O jesenski kandidaturi resno razmišljam, zanjo dobivam precej spodbud s strani civilne družbe.

V javnosti ste prisotni že kar nekaj časa. Nekoč kot novinarka in voditeljica osrednje informativne oddaje TV Dnevnik na prvem programu TV Slovenija, kasneje v enaki vlogi tudi na komercialni TV postaji Proplus (PopTV in Kanal A). Od julija 2004 ste bili pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja, nato od l. 2005 do 2014 kot informacijska pooblaščenka. 

Leta 2014 ste ustanovili pravno pisarno Odvetniško družbo Pirc Musar in pri Odvetniški zbornici Slovenije zaprisegli kot odvetnica. Javnost vas je spoznala tudi v vlogi zagovornice Melanije Trump v Sloveniji, prve dame ZDA v času predsedovanja njenega moža Donalda. Ste strastna motoristka, veseli vas fotografiranje in lokostrelstvo, prav posebno ljubezen pa vam predstavlja tudi bovling.

Pa začniva nekoliko bolj športno. Vem, da ste odlična igralka bovlinga, bili ste tudi državna prvakinja in zelo aktivna promotorka bovling športa nasploh. Kako je v Sloveniji s tem športom? Se razvija? Kaj Slovenija pomeni na svetovnem bovling zemljevidu? Kakšna je prihodnost ženskega bovlinga v Sloveniji?

Bovling mi je res ljub šport, s katerim sem se začela ukvarjati leta 2007, po poškodbi kolena pri precej bolj fizično zahtevnem rokometu. Bovling se mi je zdel idealen šport, kjer obremenitve niso hude in se lahko z njim ukvarjaš tudi v bolj zrelih letih. In res je koleno zdržalo in ne trpi niti danes, 15 let kasneje. V ta šport sem se zaljubila in grem na treninge še vedno z veseljem, tekmujem pa ne več na vseh tekmovanjih, ker je za vrhunske rezultate pač potrebno veliko trenirati. Registriranih tekmovalcev nas je v Sloveniji nekaj sto in za tako majhno populacijo dosegamo kar lepe uspehe. Najbolj sem ponosna na naše mlade športnike, ki nas zadnjih nekaj let razveseljujejo z medaljami z evropskih mladinskih prvenstev. Imamo zlate medalje tako pri fantih kot pri dekletih. Vsi skupaj sanjamo o tem, da bi bovling postal olimpijski šport. Pot do tega ni lahka, a prvi mejnik bomo prebili leta 2026, ko bo naš šport v okviru Mednarodnega olimpijskega komiteja postal del družine 26 držav in 28 športov na Mediteranskih igrah. Zadnji dve leti opravljam tudi funkcijo generalne sekretarke Evropske bovling federacije, ki se bo skupaj z Mednarodno bovling federacijo še naprej trudila, da bo ta prelepi šport, ki ga lahko treniraš tudi v bolj zrelih letih, postal olimpijski. 

V novinarskih vodah ste prehodili zanimivo pot. Kot novinarka, voditeljica informatvnih oddaj, kasneje kot informacijska pooblaščenka. Kako vidite medijsko krajino v Sloveniji? Ene medije se zmerja s smetarskim imperijem, druge s tovarno zla, RTV s komunistično utrdbo … smo zašli? Če smo, kje smo zašli? Zakaj takšna bitka okoli RTV? V teh dneh novinarji javne RTV celo stavkajo. Novinarka TV Slovenija, Evgenija Carl, je celo izjavila, da “niti mrtva” ne bo sodelovala kot dopisnica v informativni oddaji Panorama, ki jo pripravljajo “napačni” novinarji. Zakaj se novinarji različnih novinarskih hiš javno zmerjajo med seboj? Kam to vodi?  

