Intervju: Bojan Požar (1. del)

Opomba uredništva: Intervju je zaradi obsega razdeljen na dva dela. Drugi del intervjuja je objavljen TUKAJ.

Naključno sva govorila samo nekaj dni pred tvojim odhodom na pot El Camino in takrat si omenil, da boš po dolgih letih šel na treking brez računalnika, tj. da ne boš aktivno delal za službo med dopustom. Kako bi na kratko opisal pot, strnil občutke in spomine na ta dopust zdaj, ob vrnitvi domov?

Res sem šel prvič na daljšo pot brez računalnika. Dolgo sem se boril s takšno odločitvijo, Barbara mi je potem celo čestitala, saj me k temu nagovarja že nekaj let, in res sem se odločil pravilno. Nahrbtnik je bil lažji za skoraj dva kilograma, moja glava pa za nekaj ton.

A ne boste verjeli, kako težko je izklopiti, če imaš zraven komp, pa sploh nemogoče. Portugalski El Camino, od Porta do Santiaga de Compostela, je bila sicer moja najkrajša tovrstna pot doslej, če odštejem slovensko Julijano, naredil sem ”samo” točno 296 kilometrov, potem ko sem že dvakrat prehodil Camino Frances, dolg skoraj 900 kilometrov, če greš še do morja, Finisterre, toda gre za precej zahtevno pot zaradi klimatskih razmer.

Najprej atlantska obala, sonce, veter, potem pa skozi Španijo oziroma Galicijo še strašanska vročina. Sicer suho, vendar tja do 40 stopinj.

Tudi sicer si zelo aktiven. Na družabnih omrežjih te imamo ves čas možnost spremljati enkrat na kolesu, drugič na različnih tekih in maratonih … Gre zgolj za ohranjanje zdravja, mogoče za preseganje sebe in svojih meja vzdržljivosti ali kaj tretjega?

Nekaj mi je ostalo v krvi še iz časov aktivne športne kariere, tenisa in smučanja, sicer pa vse po malem. No, pri teku ne gledam več toliko na čas, ampak na to, da pretečem recimo temu v spodobnem rekreativnem tempu, primernem svojim letom, pohodništvo pa je vrhunsko za odklop.

Odkril sem model, pri katerem hkrati fizično treniram, na takšnem pohodu zdravo shujšam tri do pet kilogramov, obnavljam kondicijo in sem istočasno umaknjen od ljudi, sam s seboj, s svojimi mislimi.

Je pa treba vedeti, da moje delo zahteva tudi odlično fizično pripravljenost. Nekaj sto avtorskih člankov na leto, ob koncih tedna adrenalinsko vodenje televizijske oddaje, ki me vsakič znova posebej izčrpa, vmes pa vodenje podjetja, vzdrževanje virov, zbiranje raznih dokumentov … Vsega tega brez ustrezne fizične pripravljenosti enostavno ne bi zmogel.

Po stažu si eden od starejših novinarjev v Sloveniji. Se je novinarski poklic kaj spremenil v vseh teh letih tvojega aktivnega delovanja kot novinar?

Hja, že več kot 30 let živim od novinarstva. Ta poklic se je vmes seveda spremenil, tudi drastično, poleg tega se je strahotno spreminjala tudi medijska tehnologija. Kljub temu, kot vidim, pa nekateri klasični elementi novinarstva ostajajo enaki, recimo novinarski viri. Če nimaš svojih virov, si novinarska ničla.

Držim se tudi principa, da je vsak članek posebna zgodba, ki ima tudi svoje zgodovinsko ozadje, in ponavadi še moj avtorski komentar, če ne drugače, pa med vrsticami.

Zdi se mi, da je novinarstvo ta trenutek v Sloveniji na eni od najnižjih točk, tako glede kredibilnosti kot tudi plačila za opravljeno delo. Se s to trditvijo strinjaš? Če se, zakaj je temu tako? Kaj bi bilo treba storiti, da bi se novinarstvu vrnilo ugled?

Se strinjam, je pa krivda, če seveda govorimo o novinarstvu, ki pokriva politiko, za to precej porazdeljena. Kriva je politika, krivi so novinarji in krivi so lastniki medijev. Prepričan sem namreč, in to je možno tudi empirično dokazati, da je pauperizacija slovenskega novinarstva del širšega načrta slovenske tranzicije, vključno z dejstvom, da so vse slovenske medije, nastale v prejšnjem režimu, privatizirali tajkuni s tranzicijske levice, ki jim mediji sicer niso glavni posel.

