Intervju: Jože Biščak, avtor, novinar in urednik
Foto: Veronika Savnik (Demokracija)
Jože Biščak je dolgoletni novinar in urednik, delal je za številne slovenske medije. Med drugim je bil novinar Dela, Maga, Financ, portala Siol, Reporterja, januarja 2018 je prevzel uredništvo Demokracije, aprila istega leta tudi vodenje družbe Nova obzorja. Je avtor treh knjig: Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in distopičnega romana Potovati z Orwellom. Pred dnevi je iz zdravstvenih razlogov odstopil kot urednik Demokracije in direktor Novih obzorij. To je pravi čas za pogovor z njim.
Najprej mi je padlo v oko, da ste na intervju prišli v kratkih hlačah.
(Smeh) To pomeni, da sem v veliki meri izpregel in da sem z eno nogo že na daljšem dopustu. (Smeh)
Boste izpregli tudi iz spremljanja dogajanja v družbi, politiki, ekonomiji?
Ne. To je prekletstvo novinarstva. Pač poklicna deformacija. Tako bo do konca življenja. Temu ni mogoče ubežati.
Potemtakem ste gledali tudi petkov pogovor z ekonomistom Janezom Šušteršičem na Nova24TV?
Seveda. In moram reči, da se z njim večinoma strinjam. Predvsem v delu, ko je govoril o globalni krizi, ki se bliža. Dejal je, da tokrat ne gre za neko običajno ekonomsko krizo. Gospodarstvo raste v ciklusih, to je ekonomska realnost. Cilj politike pa je, da skuša zmanjšati velikost variacije oziroma da je padec gospodarske rasti čim manjši. Gospodarske krize so torej povsem naraven ciklus, če lahko tako rečem, očiščenja. Tokrat je drugače. Ta kriza, ki se nam bliža, bo posledica napačnih dolgoročnih politik, zato bo tudi okrevanje daljše; Šušteršič je denimo omenil področje energetike.
Osebno pa menim, da bo kriza tudi posledica propada tradicionalnih vrednot, poskusa uničenja nacionalnih kultur in identitet, moralne dekadence, škodljivega in neverjetno velikega vpliva »prebujencev«. Poglejte, dogaja se, da univerze odpuščajo vrhunske profesorje ekonomije, da podjetja pokažejo vrata odličnim menedžerjem – samo zato, ker se nekaterim na ulici zdi, da so ti ljudje rasistični, ksenofobni, nacionalistični, homofobni ali kaj drugega. A njihov edini greh je, da ne podlegajo norostim, ki jo predpisuje novodobna leva ideologija.
Ta kriza, ki se nam bliža, bo posledica napačnih dolgoročnih politik, zato bo tudi okrevanje daljše; Šušteršič je denimo omenil področje energetike. Osebno pa menim, da bo kriza tudi posledica propada tradicionalnih vrednot, poskusa uničenja nacionalnih kultur in identitet, moralne dekadence, škodljivega in neverjetno velikega vpliva »prebujencev«.
Na ta način družba izgublja najboljše ljudi, nadomestijo jih socialno pravični družboslovci ali pravilno usmerjeni globalisti. S tem se omejuje svoboda govora, pretok in soočenje različnih idej in zamisli, kar je nujno potrebno in je neizbežen predpogoj za uspešno družbo. Ta človekova svoboščina je temelj za vse druge svoboščine, tudi za ekonomsko svobodo. Ni čudno, da vse hudič jemlje. In Boris Tomašič je opravil neprecenljivo delo, ker je Šušteršiča povabil v studio. Ljudje so imeli priložnost videti, da med ekonomisti vendarle še vedno obstaja tudi kak zdravorazumski in logičen človek, tak, ki razmišlja s svojo glavo.
Omenjate svobodo govora. O njej ste veliko pisali, razpravljali, bili deležni psovk. Nekateri celo menijo, da je svoboda govora značilnost skrajne konservativne desnice, zato jo je treba omejiti.