Od časov, ko sem sama delala v medijih, se je medijska krajina temeljito spremenila. Najprej zaradi novih tehnologij, s katerimi se je število virov in posrednikov informacij izredno povečalo, hkrati pa pridemo do novic že kar med samim dogajanjem. Ta zahteva po vedno večji hitrosti v vedno bolj konkurenčnem okolju pogosto vodi v površnost. Malokateri medij si lahko privošči vzeti čas za pravo preiskovalno novinarstvo. Poleg tega pa so mediji vedno ogledalo družbe in pri nas že dlje časa opažam upadanje dostojnosti v javnem diskurzu. Za to krivim v prvi vrsti politike! Riba smrdi pri glavi in nespodobnost v komuniciranju se potem prenaša v vse pore družbenega življenja. Tretje opažanje pa je zamegljevanje ločnice med poročanjem in propagando. V tem položaju so apetiti po politični podreditvi največjega javnega medija, RTV Slovenija, razumljivi, ne pa tudi sprejemljivi. Gre za procese, ki trajajo že dolgo in so po mojem mnenju v zadnjem letu prešli vse meje. V tej hiši sem začela svojo novinarsko pot in me boli srce, ko gledam razgradnjo institucije, v kateri je veliko izjemnih ustvarjalcev na vseh področjih, ki jih RTV pokriva. Gre za mnogo več kot le informativni program, ki je najbolj na udaru. Tam se mi zdi povsem zgrešena težnja po »uravnoteženem« novinarstvu. To ne obstaja, novinarstvo je lahko samo profesionalno ali pa slabo. Zamisel delitve informativnega programa po zgledu RAI izpred petdesetih let je škodljiva in nikakor ni v javnem interesu. Vodila bi do zapiranja gledalcev v ideološke mehurčke, hkrati pa tudi v nedopustno ideološko obarvanje novinarjev, ki bi bili razporejeni v en ali drugi program. Naj pa le rečem, da so bili procesi političnega vmešavanja zelo opazni tudi že leta 2014, ko sem bila izvoljena za generalno direktorico RTV. Mislim, da je bila moja napoved borbe proti njim glavni razlog za mojo nezakonito razrešitev še preden sem sploh lahko začela delati. Stranke sedanje vladajoče koalicije so se pred volitvami zavezale, da bodo Zakon o RTV spremenile tako, da bodo onemogočile vmešavanje politike v profesionalno delo novinarjev. To bom zelo pozorno spremljala in ne bom tiho, če bodo šle zadeve v napačno smer.

Po letošnjih državnozborskih volitvah pogosto, včasih v šali in včasih zares, slišimo, da je zdaj v svobodi vse drugače. Kako se zdi vam? Kam gremo kot družba? Česa se lahko veselimo v prihodnje in česa nas je lahko tudi strah z novo oblastjo? Je bilo res pred Janšo vse prav, nato v času njegove vlade vse narobe, danes je pa spet vse prav?

Vsake volitve predstavljajo predvsem upanje na spremembe, ki si jih volivci želijo. Pa tudi znak, česa si ne želijo. Letošnje volitve niso bile nič drugačne, gotovo pa z izrazito poudarjeno željo po spremembi. Sama menim, da je šlo predvsem za željo po spremembi načina vladanja. O tem sem veliko govorila in pisala v času prejšnje vlade, tako da niso nobena skrivnost moja stališča do vladanja z (neustavnimi) odloki, do napadov na neodvisne nadzorne institucije, do uničevanja STA in lomastenja po RTV ter do podtikanje pooblastil za oblastniško krepitev v zakone za odpravljanje posledic pandemije. Kakor tudi ni skrivnost, da sem pohvalila ukrepe prejšnje vlade, ki so se mi zdeli dobri. V nastop nove vlade je položeno veliko upov volivcev. Okoliščine, v katerih prevzema oblast, pa niso prijazne. Vojna v Ukrajini, grožnja novih valov pandemije in zlasti grožnja gospodarske krize, draginje in inflacije so področja, kjer bo imela vlada Roberta Goloba veliko težkega dela. Pričakovanja so visoka, prostora za napake pa malo. Tudi ta vlada bo morala paziti na spoštovanje pravne države in človekove pravice. Tu ji bom zagotovo gledala pod prste.

V Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani stoji čudovita ruska dača, edini tovrstni primerek ruske kulturne dediščine v Sloveniji, katere lastnika sta z možem. Turistom omogočata vodeni ogled, v zadnjem času tam lahko zasledimo tudi različne kulturne dogodke. Glede na aktualno politično situacijo v Evropi, posebej rusko agresijo na Ukrajino, je promocija ruske kulturne dediščine lahko precej nehvaležna. Kako vi gledate na to? Imate zaradi omenjenega vojnega konflikta kakšne težave pri promociji? Kaj nasploh menite o omenjenem vojaškem konfliktu?