Pri čemer ni bilo nič prepuščeno naključju, saj so že stari partijci znali povedati, da je treba zemljo in medije braniti do zadnje kaplje krvi, tem razmeram pa so se potem bolj ali manj prilagodili tudi tisti lastniki slovenskih medijev, ki so sem prišli kot tuji investitorji.

Novinarji in novinarska združenja se temu niso upirali, ker so, iz političnih in ideoloških razlogov, (p)ostali del tranzicijske levice, in niso delali težav izbranim lastnikom medijev, ki so prihajali z levice, Društvo novinarjev Slovenije, vsaj takrat, ko je bil predsednik Grega Repovž, je bila za povrhu še ovaduška organizacija, ki je novinarje celo ovajala, špecala.

Zadnja leta pa so novinarji in mediji že praktično sestavni del političnih struktur, kot medijska krila posameznih političnih strank, ki izbrance potem tudi rekrutira v politiko, pri čemer novinarjem plače odmerjajo prej omenjeni tajkuni, denar za novinarske plače privatiziranih medijev pa pretežno še vedno prihaja iz proračunskih virov.

Zadnja leta pa so novinarji in mediji že praktično sestavni del političnih struktur, kot medijska krila posameznih političnih strank, ki izbrance potem tudi rekrutira v politiko …

Da so številni novinarji že del politike, oziroma politični aktivisti, dokazujejo, zelo plastično, tudi njihovi profili na twitterju ali facebooku, kjer se, recimo, Zoran Potič, Uroš Esih in tako dalje po cele dneve kot politični aktivisti kakor zasebno prepirajo z desnimi politiki, z levimi seveda nikoli, te namreč prijateljsko hvalijo.

To je klasičen primer političnega aktivizma. Jaz tega nikoli ne počnem, politikov ne lajkam niti ne retvitam, imam strogo novinarsko distanco do vseh. Vse to so dejstva!

RTV je formalno strukturirana drugače, sicer pa funkcionira po istem principu. Pri tem je absurd pri RTV še toliko večji, saj so tam zaposleni novinarji tudi formalno javni uslužbenci. Zdaj pa povejte, kje je to še možno, skoraj kot Severna Koreja.

Kako pa je biti ”najbolje obveščen novinar” v Sloveniji? Kaj to sploh pomeni? Da ti ljudje, politiki, gospodarstveniki, sami pošiljajo dokumente in informacije? Da se ves čas pogovarjaš z ljudmi, ki Slovenijo vodijo? Če dobre strani tvoje obveščenosti lahko vidimo in občutimo vsi, kakšne so pa slabe strani takšnega statusa?

Vsa skrivnost je v tem, da imam že vsa ta leta dostop do vseh političnih struktur v državi, od levih, od koder sicer tudi sam izhajam, do desnih. Mislim, da sem celo edini takšen novinarski primerek, kar se ne nazadnje vidi tudi pri novinarskih izdelkih.

Praktični vsi ostali, zlasti novinarski aktivisti, kar je pri nas postal že poseben poklic, imajo svoje vire samo pri svojih političnih delodajalcih.

Zame se tudi ve, da virov ne izdajam, da jih ne prodajam in da informacije zbiram predvsem zato, da jih novinarsko uporabim. Ker mnogi drugi novinarji informacije po krinko novinarstva zbirajo za prenašanje naprej, za lobiranje, politiziranje, z njimi trgujejo in podobno.

Verjetno sem tudi edini novinar v državi, ki je imel osebne stike z vsemi predsedniki vlad in države doslej, morda nekoliko manj z Lojzetom Peterletom in Andrejem Bajukom, z vsemi ostalimi pa sem se ali se še vedno tikam.

No, tudi z Drnovškom sva se vikala, čeprav je v svoji razsvetljeni fazi do mene vzpostavil čisto poseben odnos. Njegovi tedanji svetovalci lahko potrdijo, da jim je naročil, da morajo prav meni poslati tisto njegovo legendarno fotografijo z jezera Titikaka. Enkrat, ko sem bil pri njem na kavi, je pustil zunaj čakati Mila Đukanovića, da sva se naklepetala.

Prav tako je znano, da virov ne zapuščam, ko niso več na oblasti ali na poslovodnih funkcijah. Ljudje to cenijo, in to se vedno obrestuje.

^{Utrinki s poti El Camino 2022 (Foto: osebni arhiv)}

Verjetno vsi, ki nas vsaj malo zanima notranja politika, beremo tvoj portal Požareport. Kdaj in zakaj si se odločil za takšno, samostojno pot? Konec koncev ni lahko skrbeti za finančno vzdržnost projekta in ob tem kakovostno opravljati svojega dela.

Odločitev je padla sredi leta 2006, ko sem bil urednik Direkta, iz številnih razlogov, osebnih, kariernih, in tudi na podlagi tega, kar sem doživel v Dnevnikovi hiši. Karierno sem dosegel vse, kar se je dalo, bil sem odgovorni urednik dnevnega časopisa.

Pogajanja o mojem prestopu z Dela na Dnevnik so trajala leto dni, finančno sem dosegel svoje, hkrati pa sem dokončno spoznal, da če ne bom šel na svoje, če ne bom imel svojega medija, kot novinar, kot avtor, kot publicist, ne bom nikoli samostojen.

Ker uredniško politiko vedno in povsod, tudi pri nas, določajo lastniki medijev, oziroma tisti, ki te medije dejansko vodijo. In zdaj je že dlje časa jasno, da sem se pravilno odločil. Požareport je edini relevanten medij v državi, katerega lastnik je poklicni novinar, izdaja pa ga podjetje, ki se ukvarja izključno z medijsko dejavnostjo.

Požareport je edini relevanten medij v državi, katerega lastnik je poklicni novinar, izdaja pa ga podjetje, ki se ukvarja izključno z medijsko dejavnostjo.

Firma, ki jo vodim, bo letos decembra stara že 23 let, že skoraj ves čas je, zaradi nekaterih družinskih okoliščin, tudi v lasti moje hčerke, je finančno stabilna, portal tudi, zlasti zaradi velikega števila naročnikov.

Kolikor vem, je Požareport slovenski portal z največ plačanimi naročniki v državi, jaz pa že vrsto let najbolj bran novinar, pri čemer seveda mislim na branost avtorskih člankov, ne pa na klike, ki jih drugi medijski portali kopičijo s črno kroniko, prometnimi in vremenskimi informacijami ter objavo golih jošk.

Mimogrede, to je res fantastičen občutek, da so ljudje pripravljeni plačati za napisano. Ne to, da kupijo Delo, ne glede na to, kdo tam piše, pri meni ljudje kupujejo članke, ker želijo prebrati, kaj je napisal Bojan Požar.

Mimogrede, to je res fantastičen občutek, da so ljudje pripravljeni plačati za napisano. Ne to, da kupijo Delo, ne glede na to, kdo tam piše, pri meni ljudje kupujejo članke, ker želijo prebrati, kaj je napisal Bojan Požar.

To je ta ogromen kapital, ki mi ga tudi nihče ne more vzeti. Ob novinarskem delu sem bil sedem let tudi producent in voditelj televizijske pogovorne oddaje Požareport, najprej na Info TV, potem na TV3, in kasneje še štiri leta producent oddaje Faktor na isti televiziji. Ob tem sem so(avtor) dveh knjižnih uspešnic, pri čemer je biografija o Melanii Trump, kot kažejo podatki, doslej najbolj prodajana slovenska knjiga v tujini, vsaj tega žanra.

Vse to mi danes omogoča, da sem tudi kot novinar finančno praktično neodvisen, kar je pa hkrati prvi ter glavni temelj uredniške in novinarske neodvisnosti.

Zato je toliko bolj blesavo, ne morem reči drugače, ko nekateri mediji podjetju, ki izdaja Požareport, očitajo, da ima milijon in še nekaj tisoč evrov bilančnega dobička. Ker če podjetje po triindvajsetih letih dela nima toliko skupnega bilančnega dobička, kar pomeni okoli 50 tisoč evrov na leto, potem je itak brez veze, da sploh obstaja.

