se mnoge stvari zelo spremenile. Duhovnik sem, ker imam rad ljudi in bi jim rad po Krščanstvu pomagal, da bi bilo življenje duhovno bogatejše in lepo.  Kristus mi je bil vedno blizu. Krščanstvo vidim v življenju kot smer in pot življenja.

Med drugim si dolga leta deloval tudi v okviru brezplačne telefonske pomoči ljudem v stiski Samarijan. Nam lahko zaupaš kakšne uvide iz tega obdobja? Koliko je to obremenjujoče delo za ljudi, ki sprejemajo takšne klice? Predstavljam si, da so stiske velike in njihovo razbremenjevanje lahko pomeni hkrati tudi hudo breme za ekipo. 

Delo na Samarijanu mi je bilo zelo všeč. Tudi danes sodelujem v projektu mladi Karitas. Skupaj z mladimi po telefonskih pogovorih pomagamo starejšim premagovati starost in osamljenost. Zelo lepo je pomagati ljudem, še posebej starejšim. Moja drža v življenju je bila vedno, da naredim čim več dobrega. V Samarijanu sem srečal veliko zelo dobrih plemenitih ljudi, ki znajo poslušati, se vživljajo v zgodbe trpečih in osamljenih. To je nekaj najlepšega. Kdor dobro posluša in se vživi v zgodbe ljudi, tudi nosi težo teh zgodb. Vedno se je potrebno čustveno in duhovno vzgajati, da imam čas zase in si napolnim baterije za dobro poslušanje in spremljanje ljudi. Srčnost in ljubezen do bližnjih je ta, ki človeka prebudi in osvoji. Ko sem z ljudmi, nisem nikoli utrujen. Ko jim pomagam, čutim svetlobo in veselje. Z ljudmi se bogatim, vzgajam, utrjujem življenjsko pot in smer. 

Zagotovo se ti je v življenju nabralo veliko izkušenj in utrinkov. Je kakšno obdobje v življenju, ki bi ga še posebej želel deliti s širšo javnostjo?

Moje duhovniško poslanstvo sem začel kot kaplan in župnijski upravitelj v župniji Dravlje. Velika župnija, veliko dela, dobri ljudje. Ob sebi sem imel dobre sobrate jezuite, ki so mi bili zgled in podpora. Med njimi p. Štrubelj Lojze, prvi draveljski župnik, p. Franc Svoljšak, p. Bratina Lojze in še drugi. Lepo je bilo to obdobje. Kasneje sem duhovno spremljal zakonske pare v gibanju zakonskih parov Najina pot, katerega ustanovitelj je p. Vital Vider. Deset let spremljanja zakonskih skupin. Duhovne vaje. Pogovori z zakonci. Spoznaval sem, kako je duhovnost cerkve daleč od življenja ljudi. Tudi to sem spoznal, da smo zelo zahtevni, kar se tiče duhovnih nalog vernikom.

Močno obdobje mojega dela je bilo v mariborski škofiji ko sem duhovno oskrboval starejše v treh domovih za starejše. To so bili DSO (Dom starejših občanov) Tezno, Pobrežje, Karitasov dom v Lenartu, Idila v Slovenskih goricah. Vsak dan, vsak vikend v popoldanskem času sem obiskoval bolne in trpeče v teh ustanovah. To je bilo obdobje, ko sem bil v  poslušanju in spremljanju  starejših zaznal težo starosti, umiranja, poslavljanja, prenašanja in sprejemanja bolezni. Izredno bogata doživetja, pa tudi težka, ki so me zaznamovala in spremljala. Dobro leto in pol sem pomagal v župniji Selca v selški dolini. Pomagal sem župniku Damjanu Troštu. Lepo sva sodelovala in župljani so me zelo lepo sprejeli. Doživel sem bližino dobrih ljudi. Njihova dobrota in ljubezen se je izkazala, ko sem čez noč zbolel za rakom. Njihova molitev, podpora, romanje na Brezje me spremlja in opogumlja še danes. V Selcah so me imeli zelo radi. 

Kako danes vidiš izzive in bremena, ki so zaznamovali tvoje življenje? 

Bolezen je najboljša vzgoja za življenje. To je moja izkušnja. Leta 2019 se mi je življenje postavilo na glavo. Po štirih letih gledam nazaj na mojo zgodbo in pravim, da je tako moralo biti. Kaj vse sem se naučil in kaj vse doživljam? Moj odnos do življenja se spreminja. Za vsak trenutek življenja sem hvaležen. Življenje postane neprecenljiv dar. Nujno je, da se zavemo, kako potrebujemo bližnje. V življenju zmoremo marsikaj, če smo med seboj povezani, če prepustimo Bogu.