Ironija je, da je danes konservativizem tisti, ki brani svobodo govora in vse temeljne svoboščine, za katere ne more nihče natanko vedeti, kdaj so se pojavile. Predvsem pa nihče ne more odgovoriti na vprašanje, ali je svobodo govora levičarska ali desničarska zamisel, ali je svoboda govora progresivna ali konservativna ideja.
Pravzaprav je vseeno, pomembno je (bilo), da svoboda izražanja ne glede na kulturne in ideološke razlike posameznika ostane nedotaknjena. Samo tako bo voda ostala tam, kjer mora biti – pod mostom. Na Zahodu so se tega zavedali desničarji in levičarji. Bili so spori in nasprotovanja, a le glede političnih, socialnih in gospodarskih vprašanj. O temeljnih človekovih svoboščinah, kjer je svoboda izražanja na prvem mestu, ni bilo resnejših polemik – obe strani sta jih jemale kot najbolj pomembne za dobrobit demokracije. Ta zgodba je zdaj končana.
V Sloveniji je bilo drugače. Vendarle smo bili skoraj pol stoletja komunistična država, kjer so bili ideološki nasprotniki označeni za razredne sovražnike in zato preganjani.
Ko je padel Berlinski zid, se je zdelo, da prihajata svoboda in demokracija, ki smo ju v teh krajih takrat občudovali le v demokratičnih državah. A spoznanje po 30 letih, da so bile ZDA in Evropa v tistem času že na poti v moralni propad in da so vzhodni marksisti hitro našli skupni jezik z zahodno levico, dolgo prikrito socialistično akademsko in intelektualno sprego, je bilo vsekakor boleče.
Danes imamo, kar imamo: vse na levi (vključno s sredino) stremi k globalistični religiji liberalne demokracije, ki si kot ubijalsko zlo podreja zdravo pamet in v imenu različnosti vodi skupino morilcev misli v čudno mešanico sprevrženosti in radikalne pokvarjenosti. Tam, na oni strani ugrabljene mavrice, je dovoljeno le tisto, kar dovolijo posvečene elite. Desnica je (za zdaj) ostala kot nujno zlo, kot tisto, kar je v tem vmesnem času dovoljeno; a le zaradi dobrega vtisa. Tako uredniško politiko vodijo tudi mediji levega medijskega mainstrema.
Ko ravno omenjate leve medije: vaš odstop kot urednika Demokracije in direktorja Novih obzorij ni odmeval samo po družbenih omrežjih, o njem so pisali tudi vam ideološko nasprotni mediji, kot sta denimo Delo in portal nacionalne televizije, ki sta del levega medijskega mainstreama.
Skrajno nenavadno, res. Glede na to, da so ti mediji ves čas trdili, da je Demokracija (in poleg televizija Nova24TV) marginalen in obskuren strankarski medij z nizko prodano naklado in majhnim vplivom, je čudno, da sem bil deležen te pozornosti.
Strankarski medij?
Ja, predvsem Odlazkovi mediji (in še kateri) nam ves čas lepijo oznako, da je Demokracija strankarsko trobilo SDS. To je eden šolskih primerov, ko novodobni prebujenci dajejo pojmom povsem drug pomen, kot dejansko so. SDS je solastnik Novih obzorij. Tega nikoli nismo skrivali, lastništvo družbe Nova obzorja, ki izdaja revijo, je bilo ves čas transparentno; bolj kot pri katerem drugem mediju.
SDS je solastnik Novih obzorij. Tega nikoli nismo skrivali, lastništvo družbe Nova obzorja, ki izdaja revijo, je bilo ves čas transparentno; bolj kot pri katerem drugem mediju.
Kolikor vem, ima SDS svoje glasilo, ki ga članom stranke pošljejo vsake pol leta. Temu lahko rečemo strankarsko glasilo, ki je brezplačno in namenjeno članom stranke. Podobno kot kako tovarniško glasilo, ki je namenjeno delavcem in zaposlenim v družbi. Demokracija je medij, ki je na trgu, ki je odvisen od prodaje, odvisen je od bralcev. Če je Demokracija strankarsko glasilo, potem je Delo tovarniško glasilo Kolektorja, Reporter pa glasilo Odlazkovih vseh mogočih poslov.