Ponosen sem, da ima firma, ki jo vodim, priznano finančno boniteto AAA in da ima v svoji vitrini tudi certifikat odličnosti, ki ga uspešnim podjetjem podeljuje Bisnode. A glej ga zlomka, uspešno poslovanje mi očitajo tisti mediji, ki Fursu dolgujejo več sto tisoč evrov ali pa so zaradi finančnih dolgov pristali na slabi banki?! Ta Slovenija je včasih res narobe svet.

Zato je toliko bolj blesavo, ne morem reči drugače, ko nekateri mediji podjetju, ki izdaja Požareport, očitajo, da ima milijon in še nekaj tisoč evrov bilančnega dobička. Ker če podjetje po triindvajsetih letih dela nima toliko skupnega bilančnega dobička, kar pomeni okoli 50 tisoč evrov na leto, potem je itak brez veze, da sploh obstaja.

Vrednost Požareporta je bila sicer že leta 2019, tik pred izbruhom epidemije, na podlagi neodvisnih cenitev, ko se je eno veliko tuje založniško podjetje zanimalo za odkup portala, ocenjena na milijon in 200 tisoč evrov. Samo za primerjavo: Odlazek naj bi za Večer odštel 250 tisoč evrov.

Morda še to, ker se mi tudi zdi zelo pomembno. Vedno sem si prizadeval za to, da se pri nas razvije trg novinarske delovne sile, da so dobri novinarji bolje plačani od slabših, ne pa da vlada neko povprečje. In tako sem tudi zastavil.

Če me hočejo najeti, takšna je moja novinarska cena. Ko sem leta 2002 odšel v Sarajevo, kot del poslovne ekipe KD Group, ki je takrat postala večinska lastnica sarajevskega časopisa Oslobođenje, sem kot pomočnik direktorja imel vrhunsko menedžersko plačo, bolje, da sploh ne povem, koliko.

Vmes pa sem že pisal tudi za Slovenske novice. Čeprav sem bil v Sarajevu samo šest mesecev, ker je KD Group potem lastniško izstopil, bi s temi šestimi plačami lahko udobno živel vsaj tri leta.

Za prestop s Slovenskih novic (Dela) na Direkt (Dnevnik) sem se pogajal leto dni, še prej pa mi je takratni direktor Dela Jure Apih čez noč povečal honorar za 100 odstotkov, samo da bi ostal na Novicah.

Moji teksti so bili namreč tako brani, da me je urednica spletnega Dela Erika Repovž, danes tiskovna predstavnica vrhovnega državnega tožilstva, ki je tedaj šele prav nastajalo, prosila, ali bi nekatere članke pod rubriko Bulvar, pazite, rubriko iz Slovenskih novic, lahko za dodatni honorar postavila na naslovnico spletnega Dela.

Vedno sem si prizadeval za to, da se pri nas razvije trg novinarske delovne sile, da so dobri novinarji bolje plačani od slabših, ne pa da vlada neko povprečje. In tako sem tudi zastavil. Če me hočejo najeti, takšna je moja novinarska cena.

Sem pa si takrat zelo dobro zapomnil tudi besede Branka Pavlina, direktorja Dnevnika, ko sva se pogajala za mojo plačo odgovornega urednika na Direktu. Rekel mi je, glej, na strani moraš imeli najmanj en milijon mark, da si miren, ker naš pokojninski sistem se bo prej ali slej zrušil.

Kako izbereš, kaj boš objavil in kaj ne? Te kdaj skrbi, da boš komu naredil škodo z objavo, čeprav to, kar počne, mogoče ni najbolj prav?

Prvi in praktično edini kriterij je to, da o tem ne poročajo drugi, to je moja tržna niša, ker način pisanja, moj značilni žanr, so mi začeli že pred leti plonkati. Ne hodim na tiskovne konference, ker objavljam to, kar želijo politiki in drugi nosilci družbene moči oziroma pripadniki družbene elite prikriti, saj vse ostalo, vemo, je zgolj piar.

Jaz se nikoli ne pridružujem črednemu medijskemu stampedu, ki je običajno itak politično motiviran, nikoli tudi ne objavljam kakšnih ideoloških afer, ampak izključno zlorabe moči, oblasti, proračunskega denarja, in druge zgodbe, povezane s tem.

Morda se spomnite, a že pokojni Danilo Slivnik je trdil, da če vsi večinski mediji o nekom ali neki zadevi poročajo enako, potem je praviloma nekaj narobe in je treba poročati ravno nasprotno.

Prvi in praktično edini kriterij je to, da o tem ne poročajo drugi, to je moja tržna niša, ker način pisanja, moj značilni žanr, so mi začeli že pred leti plonkati.

Odgovor na drugo vprašanje pa je razmeroma lahek: ne, ker jaz samo poročam, kar počnejo drugi, javnost pa ima to pravico vedeti. In danes se že ve, če spremljaš Požareport, imaš odstop do tistih zgodb, ki je v drugih medijih ni. Ker jih drugi mediji iz takšnih ali drugačnih razlogov prikrivajo, zamolčijo.

Tvoja kariera je prestreljena z različnimi tožbami, obtožbami, predvsem pa procesi in nato oprostitvami na sodiščih. Kako gledaš na to? Te to izčrpava, motivira ali ti je vseeno? Koliko stanejo te tožbe? Je pravi namen ta, da te finančno izčrpavajo, če te že z dokazi ne morejo utišati?

Kot prvo, tožbe so sestavni del novinarstva, že od vekomaj. Znani in dobri tuji novinarji so vedno govorili, če te nihče ne toži, nisi novinar, ampak piarovec. Številni naši mediji jih dostikrat tudi prikrivajo pred javnostjo, Pop TV, denimo, je med takšnimi. Jaz sem jih skupno preživel že več kot 60, praktično vse uspešno.

Pred leti sem bil sicer obsojen v zadevi Dore Plestenjak, ker sem, pazite, objavil, in to dokumentirano, da pred ljubljanskim sodiščem poteka tajni sodni proces zoper to znano slikarko in mamo pevca Jana Plestenjaka in umetnika Domna Slano, zaradi suma, da je spolno zlorabljala svojega vnuka, sicer sina Domna Slane.

Skratka, država je sodila Plestenjakovi, mediji so o tem oportuno molčali, ker je šlo za znano slovensko družino, jaz pa sem bil obsojen, ker sem to dejstvo, da sojenje poteka, javno razkril.

Pred leti sem bil obsojen tudi, ne boste verjeli, ker sem zapisal oziroma citiral, da hrvaški mediji Ivani Šundov pravijo mafijska nevesta, ker je bila takrat poročena z znanim hrvaškim podjetnikom Davorinom Hojanom, ki so mu v Zagrebu sodili zaradi poslov z drogami. To je bilo seveda pred davnimi leti, danes bi bil v takšnih primerih brez dvoma gladko oproščen, sem pa zato prav s temi sodnimi postopki utiral in odpiral slovenske meje svobode tiska.

Kot prvo, tožbe so sestavni del novinarstva, že od vekomaj. Znani in dobri tuji novinarji so vedno govorili, če te nihče ne toži, nisi novinar, ampak piarovec.

So pa bile nekatere tožbe namenjene izrecno temu, da se me utiša, tudi kot opozorilo drugim, recimo devet zaporednih tožb nekoč zelo vplivnega odvetnika Mira Senice, vloženih tudi namesto njegove partnerice in takrat političarke LDS Katarine Kresal.

Ali pa pet zaporednih tožb zdaj že bivših lastnikov Večera Uroša Hakla in Saša Todorovića. A vse te tožbe so padle. So pa to bile tudi prve tako imenovane SLAPP tožbe – zoper medije in novinarje pri nas.

Danes je tega mnogo manj, tožijo bolj padalci, kot pravim novodobnim bizarnim likom slovenske tranzicije, na primer Ivan Gale, Dejan Jefim, kriminalistka NPU Tina Pahor, ki pa, realno gledano, tudi nimajo nobenih možnosti za končni uspeh.

Če ni uspelo velikim, kako bo uspelo tem malim padalcem, ker prej ali slej, na neki sodni inštanci, te tožbe padejo, če ne prej, pa na Evropskem sodišču, ki je na tem področju že pred leti utirilo sodno prakso.

Naj ob tem omenim edino pravnomočno sodbo višjega sodišča v Mariboru, zaradi člankov, povezanih z domnevnim podkupovanjem bančnikov iz Deželne banke, kar naj bi pred vstopom v politiko pri nekem svojem nepremičnimskem poslu počel sedanji mariborski župan Sašo Arsenović.

Potem ko sva z odvetnikom Francijem Matozom na vrhovno sodišče vložila zahtevek za revizijo, se je na prošnjo vrhovnega sodišča odzvalo še državo tožilstvo in, pozor, tudi samo predlagalo, da vrhovno sodišče to sodbo zoper mene razveljavi, saj je senat mariborskega višjega sodišča – tudi po oceni državnega tožilstva – kršil zakon.

To praktično pomeni, da je razveljavitev te edine obsodilne sodbe samo še vprašanje časa.

Priznam pa, vse to jemlje čas, denar, te po svoje izčrpava, toda očitno ne gre drugače.

Priznam pa, vse to jemlje čas, denar, te po svoje izčrpava, toda očitno ne gre drugače. Ni mehanizma, ki bi me lahko vnaprej ubranil tovrstnih tožb, razen če začnem poročati o cenah na tržnici, pobiram izjave na tiskovnih konferencah, skratka, če postanem povprečen slovenski novinar, potem me verjetno res ne bi nihče več tožil.

Včasih imam celo občutek, da nekateri iščejo svoj trenutek slave na sceni v tem, češ, jaz tožim Požarja, jaz bom z njim obračunal. In konec koncev, padle tožbe so tudi sodni dokaz, da moji članki vsebinsko stojijo.

Sicer pa povprečen kazenski postopek stane nekaj tisoč evrov, ki jih na koncu plača tisti, ki tožbo izgubi.

Na portalu Necenzurirano lahko že dlje časa beremo o tem, kako si enkrat dobil denar za to, drugič za drugo, da si celo vodenje oddaje Ura moči dobil kot del dogovora z madžarskimi lastniki, ki so bili blizu Janezu Janši? Kot nekakšno protiuslugo za javno napadanje Šarca in njegove vlade. Ali lahko nekoliko širše pojasniš, od kod takšen interes omenjenega portala zate oziroma teh treh avtorjev, Cirmana, Modica in Vukovićeve, ki pravzaprav so omenjeni portal, da se ves čas spotikajo ob tebe? Kaj se sploh grejo ti trije? Gre za kakšne stare zamere?

Primoža Cirmana in Vesno Vuković, ki je, čeprav je Cirman odgovorni urednik, pri tej trojki agresivno glavna, poznam zelo dobro, Tomaža Modica niti ne.

Cirman, denimo, mi je med prvo vlado Janeza Janše, ko je bil on na Delu, jaz pa na Slovenskih novicah, nosil gradiva za objavo, ker si on tega ni upal ali smel objavljati na Delu.

Vesno Vuković, prej vladno piarovko, sem osebno spoznal kasneje, ko sem prestopil na Dnevnik oziroma Direkt, ona pa je že bila novinarka Poslovnega dnevnika. Obe s Suzano Rankov, takrat urednico Poslovnega dnevnika, sta se želeli družiti z menoj, na Dnevnik sem namreč prihajal kot veliki zvezdnik, me vabili na pice, cilj teh povabil pa je bilo pridobivanje mojih informacij, zato sem ta druženja zminimaliziral, kar je seveda sprožilo njuno užaljenost, zlasti pri Vukovićevi.

Suzana je sicer morala ostati prijazna, ker sem njenega moža vzel za tehničnega urednika Direkta, čeprav se je kmalu izkazalo, da ni bil ravno najbolj sposoben, in smo ga morali zamenjati.

Potem se jima je pridružil še Cirman, ki pa ni bil neki faktor. Je pa kmalu resno počilo, ker je Vukovićeva znotraj Dnevnikove hiše zahtevala, naj se o nekaterih na Direktu ne piše, recimo o Mirku Bandlju, odvetniku in bivšem vidnem politiku LDS, in seveda Borutu Jamniku, ki je bil ves ključni mecen te novinarske ekipe. Že takrat se je zelo dobro vedelo, govorilo, da ima Dnevnik dva urednika, Gregorja Golobiča za politiko in Boruta Jamnika za gospodarstvo.

Že takrat se je zelo dobro vedelo, govorilo, da ima Dnevnik dva urednika, Gregorja Golobiča za politiko in Boruta Jamnika za gospodarstvo.

Ko so se, nekaj let po mojem odhodu konec leta 2006, Cirman, Rankova in Vukovićeva razšli z Dnevnikom, so se hvalili, da gredo po mojih samostojnih stopinjah.

Da bodo naredili medijski pool, ki bo različnim medijem prodajal raziskovalno novinarstvo, potem pa so pristali na Siolu, pri čemer jim je vse to na Telekomu uredil Borut Jamnik, ki je bil tudi predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije. Kar pomeni, da je bila Jamnikova novinarska četica enostavno priklopljena na stroške državnega Telekoma, za delo po naročilu.

Novo, finančno še boljšo pogodbo, pa jim je kasneje uredil član uprave TS Aleš Aberšek, ki ga je tja, po volilni zmagi Mira Cerarja, postavila Cerarjeva SMC. Kar lahko potrdi tudi tedanji urednik Siola Uroš Urbas.

Leta 2020 se je zgodba praktično ponovila. Naredili so portal Necenzurirano, za katerega se je pred časom tudi uradno dokončno izkazalo, da spet ne gre za neodvisni portal po vzoru Požareporta, ampak za del Odlazkove medijske hobotnice. 

Sicer pa je portal Necenzurirano po moji strokovni oceni profilno še najbližji tistim famoznim brezplačnikom, ki so jih pripisovali Janezu Janši in SDS in ki jih je tudi preiskovala posebna parlamentarna komisija.

Podjetje, ki je donedavnega izdajalo Necenzurirano, ima fiktivnega lastnika, neznane izvore financiranja, velike davčne dolgove, portal, kar potrjuje tudi njegova vsebina, pa je bil ustanovljen izrecno, časovno in tudi drugače, za organiziran ideološki spopad z Janševo vlado oziroma za spopad z Janšo, SDS in – po potrebi – tudi z drugo desnico, kar potem že vnaprej dogovorjeno povzemajo večinski mediji pod kontrolo tranzicijske levice in javna RTV.

Vukovićeva, Cirman in Modic pa očitno že dlje časa funkcionirajo kot nekakšni najeti medijski agenti za posebne naloge, tako ali drugače pa so vedno plačani z denarjem davkoplačevalcev. 

Sicer pa je portal Necenzurirano po moji strokovni oceni profilno še najbližji tistim famoznim brezplačnikom, ki so jih pripisovali Janezu Janši in SDS in ki jih je tudi preiskovala posebna parlamentarna komisija.

In da bo ironija še večja, vsaj za enega s portala Necenzurirano, za Vesno Vuković, ki meni, kot pravite, očita politično financiranje, se je dokumentirano že izkazalo, da so jo dodatno prikrito financirali prek drugih podjetij. Še več, pred državne družbe GEN-I je Vukovićevo financiral sedanji predsednik vlade in stranke Gibanje Svoboda Robert Golob.

Sicer pa, če danes v smislu političnega navijaštva ni več nobenih razlik med, na primer, Demokracijo na desni in Mladino na levi, razen tega, da na Demokraciji vsaj pošteno povedo, da so desnosredinski medij, Mladina pa se skriva pod lažno krinko neodvisnega novinarstva, so Necenzurirano, Reporter, Svet24 pa tudi Večer, kljub nekaterim častnim novinarskim izjemam, kot sta Vanessa Čokl ali Damjana Žist, primeri novinarskega dna, k(j)er zavestno objavljajo laži samo zato, da bi nekoga politično, poslovno ali kako drugače diskreditirali.

Ker pa gre tukaj za povezane medije, je to na nek način že organiziran medijski kriminal. Oziroma, če parafriziramo Botra 3, to je resnična novinarska mafija.

A na koncu, boste videli, bodo prav ti novinarji, ki zdaj delajo po naročilu političnih in drugih klanov, ter so že po sami logiki stvari itak potrošno blago, ker, po uporabi zavrži, med največjimi luzerji tranzicije. …

… za nadaljevanje kliknite TUKAJ.

Konec 1. dela, za drugi del kliknite TUKAJ!

V 2. delu intervjuja: brutalen poiskus utišanja s Sklepom o priporu letos marca in zakaj jim ni uspelo, kje je desnica naredila ključno napako na letošnjih volitvah, zakaj so Golobove afere potihnile, kaj se bo dogajalo jeseni na političnem parketu …

Z Bojanom Požarjem se je pogovarjal Edvard Kadič.

Fotografije:

• naslovna fotografija: Dan
• druge fotografije: osebni arhiv Bojana Požarja

(Intervju je bil prvič objavljen 23. 7. 2022)