“Danes ni več pravil o tem, katero telo ali tip postave je lahko pomanjkljivo oblečen.”

Ali so razrezana oblačila ključ do brezspolnega izražanja?

Mama Connorja Garela se je velikokrat pritoževala nad stroški nepopolnih oblačil. Včasih sta se odpeljala v nakupovalno središče v sosednje mesto. Na njegovo mladostniško grozo je nenadoma postala nekakšna modni kritik. Če je v garderobah pomerjal rahlo strgane kavbojke, je postala nejevoljna. Utrujeno je zavzdihnila in dejala: “Zakaj moram plačevati toliko za manjši kos blaga?” Zanj je bilo to vprašanje stila, zanjo vprašanje morale. Takrat ji ni znal znal razložiti, zakaj je bilo treba kavbojke raztrgati, ko so bile že do konca zdelane.

Če bi mama videla moške modne kolekcije za pomlad 2022, bi lahko dobila glavobol. Oblačila so bila vsa raztrgana, razdejana in preluknjana. Videti je bilo, kot da bi Gaudi strašil na modni pisti. Prvič je bilo to opazno v Eckhaus Latta, priljubljenem lokalu newyorških umetniških šol, kjer so bila oblačila razgibana in večinoma nedodelana. Zdi se, da želi vsak model prikazati svoj poželjiv del telesa. To naredijo na način, da si ob pogledu na raztrgane dele zlahka predstavljamo popolno golo telo. Mike Eckhaus je za Vogue povedal, da je šlo za seksi občutek, kar je pomenilo tudi, da je šlo za “občutek večje svobode”.

“Svoboda” je bila seveda najbolj uporabljena v besednjaku te sezone. Razrezan telovnik pri Ricku Owensu, površine stegen pri Luaru, odprtine na prsih pri Burberryju. Sporočilo je neposredno. Ko se izvijemo iz suženjstva udobja, se lahko tudi naše nekdanje škandalozne želje spremenijo. Če je res, kar pravijo študije, da delamo dlje in seksamo manj kot kdaj koli prej, potem je morda trend izrezanih oblačil opomnik na to, kaj zamujamo.

Po modnem “obračunu” v letu 2016, ko so se številne blagovne znamke končno odločile združiti moške in ženske kolekcije, so bili oblikovalci pozvani, naj poiščejo boljše izražanje brez uporabe spolov. Ne bi smeli več oblačiti ljudi v neelegantna oblačila in temu reči “prihodnost”.

Nove generacije

Nove generacije se spopadajo z brezbarvnim življenjem moških. Ta se prilagaja spolnim stereotipom, in opušča prepričanje, da mora biti moško oblačilo le gesta in prikaz njegovega odnosa do sveta. Tako je velikokrat moški, ki je moden in iztopa iz norm družbe, označen kot nejkaj posebnega in to velikorat v slabšalnem smilu. Izstopanje ni več samo domena ženskih oblačil. Ker se moda približuje razgibanosti spolov in smo vse bližje popolni odpravi binarnega sistema, se zdi, da tudi moška oblačila postajajo bolj seksi in igriva.

To je slog, ki zahteva električno, neomejeno energijo, ki je običajno značilna za mladino. Generacijo, ki je veliko bol brezbrižna in veliko manj obremenjena s stvarmi kot so spol, vreme in praktičnih pravil. 

Garelovi prijatelji so stalni gosti na tehno ravih v Bushwick v Brooklynuhiž, kjer nosijo. Phlemuns, Barragán ali Dion Lee. Ti so pogosto predstavljeni kot uporniški modni oblikovalci. Predvsem zato, ker znajo subtilno opozoriti na dele telesa, ki so običajno zakrite.

To so oblačila, ki sprožijo fantastične občutke v vsakomur. 

Barthes leta 1973: “Ali ni najbolj erotičen del telesa tam, kjer je oblačilo razpokano?”

Izvor sloga

Tako kot vse drugo imajo tudi razrezana oblačila svoj izvor. Živimo v dobi ko glasba obožuje vzorce, vizualna umetnost obožuje poklon, film pa nikoli ne bo prenehal ustvarjati “novih” različic Spider-Mana. Ni niti ene umetniške oblike, ki ne bi govorila o zgodovini in ki ne grozi, da se ne bo ponovila.

Dr. Ingrid Mida, zgodovinarka oblačil, pravi, da je izvor tega sloga v Angliji 16. stoletja, ko je Henrik VIII. preveč denarja porabil za vojne in usmrtitve svojih žena. Na številnih kraljevih portretih iz tistega časa so mirni obrazi pritrjeni na telesa, vpeta v dvojne suknjiče. Predvsem moške kratke podložene suknjiče, ki so jih pogosto nosili od 14. do 17. stoletjač. Bili so naključno raztrgani, tako da tkanina pod njimi v majhnih hribčkih gleda skozi luknje.

Dekorativna tehnika, ki se je razvila zraven, se je imenovala rezanje. Z delnim in namernim uničenjem lastnih razkošnih izdelkov je izražala bogastvo in status. Namen je bil izpostaviti okrasno tkanino, ki se je skrivala pod že tako okrašeno značilno podloženo moško obleko. Seveda so si to lahko privoščili le bogataši.

V sedemdesetih letih se je značilni buržoazni slog razblinil. Punkovske množice so rezanje preoblikovale v izraz upora. Rei Kawakubo in Yohji Yamamoto sta se kmalu zatem pojavila v Parizu z okusom japonske avantgarde. Prikazovala je estetiko revščine. Krpe, raztrgani robovi, neenakomerni robovi, zavite plasti blaga. Francoske modne hiše in mediji so se nad slogom zgražali in preimenovali “hirošima šik”. Izraz je sicer slabo ubeseden izraz za oblačila, ki so bila videti, kot da so preživela atomsko eksplozijo. Vendar oblačila nikoli niso bila mišljena, da bi bila privlačna. Pravzaprav je bil njihov cilj ravno nasproten. To je bila tako grdota kot lepota. Grdota kot nekakšna zaščita.

“Ko govorimo o trendu, moramo vedno upoštevati duh časa,” pravi Diane Maglio, zgodovinarka moške mode in profesorica na newyorškem Berkeley Collegeu. “Na prvem mestu je duh, nato sledi obleka.” V 16. stoletju je bil namen oblačil z izrezom prikazati veličino bogastva.  Maglio pravi, da je sedanja oblika bolj povezana z iskrenostjo in pristnostjo.

Gre za oblačenje glede na razpoloženje, ne glede na družbene kategorije. Danes preprosto ni več pravil o tem, katero telo ali tip postave je lahko pomanjkljivo oblečeno.

Komentar: