Zrelost družbe se najjasneje razodeva tam, kjer se odloča o življenju in smrti. Vprašanje evtanazije ni vprašanje svobode, temveč gotovosti. Človek, ki meni, da razume samega sebe, pogosto ne razume niti lastne bolečine. In ravno zato je varljivo, če se tega vprašanja lotevamo zgolj s praktičnim razumom – brez morale, brez vere, brez tistih temeljnih opor, ki so stoletja varovale našo krhkost.
JAn Macarol
Da bi komu zaupali pravico do odločanja o življenju, bi moral biti sistem popoln. A ker človek ni popoln, ni popolna niti njegova ureditev. Smrtne kazni ne poznamo prav zato – ker že ena sama pravna napaka lahko uniči nedolžno življenje.
Zakaj bi pri evtanaziji verjeli, da se človek ne bo zmotil? Napake bodo. In kadar gre za življenje, je napaka nepovratna. To je cena, ki je nihče ne more plačati – niti tisti, ki jo izreče, niti tisti, ki jo utrpi.
Kdaj bo človek presodil, da ni več potreben? Ko bo mladostnik, ki je izgubil noge, iskal beg pred trpljenjem? Ko bo starostnik, ki izve za raka, živel le še v senci bolečine? Ko bo otrok obsojen na težko gensko bolezen, prestajal dneve v bolečinah – in bodo starši tisti, ki ga bodo »odrešili«?
Človek, ki trpi, ne vidi sveta jasno. Takrat ni sodnik, temveč ujetnik. In družba, ki mu v ujetništvu podeli odločitev o koncu, nase prevzame breme njegove zmotne presoje.
Vprašajmo se: imamo paliativno oskrbo, ki resnično lajša trpljenje? Imamo duševno in duhovno podporo, ki človeka dvigne nad bolečino? Imamo sistem, ki ne dopušča, da bi zanj vladal kaos? In kdo nam zagotavlja, da ne bo napačnih odločitev, ko smo vendarle bitja, ki še zase ne vemo, kaj je dobro?
Zato družba postavlja meje – ne zato, da bi vladala, temveč ker ve, da je človek negotov v srcu in omejen v razumu. Zdravniki in duhovni spremljevalci, ki živijo ob posteljah umirajočih, skoraj soglasno opozarjajo na nevarnosti tega zakona.
Prezreti njihovo izkušnjo pomeni povzdigniti ego nad modrost. A egoizem še nikoli ni utrdil družbe. Vedno jo je razkrojeval.
Včasih se je treba pravici odreči, da bi ohranili skupno dobro. Včasih je treba umakniti voljo, da bi zaščitili prihodnost. V smrti ni logike. Smrt je rob razuma. Približa se vsakomur – trdo, tiho, grobo. A človek ni njen gospodar. Človek je njena senca.
Odločati o tistem, kar je nad nami, ni naravno. Je poskus, da bi z lastnimi rokami prijeli nedoumljivo. Morda bi se lahko o tem vprašanju pogovarjali, če bi živeli v popolni družbi. A dokler so v njej še najosnovnejša vprašanja odprta in neurejena, ostaja takšna razprava brez trdnih temeljev.
Zato ostaja zadnje vprašanje: ali si smemo pripisati pravico, ki je niti sami ne razumemo?
[Foto: Zajem zaslona Nova24TV]