Če je Demokracija strankarsko glasilo, potem je Delo tovarniško glasilo Kolektorja, Reporter pa glasilo Odlazkovih vseh mogočih poslov.
Do nedavnega so bili lastniki tudi Madžari.
Madžari so svoj delež prodali. Povsem normalna transakcija ali menjava lastništva na trgu. To je tudi edino res, kar so pisali levičarski mediji. Večina drugega (predvsem kar je pisal portal Necenzurirano) je plod neverjetne domišljije novinarjev, ki se imajo za preiskovalne. Gre za modus operandi poročanja: če aspirinu dodaš zrno arzenika, ni več zdravilo proti glavobolu, ampak strup. To je dvostopenjska resnica, o kateri klepeta medijski mainstream.
Si preprosto izmišljujejo, lažejo, pišejo neresnice, napihujejo?
Težko bi rekel, za kaj natančno gre. Zagotovo je eden od razlogov, da smo svetovnonazorsko blizu SDS in Janši, ki ju demonizirajo že ves čas. Kako pridejo do »informacij«, na podlagi katerih sklepajo, bom opisal na hipotetičnem primeru.
Recimo, da Igor »sanja« ali sanja, da je na Pokljuki obiral banane. To je tisto, kar si pri sebi intimno želi, da bi bilo res. Pove Vesni. Vesna sreča Mateja in mu pravi, da pozna nekoga, ki je na Pokljuki obiral banane. Nato Matej na kavi Simonu pripoveduje, da na tej gorenjski visoki planoti rastejo banane. Informacija o bananah na Pokljuki prispe do Melite, ki na hodniku sreča Igorja in mu razloži, da so v bližini Rudnega polja že banane in da pozna nekoga, ki jih obira. Igorju se nad glavo prižge svetilka in vzklikne: »Vedel sem, prav sem imel.« Potem se usede za računalnik in napiše zgodbo o obiralcih banan na Pokljuki. In da je informacijo dobil potrjeno od neodvisnega vira.
Prepričan sem, da so vse zgodbe, ki so bile objavljene o Nova24TV, Demokraciji in madžarskih lastnikih, nastale na ta način.
In kakšni lastniki so bili Madžari?
Dobri. Imeli smo seje upravnega odbora, kjer jih je, kot prave lastnike, zanimalo samo eno: ali so številke zelene. Imeli smo težka obdobja, imeli smo dobra obdobja; to se ciklično ponavlja. Pri mediju so celo sezonska nihanja, ampak ko smo konec leta potegnili črto, je bilo pozitivno.
Levi mediji so pisali, da sta z Borisom Tomašičem, direktorjem Nova24TV, skoraj vsak dan na sedežu slovenskega solastnika, se pravi SDS.
Domišljija in prividi, natolcevanje, nekaj, kar bi oni radi videli, da je res, pa ni. Ali če parafraziran francoskega ekonomista Bastiata in priliko o razbitem oknu: to, kar se je njim dozdevalo in tisto, kar je bilo res. Resnica je, da se SDS ni vtikala v moje uredniško delo, za kar sem ji hvaležen. Ker pa je stranka solastnik, ima pravico do članstva v upravnem odboru, skupščini. Povsem logično.
Na teh srečanjih se je obnašala tako, kot so se madžarski lastniki: kako gre podjetju, kakšna je prodaja. Seveda, nihče tega ne verjame, ampak nimam ne volje in ne moči, da bi leve medije prepričeval v nasprotno. Ko sem odhajal na Demokracijo, so me nekdanji kolegi opozarjali, zdaj boš videl, klicali te ne bodo trikrat ali petkrat na dan, ampak desetkrat in večkrat.
Resnica je, da se SDS ni vtikala v moje uredniško delo, za kar sem ji hvaležen. Ker pa je stranka solastnik, ima pravico do članstva v upravnem odboru, skupščini.
