Izjemen uspeh slovenskih alpinistov v Patagoniji

ByA.K.

12. marca, 2024 ,
Luka Krajnc in Luka Lindič na vrhu prvenstvene smeri Pot v južni steni Poincenota v Patagoniji [Foto: Luka Lindič]

Izjemen uspeh slovenskih alpinistov v Patagoniji

Luka Krajnc in Luka Lindič, člana Alpinističnega odseka Planinskega društva Celje-Matica, sta iz Argentine sporočila veselo novico. Po treh neuspešnih poskusih, ki so jih zaznamovale naravne ovire in neugodne vremenske razmere, je dvojcu končno uspelo osvojiti novo smer v južni steni gore Poincenot v Patagoniji. Med 23. in 26. februarjem 2024 sta premagala 500-metrsko prvenstveno smer, ki so jo poimenovali Pot. Ta podvig je zahteval izjemno vztrajnost in spretnost, saj sta v zahtevnem in monolitnem terenu preplezala strm in tehnično zahteven vzpon.

Krajnc in Lindič sta to smer prvič poskusila preplezati leta 2022, vendar ju je zalotil skalni podor. Naslednje leto so ju ustavile slabe vremenske razmere, letos pa so bili trud in vztrajnost nagrajeni s čudovitim vzponom, ki je vključeval tudi tri bivake v steni. Skupno sta za uspešen vzpon potrebovala okrog 30 ur efektivnega plezanja.

Alpinista, ki veljata za glavna protagoniste slovenskega in svetovnega alpinizma, sta lani praznovala 20 let svojega alpinističnega prijateljstva. Lani sta v severni steni Rjavine osvojila prvenstveno smer Lepotica in zver (X), ki velja za najtežjo dolgo skalno smer v slovenskih gorah, kar je zahtevalo tri sezone dela. Tudi tokratni uspeh v Patagoniji potrjuje, da “v tretje gre rado”, saj je bila ta zmaga dosežena šele ob tretjem poskusu.

Čakanje na pravo vremensko priložnost

V januarju sta se podala v Argentino, a sta morala na pravo vremensko priložnost čakati vse do konca februarja. Njuna nova smer v južni steni Poincenota (3002 m), imenovana Pot, je ocenjena s 6c, A3, 750 m, od tega je 500 m povsem nove smeri.

Luka Krajnc, vodja odprave je smer poti pojasnil z besedami: “V sozvočju s spremembami, ki so se nama v ciklu trajanja tega projekta dogajale, ter zgodovino najine naveze, sva se odločila smer poimenovati Pot. Kot vedno je bilo tudi tokrat vredno čakati.” 

Leta 2020, ko sta stala na vrhu St. Exuperija po preplezani prvenstveni smeri Mir v njegovi južni steni, se jima je pogled ustavil na veličastni južni steni sosednje gore Poincenot, za katero so ju že takrat dosegle govorice, da je v njej še kar nekaj prostora za nove smeri, in zaradi pomanjkanja klasičnih prehodov in na prvi pogled očitnih razčlemb jima je bilo brž jasno, zakaj. Sezono pozneje ju je ustavila pandemija koronavirusa, januarja 2022 pa sta se vrnila pod steno Poincenota.

Vris prvenstvene smeri Luke Krajnca in Luke Lindiča Pot – 6c, A3, 750 m (500 m nove smeri) – v južni steni Poincenota v Patagoniji (foto Luka Krajnc)

 “Tisto leto sva steno obiskala dvakrat. Prvič za en dan, drugič pa z enim bivakom, splezala 11 raztežajev in obrnila po tem, ko sva za 20 metrov plezanja porabila pol dneva, sredi gladke prečnice, za katero sva predvidevala, da bo ena izmed večjih ugank, kako povezati dva obstoječa sistema poči. Pred največjim vremenskim oknom tiste sezone se je zame odprava žal predčasno končala, Luka pa je s prijateljem Fidelom odšel po opremo, ki sva jo pustila pod steno. Na srečo nista odšla plezat, kot sva to imela v načrtu midva, in sta posledično budilko nastavila na poznejšo uro. A še preden se je zdanilo, se je v koluarju, ki predstavlja dostop do začetka smeri, zgodil eden večjih podorov v zadnjem času in osuplo sta opazovala gmote skal, ki so se valile ter nekatere celo preluknjale višje nameščene šotore na Polacosu. Oprema je zatorej nehote ostala pod steno.” [Luka Kranjc]


Vrnitev leta 2023

Leta 2023 sta se vrnila na kraj zločina, a sta ju slabo vreme in negotovost glede odloma preteklo sezono preusmerila v lažje cilje. 

“V tretje gre rado, pravijo, in tudi uspeh v Rjavini preteklo sezono nama je potrjeval to tezo, zato sva sredi januarja letos ponovno odšla patagonskemu poletju naproti. Prvo krajše vremensko okno je obetalo zelo nizke temperature, zato sva se odločila za bolj snežno uverturo in splezala legendarno Whillansovo rampo na Poincenot, ki naju je seznanila s prehodi v zgornjem delu stene ter sestopom prek vzhodne strani. Najin motor je ponovno deloval kot namazan in komaj sva čakala, da vremenska napoved pokaže kakšno slikico sončka z manj vetra.

