Izbira novega papeža: Negotovost in zakulisna pogajanja
Po smrti papeža Frančiška prejšnji ponedeljek se v Vatikanu pripravljajo na enega najbolj negotovih papeških konklavov v zgodovini. S 135 kardinali, ki se bodo kmalu zbrali v Sikstinski kapeli, da izberejo naslednika voditelja 1,4 milijarde katoličanov, so se zakulisna lobiranja in razprave že močno razplamtela. Geografsko raznolik in pomlajen kardinalski zbor, ki ga je v veliki meri oblikoval Frančišek, obljublja manj predvidljiv izid kot kdaj koli prej.
Frančišek je v svojem dvanajstletnem pontifikatu imenoval osem od desetih volilnih kardinalov, od katerih jih dvajset kardinalski status nosi šele od decembra lani, navaja The Guardian. Večina se bo konklava udeležila prvič, mnogi pa se še niso niti srečali. To odpira prostor za intenzivna pogajanja in ad hoc razprave, ki že potekajo po vatikanskih hodnikih, jedilnicah in vrtovih. “Pogovori verjetno potekajo že od začetka leta, saj je bilo zdravje papeža Frančiška v upadajočem stanju,” je za medije povedal Miles Pattenden, zgodovinar katoliške cerkve na univerzi v Oxfordu.
Ideološki razkol
Konklave bo prizorišče spopada med konservativnimi in naprednimi silami znotraj Cerkve. Konservativni kardinali, kot sta ameriški škof Raymond Burke, znan po podpori Donaldu Trumpu, in Nemec Gerhard Müller, ki je opozoril na možnost razkola v Cerkvi, če ne bo izvoljen ortodoksni papež, že krepita svoja prizadevanja. Na drugi strani progresivni tabor zastopajo imena, kot so Jean-Claude Hollerich iz Luksemburga, Timothy Radcliffe iz Velike Britanije in Michael Czerny iz Kanade, ki zagovarjajo bolj odprto in vključujočo vizijo Cerkve.
Kljub očitkom, da je Frančišek kardinalski zbor napolnil s svojimi ideološkimi zavezniki, Pattenden opozarja, da zgodovinsko noben papež ni mogel povsem nadzorovati izbire svojega naslednika. “Frančišek je sicer spodbujal svoje somišljenike, a ni imenoval izključno tistih, ki se z njim strinjajo. Njegova prioriteta je bila vključujočnost,” je dodal. Kardinali prihajajo iz zelo raznolikih okolij, vključno z majhnimi katoliškimi skupnostmi v Iranu, Alžiriji in Mongoliji, kar dodatno zaplete dinamiko glasovanja.
Geografska in starostna prenova kardinalskega zbora
Frančišek je kardinalski zbor močno preoblikoval, tako geografsko kot starostno. Leta 2013 je več kot polovica volilnih kardinalov prihajala iz Evrope, zdaj pa ta delež znaša le 39 odstotkov. Azija in Latinska Amerika prispevata po 18 odstotkov, podsaharska Afrika pa 12 odstotkov kardinalov. Poleg tega je papež znižal starostni profil: sedem kardinalov, imenovanih decembra lani, je mlajših od 60 let, med drugim 44-letni Mykola Bychok, v Ukrajini rojen škof v Melbournu.
Ta raznolikost prinaša svežino, a tudi neizkušenost. Mnogi kardinali se bodo v Sikstinski kapeli znašli v povsem novem položaju, kar odpira možnosti za presenetljive premike med glasovanjem. Po prvem glasovanju, ki bo sledilo sklicu konklava, bodo kardinali glasovali dvakrat dnevno, dokler kandidat ne doseže dvotretjinske večine. Pattenden poudarja, da bo pritisk po hitri odločitvi velik: “Oči sveta so uprte v njih, dolgotrajen konklave pa bi lahko vznemiril vernike.”
Papabile in stavniške špekulacije
Med več kot 20 kardinali, ki veljajo za potencialne kandidate ali “papabile,” izstopata Pietro Parolin, vatikanski diplomat, in Luis Antonio Tagle, filipinski kardinal, ki sta trenutno favorita stavnic. Vendar zgodovina kaže, da vodilni kandidati na začetku pogosto ne preživijo zaporednih krogov glasovanja. Leta 2013 nihče ni pričakoval, da bo Jorge Mario Bergoglio postal papež Frančišek.
Letošnji konklave je že sprožil val stavniških aktivnosti, ki po besedah Leightona Vaughana Williamsa, profesorja ekonomije na poslovni šoli Nottingham, odražajo “trajno fascinacijo nad papeštvom”. Stave, nekoč omejene na rimske bankirje, so danes globalni fenomen, podprt z medijskim poročanjem in digitalnimi platformami. Hitrost, s katero rastejo, poudarja kulturni pomen tega dogodka, ki presega verske okvire.
Portal24; Foto: Pixabay/Glavo