Po prevzemu uredništva sem več dni nejeverno gledal v mobilnik in čakal klic. Pa ni bilo nič. Ampak naj govorijo in si mislijo, karkoli želijo, to je njihova pravica. Običajno sodijo po sebi. In mislijo, če je pri njih tako, mora biti tako tudi drugje.
Kaj pa Janez Janša, predsednik SDS in donedavnega tudi predsednik vlade? Kakšen je vaš odnos z njim?
Nikoli nisem skrival, da je svetovni nazor, ki ga zastopa, podoben mojemu. Pravim »podoben« zato, ker če bi vsi enako razmišljali, bi imeli enoumje. Ljudje smo tudi sicer različni: fizično in razmišljujoče. Nikoli nobena stvar ali misel ne more biti povsem enaka, lahko je le podobna. In tukaj sva se ujela. Poleg tega, da imam skoraj 40 let izkušenj z delom v medijih. A ni bilo nikoli dovolj časa, da bi se več pogovarjala in debatirala. Tega mi je žal, ker gre za zelo načitanega človeka, jasnih in načelnih misli. Pri Janši mi je najbolj všeč, kako razmišlja o svobodi. Nihče od slovenskih politikov ni toliko cenil svobode in o njej govoril, kot prav on. Vsi drugi govorijo samo o demokraciji.
Vedeti je treba, da je demokracija samo način vladanja, ki je brez svobode ni mogoče doseči. Ne morem se bolj strinjati z njim, ko pravi, da se je Slovenija osamosvojila, osvobodila pa ne. Slovenija prave svobode (ne osebne, ne ekonomske) še ni doživela, ker nikoli ni zares opravila s preteklostjo. Ob osamosvojitvi je, denimo, predsednik postal človek, ki je še nekaj tednov nazaj bil na čelu slovenskih komunistov (in s tem tudi Udbe, politične policije), ki so sistematično zatirali svobodo. To se je preneslo v (vsaj na deklarativni ravni) parlamentarno demokracijo: ključne položaje so zasedli in še zasedajo ljudje, ki delujejo na enak način kot v totalitarnem režimu. O tem v knjigi Vzporedni mehanizem globoke države dobro piše Rado Pezdir, tudi Igor Omerza v svojih knjigah o Udbi. Ni čudno, da je bil Janša vzporednemu mehanizmu vedno trn v peti in da ves čas skušajo onemogočiti in odstraniti.
Če se prav spomnim, je Reporter pisal, da Janša urednikuje Demokracijo.
Reporter je danes Mladina, ki izhaja ob ponedeljkih. Če bi Janša počel vse tisto, kar mu pripisujejo, bi moral biti istočasno na več krajih, dan bi moral imeti 48 ali 72 ur.
Pogosto pišete o svobodi. Desnosredinski vladi so očitali zatiranje svobode, avtoritativno vladanje.
Mislite na čas zdravstvene krize?
Ja.
Povsem normalno je, da v izrednih razmerah, kakršne so bile v času pandemije kitajskega virusa, omejiš nekatere svoboščine. Ampak, poglejte. Janši so začeli očitati avtoritativnost, še preden je bila desnosredinska vlada sploh imenovana. In to se je potem vleklo do danes. Ne glede na to, kaj bi naredil, bi ga medijski mainstream označil za avtoritativnega. Kar je daleč od resnice.
Če pa samooklicani predstavniki civilne družbe, ki so ob sredah in petkih blokirali središče mesta ali celo severno ljubljansko obvoznico, dobijo za svoje početje kazen, to ni avtoritativno vladanje, ampak spoštovanje pravne države. Prav nihče ni omejeval proteste, nihče ni omejeval svobode izražanja. Protestniki se morajo zavedati, da naša regulativa predvideva, da mora biti tak shod prijavljen. Ne zato, da bi se javni uslužbenci na upravni enoti ideološko ali politično odločali, ali je shod primeren ali ne.