Klasično preigravanje vseh možnosti ob naslednjem manjšem izboljšanju vremena je prineslo odločitev, da greva ponovno v najino smer samo za en dan, preveriva, kako je z opremo, in splezava še kakšen dodaten meter. Dvajseturni ’roundrip’ iz Polacosa je postregel z vedenjem, da je oprema, ki je dve leti čakala na vznožju smeri, v super stanju, uspelo pa nama je splezati tudi dodatnih 10 metrov in pokukati v naslednji sistem poči, ki je obetal prehod naprej,” opisuje Krajnc in nadaljuje prvenstveno zgodbo.


“Konec februarja in polna luna po navadi prineseta kakšno večdnevno okno lepšega vremena in tudi tokrat so obeti kazali v to smer, a kot da stvari ne bi bile dovolj začinjene, je zadnje neurje, dan pred izboljšanjem, večino sten odelo v sneženo obleko. Najina se je zaradi strmine na srečo temu izognila, zato sva kljub mrazu začela snežen dostop ter prvi dan splezala osem raztežajev in bivakirala. Drugi dan sva dopoldne preplezala še preostale znane metre in z najkrajšimi klini na pasu zagrizla v neznani teren.

Po nekaj tehničnega plezanja so sledile sanje vsakega plezalca novih smeri v obliki neverjetnih prehodov in prvovrstne skale. Poči, na katere bi bila ponosna vsaka yosemitska klasika, so nama privabljale nasmeh na obraz. Nestrpno sva pogledovala navzgor in bila nagrajena z odlično polico za bivak sredi strme stene. Tretji dan naju je za zajtrk pričakala previsna poč, potem pa še široka streha, vidna že iz Chaltena, in popoldne sva se znašla v manj strmem terenu.

Zadnjih dvesto metrov lažjega plezanja sva si delila z Whillansovo smerjo, a se je utrujenost in teža opreme, ki jo je bilo treba začeti nositi, začela že precej poznati. Na vrhu sva bila nagrajena s skorajšnjim brezvetrjem in živo žarečim sončnim zahodom, ki skupaj z notranjim mirom ni potreboval besed. Bilo nama je jasno, da sva se znašla v trenutku, ki nam je redko dan doživeti. Dvajset metrov pod vrhom sva si na zagozdenem balvanu pod streho uredila še tretji bivak ter ob nepozabni predstavi narave in prijetni debati počasi zaspala.

Ponoči naju je zbudilo sneženje, ki je pobelilo stene in jo zagodlo navezam, ki so bile še v smereh. S spusti ob vrvi sva sestopila po smeri Whiskey time v vzhodni steni, uspešno znavigirala med opastmi in razpokami do Lagune De los Tres ter zvečer konkretno utrujena, peti dan po odhodu, prišla nazaj v El Chalten,” plezalno epopejo sklene starejši od celjskih alpinistov, Luka Krajnc

“Največji izziv Poti je bil najprej verjeti, da je v srednjem delu mogoče najti prehod v navidezno skoraj neprehodnem terenu. Na koncu prve sezone sem bil z lokalnim prijateljem Fidelom priča ogromnemu skalnemu podoru v koluarju, kjer se dostopa do najine smeri. Kar nekaj dni opazovanja, razumevanja in procesiranja je bilo potrebnega, preden sem si drznil ponovno po isti poti, ki še vedno ni popolnoma varna. Z nekaj taktiziranja pri razmerah in času pa se da do določene mere vplivati na varnost. V sami smeri je letos vse potekalo gladko, jasno nama je bilo tudi, da žanjeva delo treh sezon. Občutek na vrhu je bil neverjeten in zadovoljstvo veliko.” [Luka Lindič]

Dosežki uspešne alpinistične dvojice

Celjska alpinista Krajnc in Lindič sta v začetnih letih skupaj preplezala na stotine lažjih smeri v vseh letnih časih. Leta 2012 sta med drugim preplezala novo smer Forest Gump v Dolomitih in prosto ponovila kultno smer Divine Providence v pogorju Mont Blanca. Pozneje sta se kot člana SMAR – slovenske mladinske alpinistične reprezentance udeležila alpinističnih odprav v Tibetu (2013), kjer sta plezala z drugimi soplezalci, in Pakistanu (2015), kjer sta preplezala novo smer na stolp Biacherahi. 

Leta 2014 sta opravila prvo prosto ponovitev smeri Rolling Stones v Grandes Jorasses. Bila sta na več odpravah v Patagoniji. Leta 2015 so skupaj s Tadejem Krišljem opravili vzpon na Cerro Torre po jugovzhodnem razu in prek grebena Adel. Leta 2020 pa sta preplezala 500-metrsko prvenstveno smer Mir v jugovzhodni steni St. Exuperyja. Lani sta 20 let prijateljstva kronala s prvenstveno smerjo Lepotica in zver v severni steni Rjavine. Gre za najtežjo dolgo skalno smer v slovenskih gorah.

[Vir: Potopis je bil prvotno objavljen na spletni strani Planinske zveze Slovenije (PZS)]

Foto: Luka Krajnc in Luka Lindič na vrhu prvenstvene smeri Pot v južni steni Poincenota v Patagoniji (foto: Luka Lindič)

Portal24