Ko sem bila precej mlajša, kot sem danes, so mi šli ”starci” blazno na živce. Za vsak boleč padec na kolena so imeli pri roki nasvet in svarilo hkrati. Bila sem prepričana, da mi z njimi nagajajo in grenijo življenje!
Kako zelo sem se motila! A do spoznanja, da so imeli še kako prav, da bi jim pravzaprav morala prisluhniti, sem prišla veliko kasneje, ko sem se znašla v njihovih čevljih.
Vsak človek si z leti nabere izkušnje. Eni si jih pridobimo več, drugi manj. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, imajo neprecenljivo vrednost tako za pripovedovalce, ker si lahko z njimi olajšajo dušo (vest) kot za tiste, ki berejo ali poslušajo. Iz osebnih izpovedi ogromno pridobimo. Že to, da se pri tem učimo na napakah drugih, je zlata vredno.
Spominjam se dni, ko sem se prvič znašla v porodnišnici. V sobi smo bile štiri in možje so nas, kakopak, obiskovali. Eden od teh, ki je svoji dragi vsak dan prinesel šopek rož (takrat smo jih še lahko imele v sobi), se je zmeraj prvi poslovil in odšel. »Ta ima drugo. Prej kot v letu dni bosta šla narazen,« je pripomnila sivolasa gospa, ki je ležala poleg mene. Bila sem zgrožena! Kako si drzne reči kaj takšnega – zelo nesramnega in krivičnega! A se ni motila!
Izkušnje so ji povedale, da so bili šopki rož le pesek v oči, objemi pa prav tako! Njeno vsega hudega vajeno oko je pazilo, kako nervozno je pogledoval ne le na uro, tudi skozi okno.
Verjetno ne zato, da bi preverjal, kakšno je zunaj vreme?
Več zgodb kot sem slišala, več izkušenj se mi je nabralo, bolj sem postajala previdna. Nikoli ne bom pozabila literarnega večera, ki je potekal v času, ko so se v medijih kresala različna mnenja o koroških dečkih. Obiskovalcem sem pripovedovala, kako so v starih časih poskrbeli za otroke. Največkrat so si jih med seboj razdelili bližnji sorodniki, če pa teh ni bilo, je za sirote poskrbela vaška skupnost.
Kar naenkrat se iz druge vrste oglasi mlajša gospa in nam zaupa svojo, zelo pretresljivo zgodbo. Njen mož je imel pri dobrih štiridesetih hitro napredujočo demenco, ona je zbolela za hudo boleznijo, ki ji je dajala malo upanja za srečen razplet. Solze so nam tekle po licih, ko je povedala, da je prav zaradi koriških dečkov svojo poslednjo voljo o tem, kdo bo, če umre, prevzel skrb za njena dva otroka, za vsak slučaj, overila pri notarju.
Zaradi slabih izkušenj drugih naredimo tudi kakšen korak, ki ga sicer ne bi. Se spomnite žalostne zgodbe mame in njenih treh otrok iz okolice Cerknice? Sodni izvršitelj je ob pristnosti štirih socialnih delavk, štirih policistov, očeta, pozneje pa tudi dveh pomočnikov, kar štiri ure ”rubil” iz znanega domačega okolja uboge, jokajoče in prestrašene otroke?
Prizori, ob katerih bi se kamen zjokal, le ”stroka”, ki je to počela, je ostala hladna.
Zgodba, ki še nima epiloga, je, po drugi strani, pomagala, da so nekateri drugi zakonci v času ločitvenih postopkov, trikrat premislili, preden bi dovolili, da ”državne inštitucije” izmaličijo usodo njihovih otrok. Zoran je nekoč čisto slučajno opazil bivšo ženo, njeno odvetnico in sodnico v ločitvenem postopku na skupni kavi. Četudi sprva ni nameraval, je kasneje privolil v vse ženine pogoje glede otrok. Ni mu bilo lahko, a je bila čez leto in pol sreča na njegovi strani: bivša si je našla drugega partnerja, presrečni otroci pa so se z njenim blagoslovom preselili k očetu.
Še zanimiva zgodbica, ki se je zgodila v osemdesetih letih, ko so meščani začeli riniti na podeželje, kjer so si zgradili vikendice. Eden takšnih pride h kmetu, ki mu je zaradi ženine invalidnosti finančno trda predla. Obiskovalca je posedel za mizo, nekaj kozarčkov žganja je razvezalo jezik in kmalu je začel pripovedovati, kako je ”zjebal” svojega sodelavca, da so ga iz tovarne celo odpustili. Kmet je po zdravi logiki ugotovil:”Včeraj je lomil kosti sodelavcu, jutri jih bo meni.” Pa je zavrnil kupčijo.
Njegov sovaščan pa ni imel toliko sreče z zdravo pametjo. Dotičnemu meščanu je prodal zemljo za vikend. Že naslednjo pomlad mu je novi lastnik zagradil gozdno pot, mu ”ukradel” še nekaj zemlje, da si je razširil vrt in dovoz do novozgrajenega vikenda. Ob težkih ”živinah”, ki so se vozile k vikendašu na obiske, na kakšno iskanje pravice po sodni poti niti pomislil ni smel!
Če malo prilagodim misel, ki jo je zapisal Jules Renard:«Pri sedemdesetih, življenja ne razumemo nič bolje kot pri dvajsetih, le da pri sedemdesetih to tudi priznamo.«
Vsako jutro, ko že zarana sedem k dnevnim novicam, se resno sprašujem, zakaj se Slovenci iz izkušenj nič ne naučimo. Pa ne le iz drugih, tudi iz lastnih. Obnašamo se, kot bi vsak dan znova odkrivali toplo vodo. Žejne nas pošljejo čez vodo prvič, pa drugič…stotič.
Pa še padamo na nove obraze, na všečne besede, predvsem pa na laži! Tisočkrat smo že slišali, da v
španoviji (socializmu) še pesa crkne, A vedno znova se vračamo v njegovo naročje. Dodobra so nas prepričali, da denar raste na drevesu in da je, po drugi strani, delo nekaj, česar se moramo bati kot hudič križa?
Berem, da so septembra in oktobra v Centru za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana obravnavali 105 zastrupitev z gobami. Ena in ista zgodba se ponavlja vsako leto!
Letos je še huje: ljudje so na družabnih omrežjih prebrali, da so lahko užitne tudi rdeče mušnice. Menda imajo odlične psihoaktivne učinke. Predvsem pa po zaužitju zaspiš tako, da te nikoli več ne zbudijo. Ste slišali tudi to?
Je kakšna razlika med žensko, ki jo njen partner leta in leta tepe in maltretira in povprečnim Slovencem, ki verjame, da je zemlja ploščata? V bistvu nobene. Bridke in boleče izkušnje tako pri enem kot pri drugem bolj malo štejejo.
* Ljudski pregovor
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