Prav nihče ni omejeval proteste, nihče ni omejeval svobode izražanja. Protestniki se morajo zavedati, da naša regulativa predvideva, da mora biti tak shod prijavljen. Ne zato, da bi se javni uslužbenci na upravni enoti ideološko ali politično odločali, ali je shod primeren ali ne.
Država te pravice nima (zato je v primeru Thompsona in prepovedi njegovega koncerta ravnala napak). Prijava je potrebna zato, da bodo drugi, ki ne bodo na protestu, vedeli, kdaj in kje bo njihovo gibanje omejeno; prav tako je dovoljenje potrebno zato, da se ve, kdo je organizator, ki mora na prizorišču poskrbeti za varnost in je tudi odgovoren za morebitno povzročeno škodo.
Trdim, da Janševa vlada s svojimi ukrepi, ki so bili kratkotrajne narave, ni prestopila Rubikona svobode (tega bi prestopila, če bi uvedla splošno obvezno cepljenje, pa ga ni) in da so bili ukrepi med najbolj milimi ne samo v Evropi, ampak tudi na svetu. Samo poglejte, kaj so s protestniki počele vlade tako imenovanih jedrnih držav EU, kot sta Nemčija in Francija.
V nekaterih krogih, vsaj zaradi vaših zapisov in bloga Kavarna Hayek, veljate za enega od ideologov SDS oziroma desnice.
Ne vem, o katerih krogih govorite, ampak sebe imam za konservativnega liberalca: konservativnega po vrednotah, liberalca v ekonomskem smislu. Če sem zaradi tega in svojih zapisov ideolog politične stranke, tudi prav. Vzamem kot kompliment. Bom še enkrat ponovil: svetovni nazor – ali ideologija, če hočete – ki ga zastopa SDS, je podobna mojemu, mi je blizu. So seveda odstopanja, ampak SDS je politična stranka, politika pa je umetnost mogočega in tudi zmožnost sklepanja kompromisov, ko si v koaliciji, ki vrednostno ni povsem na isti valovni dolžini.
Torej niste odstopili iz ideoloških ali drugih razlogov, kot namigujejo nekateri mediji?
Absolutno ne. Razlogi so zdravstveni. Za mano sta dva infarkta, imam šest žilnih opornic. (Op.ur.: O tem smo že pisali TUKAJ ). Biti urednik in direktor je naporno, stresno, ves čas si v pogonu in na adrenalinu. Še posebej če imaš za lastnika nekoga, ki ga leva stran ves čas demonizira in laže, da se financira prek medija, ki ga vodiš. Sčasoma sicer dobiš za njihove laži debelo kožo, ampak ravno prek ramen ne moreš vreči ničesar. Čas je, da malo popazim na moje zdravje, zato sem si zdaj vzel daljši dopust. Formo bom ohranjal s Kavarno Hayek.
Levi mediji tudi pišejo, da sta Nova24TV in Demokracija pred propadom. Celo privoščijo to.
Rekel vam bom takole: odmaknite oči in ušesa od njihovega cirkusa. Seveda bi si to želeli, take napovedi so ves čas. Ampak medijski imperij, kot skupini medijev okoli Nova24TV in Demokracije pravi zadnji partijski šef, je trdno v sedlu. Tudi in predvsem po zaslugi Tomašiča.
Sicer sta bila oba medija vedno svetleči igrači za leve medije. Če ju ne bi bilo, bi umrli od dolgčasa. Kot ne morejo brez Janeza Janša, pa je v poziciji ali opoziciji. Kakorkoli, tako kot vsa podjetja imajo tudi medijska dobra in slabša obdobja. Toda kar prihaja zdaj (to sem že omenil), bo slabo za vse, za celo Slovenijo.
Govorite o vladi Roberta Goloba?