Ruska dača v Zgornjih Gameljnah je del slovenske kulturne dediščine, ne ruske! Leta 1908 jo je postavil ljubljanski veletrgovec in posestnik Franc Petrič kot podeželsko bivališče svoje družine. Zaradi podobnosti z ruskim stilom se je te primestne vile prijelo ime Ruska dača in pod tem imenom je tudi zaščitena z odlokom Mestne občine Ljubljana iz leta 2011 kot slovenska kulturna dediščina. Vidim jo predvsem kot pomnik slovenskega meščanstva iz let pred prvo svetovno vojno, okrog nje pa moj mož vzpostavlja malo kulturno središče na obrobju Ljubljane z bogatim programom predstav, koncertov in drugih dogodkov. Nekaj pripomb glede imena je bilo slišati v zadnjem času prav zaradi nepoznavanja zgodovine te vile, ki pa jo vsakomur z veseljem razložijo. Vojna v Ukrajini je tragedija takšnih razsežnosti, za kakršne si še nekaj mesecev nazaj nisem mislila, da se lahko ponovijo v Evropi. Ruska agresija je izničila desetletja mirnega sobivanja ter dogovarjanja v Evropi in Evropsko unijo postavlja pred novo preizkušnjo enotnosti. EU se ob zadnjih dveh krizah, migrantski in zdravstveni, ni najbolje izkazala. Vsekakor upam na čimprejšnjo prekinitev morije in začetek resnih pogovorov o miru.

V teh dneh precej odmeva prepoved javnega komentiranja političnemu analitiku Miranu Videtiču, ki mu jo je vročil njegov nadrejeni tj. direktor ELESA-a Aleksander Mervar. Se vam to zdi sporno? Je to protiustavno? Ali se posameznik, ki ob podpisu pogodbe o zaposlitvi posredno sprejme tudi etični kodeks družbe, s katero stopa v pogodbeno razmerje, res odpoveduje pravici do svobode govora? Kako vi vidite to zadevo?

Zadeva je res odmevna, ni pa prvič prišlo do takega položaja. V isti gospodarski družbi je nekoč opomin dobil že gospod Brščič. Sama omejitev javnega nastopanja na osnovi etičnega kodeksa družbe po mojem mnenju ni protiustavna ali protizakonita, niti ni posebej neobičajna v velikih podjetjih v tujini, kot je na primer Apple. K spoštovanju kodeksa se posameznik zaveže s podpisom pogodbe o zaposlitvi. V primeru ELES kodeks, tako kot je zapisan, ne prepoveduje vsakršnega komentiranja, le takšnega, ki bi lahko škodilo interesom podjetja. Ocena, kakšno komentiranje je potencialno škodljivo, pa ni enostavna. Gotovo bi bilo opozarjanje na nepravilnosti v podjetju, »žvižgaštvo«, izjema. V tem primeru kodeks ne bi bil zavezujoč.

Pred kratkim smo vas zasledili na naslovnici enega od tiskanih dnevnikov, v družbi z Marto Kos in Ljudmilo Novak, kot potencialno kandidatko za predsednico države na jesenskih volitvah. Je res kaj na tem? Kaj mislite, da bi lahko spremenili, če bi postali predsednica? Tudi v splošnem, kaj pogrešate pri vlogi predsednika države? Kje menite, da bi kot predsednica (ali nasploh predsednik kot institucija) lahko aktivneje posegala v družbeno življenje?

O jesenski kandidaturi resno razmišljam, zanjo dobivam precej spodbud s strani civilne družbe. Znotraj države vidim funkcijo predsednika predvsem kot branik demokracije, pravne države in temeljnih človekovih pravic. Navzven, v zunanji politiki, pa mora seveda vsa slovenska politika delovati enotno. Menim, da glavna naloga predsednika ni reprezentiranje, ampak morajo biti zanj na prvem mestu državljanke in državljani Slovenije. Predsednik ima dolžnost ne biti tiho, ko pride do odklonov v družbi, kršitev pravic državljanov ali napadov na neodvisne institucije pravne države. Predsednik mora biti sposoben in pripravljen naglas povedati, kdaj ga vladajoči lomijo. Še posebej, če ga lomijo tisti, ki so mu po političnih prepričanjih blizu! Prav zato menim, da predsednik do nobene politične stranke ne sme imeti dolgov, ki bi lahko vplivali na njegovo presojo. Institucija predsednika države ima v rokah malo konkretnih orodij, ima pa lahko, že zaradi neposredne izvolitve, precejšnjo moralno avtoriteto. 

Najlepša hvala za pogovor.

Pripravil: Edvard Kadič

Foto: Mateja Jordović Potočnik

Dodaj odgovor