Krhki smo, veliko spoznanje. Ko človek prizna nemoč, se odpre za pomoč.  Vidim, kar včeraj nisem videl. Slišim, kar včeraj nisem. Vse, kar v življenju prejemam je del moje zgodbe. Ves čas moje bolezni se zavedam, kako je težko sprejemati, česar ne morem spremeniti. Spoznanje, da Bog daje toliko, kolikor potrebujemo, mi je vedno bolj živo pred očmi. V času bolezni mi je Bog poslal veliko drobnih in velikih pozornosti, s katerimi me vedno spominja, da je živo navzoč. Preizkušnje kalijo, učijo, prečistijo vse pore življenja. 

Ko človek prizna nemoč, se odpre za pomoč. [Benedikt Lavrih]

Ljudje veliko govorimo o Bogu. Kako ga ti dojemaš in kaj bi predlagal drugim na to temo?

Imeti Boga, verovati vanj je lepo. Hvaležen, da sem bil tako vzgojen. Človek je iskalec. Bog je eden, vsak pa ima svojo pot do njega. Zgodovina nam govori o verovanju, osebne zgodbe so pa drugačne. Ko opazujem življenje, se mi zdi, da ima vsak človek svojega Boga. Nekaj za kar živim, hrepenim, čakam, hočem doseči. Ljudem je potrebno prepustiti puščati svobodo izbire in vsak ima svojo pot.

Dva velika darova sta v našem življenju. Dar ljubezni in dar vere. Ali nam je dano, ali ne? Nič ne moremo prisiliti, izsiliti. Za vsakega človeka je življenje v ospredju. Živeti polno življenje. To vsakemu želim. Eni potrebujejo na tej poti Boga, drugi ne.  Prepričan sem, da ima Bog vsakega rad in mu pomaga na poti življenja. Pozna naše potrebe in naše želje. Če pogledamo vsak v svojo življenjsko zgodbo, lahko hitro vidimo, da je veliko dobrega, lepega in božjega. Ali je vsakemu dano to videti, začutiti ? To je tudi pot in iskanje. Želim vsakemu, da išče dobro, lepo, sveto! 

Zaupal si mi, da pripravljaš tudi svojo zbirko pesmi. Pravijo, da moraš biti za pesnenje ali nesrečno zaljubljen ali kako drugače razočaran, da pesmi dobijo globino. Malo za šalo, malo je pa verjetno tudi resnice v tem. Kaj tebe posebej nagovarja k pesnenju? 

Že dolgo pišem in ustvarjam. Želim dati na papir kar doživljam in če koga s tem obogatim, sem vesel. Vedno nekaj ustvarjam. Opazujem, poslušam. Veliko doživljam in želim zapisati. Doživljam, da napisana doživljanja dobijo novo podarjeno podobo  in moč. Zanimivo, da si me vprašal o zaljubljenosti. Po bolezni sem zaljubljen v življenje. Rad imam ljudi. Zaljubljen sem v naravo. Veliko mi pomenijo prijatelji. Kar se tiče odnosov, sem razočaran nad tistimi, ki veliko govorijo o ljubezni, a je njihov odnos vse prej kot ljubezen. Največje napake sem delal prav na področju odnosov z bližnjimi. Iščem in to je moje pesnenje. Pesniška zbirka, ki bo, upam, izdana, je pogled na mojo preteklost in doživljanje mladosti. Dogodke v  preteklosti je prav, da postavim v mozaik življenja. Naj zaigrajo. Tudi če so težki in čudni, imajo moč in svoje mesto. 

Kaj danes, po tvoje, manjka človeštvu?  Kaj smo izgubili? Česa imamo preveč?

Pravimo, da je svet čuden, da je vse narobe. Ni vse narobe. Doživljam, da smo ljudje še vedno dobri in ljubeznivi. Lahko se ljudje preselimo v svet egoizma, lakomnosti in pretiravanja v kopičenju imetja. Morda se preveč pustimo vplivati in nas tokovi časa in prostora stisnejo v kot. Premalo delamo na sebi. Biti dober človek. Je to klic posameznika? Danes smo izgubili podobo človeka in življenja. Danes je največja rana in bolezen časa pomanjkanje ljubezni. Danes je vsega preveč. Še posebej materialnih dobrin. Živimo razvajeno, imamo vse, a ljubezni manjka. Zaradi obilice vseh zemeljskih darov, smo ostali v megli. Ne vidimo kam naj gre naša pot? Bojim se, da družba ljudi preveč jezi, namesto da bi jim pomagala k lepemu, dostojnemu življenju. Potrebujemo spoštovanje, dobre odnose, potrebujemo ljubezen. To je lakota današnjega časa in to so tudi potrebe danes. Delajmo na tem, to je prihodnost in tudi zdrav narod.

Hvala lepa za pogovor.

Z Benediktom Lavrihom se je pogovarjal Edvard Kadič.