Tudi. Če bodo uresničili, kar so napovedali, in se držali koalicijske pogodbe, bo država storila samomor iz zasede. Če so to volivci želeli, prav. Mogoče je čas, da na svoji koži krepko občutijo svoje napačne odločitve, ko so izvolili človeka, ki si je takoj opasal pištolo, si začel domišljati, da je od Boga dan šerif, ki lahko po dolgem in počez strelja naokoli. Brutalen kadrovski cunami, s katerim je Golob začel, kaže, v katero smer se bo zasukala politika. Dejanševizacijo, kot je zapisal eden od novinarjev Dela; dobesedno zradirali bodo vse, kar je naredila prejšnja vlada.
Brutalen kadrovski cunami, s katerim je Golob začel, kaže, v katero smer se bo zasukala politika. Dejanševizacijo, kot je zapisal eden od novinarjev Dela; dobesedno zradirali bodo vse, kar je naredila prejšnja vlada.
Ne glede na to, da je državo pustila v dobri kondiciji, kar je odlična podlaga za krizo, ki prihaja, bomo prešli v nočno moro. In glede na to, da je v vladi Levica, bomo prisiljeni živeti v njihovem vzporednem svetu. Se spomnite filma Matrica, ko je Morfej ponudil Neu, naj izbere ali modro ali rdečo tabletko? Modra je pomenila, da ostane neveden in živi v vzporedni resničnosti, rdeča mu omogoča, da spozna in se soči z resnico.
Zdi se, da so volivci pred volitvami množično jemali modre tabletke in izvolili Gibanje svoboda (svoboda samo po imenu, da ne bo pomote). Da ta čudna vladna koalicija in njeni ministri, za katere se zdi, da sta za njih politika in biti v vladi le prostor za preživljanje prostega časa, le ne bi povzročili prevelike škode, ki jo naslednja vlada ne bi mogla popraviti. Držim pesti. Bo pa težka, vlada je že začela hoditi po rezilu britvice. Vsaj nekateri (z izkušnjami) v tej vladi bi morali vedeti, da politika deluje le, če je osredotočena na konkretne in dosegljive cilje.
Ki jih Golobova vlada nima?
Nikakor ne. Očitno je, da novo ekipo na Gregorčičevi ulici 20 vodi Levica, ki svojo popularnost gradi na ideji neke utopične družbe. Vsi taki poskusi so do zdaj propadli. Preprosto ne deluje, socializem ne deluje, tudi demokratični socializem, ki je oksimoron, ne. Ampak mlade tovrstne levičarske ideje vseeno privlačijo. Zakaj? Eden od odgovorov je, da sploh ne vedo, kaj to je. Kot sami zagovorniki socializma ne vedo, kaj sploh predstavljajo. Ko jim navržeš primere ruskega boljševizma in komunizma v Jugoslaviji, pravijo, da to ni pravi socializem, na katerega oni mislijo. Ja, kaj pa potem mislijo?
Zdi se mi, da predstavljajo nekakšen romantični socializem, ki si ga potem ljudje preslikavajo v svoje osebno življenje: kako lepo bi bilo, če bi si vsi med seboj vse delili in živeli kot velika družina. To je bilo možno, ko je bilo človeštvo na stopnji lovcev in nabiralcev, ki so živeli v majhnih skupinah, sestavljenih večinoma iz sorodnikov. V sodobnem svetu, ko krmarimo v neznanem in med neznanci, je to nemogoče. Vse skupaj se lepo sliši, to je tudi vse. Na žalost so Slovencem v možganih očitno prenehale delati aplikacije, ki so usmerjene k osebni svobodi, ekonomski svobodi, zasebni lastnini in blaginji. Drugače si resnično ne znam razložiti, zakaj so nagnjeni k avtoritativni ideologiji.
In za konec. Kje vas bomo videvali med, kakor sami pravite, daljšim dopustom?
Predvsem v Sloveniji. Zadnja leta sem bil praktično vsak dan na kakem koncu Slovenije. Videl sem čudovite kraje, čas je, da jih bolj raziščem. Obiskal bom hčerko Delfino v Amsterdamu, tam šel tudi na kakšen koncert, poskusil bom dokončati knjigo o svobodi, napisati priročnik za razumevanje jezika levice.
Hvala in srečno!
Miha Kovač
