Javno pismo: Dimitrij Rupel pristojne poziva k ustanovitvi “kriznega” sveta za šolstvo
V odprtem pismu, naslovljenem na visoke voditelje Republike Slovenije, zaslužni profesor dr. Dimitrij Rupel izraža zaskrbljenost glede stanja v slovenskem šolstvu in širših družbenih izzivov. Pismo, datirano 29. april 2024, je naslovljeno na predsednico države Natašo Pirc Musar, predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič in predsednika vlade Roberta Goloba.
Rupel opisuje občutek, da Slovenija že nekaj časa ni kos številnim notranjim in zunanjim izzivom, vključno s težavami v zdravstvu, pravosodju, medijih in zunanji politiki. Posebej kritičen je do trenutnega stanja v slovenskem šolstvu, ki se po njegovem mnenju ni sposobno spopasti z nujnimi sodobnimi zahtevami. Izpostavlja, da šolski sistem ne namenja dovolj pozornosti pomembnim obdobjem slovenske zgodovine, kot so osamosvojitev Slovenije in vojna za Slovenijo.
Rupel kritizira tudi politične predloge za izstop Slovenije iz Nata, kar po njegovem mnenju kaže na širšo težavo zanikanja zgodovinskih dejstev in širjenja proti-dejanske miselnosti v slovenski politiki. Opozarja na težnjo po praznovanju zgodovinskih dogodkov, ki so temeljili na lažeh, kot je dan, ko je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki ni imela podpore večine prebivalstva.
Razočaranje
Pismo se dotika tudi individualnih izkušenj Rupla z izobraževalnimi ustanovami in njegovo nedavno udeležbo na okrogli mizi o 20. obletnici vstopa Slovenije v Nato, ki je potekala v Celju. Izraža razočaranje, da se podobne diskusije ne izvajajo bolj aktivno v gimnazijah, kjer bi lahko bolj vplivale na mlajšo generacijo.
V sklepnem delu pisma Rupel poziva k ustanovitvi “kriznega” sveta za šolstvo, ki bi naslovil in odpravil navedene težave. Sveta bi prispeval k utrditvi slovenske kulture in nacionalne varnosti v času, ko so vrednote zahodnega sveta, kot so demokracija in človekove pravice, pod pritiskom globalnih konfliktov, kot je vojna v Ukrajini.
Rupel zaključuje s prošnjo, da se problematika obravnava na najvišjih ravneh slovenske politike, in sicer tako v Državnem zboru kot v vladi, ter posebej pri ministru za šolstvo.
Pismo v celoti:
Dimitrij Rupel: Pobuda za “krizni” svet za šolstvo
Spoštovani dr. Nataša Pirc Musar, mag. Urška Klakočar-Zupančič in dr. Robert Golob, težko se je izogniti vtisu, da v državi že nekaj časa nismo kos zadregam v zdravstvu, pravosodju, medijih, zunanji politiki … pravzaprav se te zadrege vse bolj kopičijo. Nekateri vidni politiki vladnega tabora, celo njegovi kandidati/kandidatke za evropski parlament te pojave oz. probleme zanikajo, in svoja stališča označujejo kot evropska in napredna. Takšne oznake sociologi imenujemo “kontrafaktične”, v slovenščini bi jim rekli proti-dejanske. Še manj kot na omenjenih področjih pa nismo kos tisti velikanski ustanovi, ki uči, kako biti kos zadregam v zdravstvu, pravosodju, medijih, zunanji politiki … Mislim na izobrazbo, znanje in kulturo.
Od časa, ko so slovenski poslanci avstrijskega Državnega zbora (Nabergoj, Kljun Vošnjak …) v zadnji tretjini 19. stoletja zahtevali za Trst in Primorsko slovenske šole, je preteklo veliko let; nekaj teh zahtev (ob domnevi, da so Srbi, Hrvati in Slovenci en sam in isti narod) sta rešili prva velika vojna in stara Jugoslavija; po koncu druge vojne, ko se je hkrati začela hladna vojna, pa seveda socialistična Jugoslavija, ki nas je sicer vzgajala v pokorščini do Partije in Sovjetske zveze pa v sovraštvu do “zahodnega imperializma”.
Ne spreglejteMoji prijatelji in člani velike generacije, ki je dosegla slovensko državnost, glede šolstva nismo brez greha. Več časa kot šoli smo posvečali obrambi pred JLA, denacionalizaciji, spravi, privatizaciji in mednarodnemu priznanju, nato pa včlanjevanju v EU in Nato. Vse pogosteje opažam, da je v slovenskem šolstvu marsikaj ostalo pri starem. Skoraj vsi kolegi in njihovi otroci mi pripovedujejo, da v šolah pri pouku zgodovine zmanjka časa za snov, ki se tiče slovenske osamosvojitve, vojne za Slovenijo, demokratičnih zakonov; za tisto, čemur pravimo državljanska vzgoja.
Stranka Levica in nekateri vidni posamezniki v njeni bližini predlagajo, naj bi Slovenija v času ukrajinsko-ruske vojne in napadov islamskih skrajnežev na Izrael in vodne poti, ki koristijo Evropi in civiliziranemu svetu, izstopila iz Nata. To imam za enega najbolj lahkomiselnih in protidržavnih predlogov v novejši slovenski zgodovini. Nekateri se bodo spomnili, da je minister za šolstvo v 5. vladi RS (2000) Lovro Šturm naročil na pročeljih slovenskih šol izobešati državno zastavo, temu pa so se nekateri celo posmehovali. To se nadaljuje v različnih oblikah, njegov predmet posmeha in žalitev pa je leta 2012 na Prešernov dan postal tudi tedanji minister za šolstvo in kulturo Žiga Turk.
Pred nekaj dnevi me je k okrogli mizi o 20. obletnici slovenskega vstopa v Nato povabila celjska Srednja zdravstvena in kozmetična šola. Med nastopajočimi sta bila tudi predsednik NSi Matej Tonin in poveljnik Slovenske vojske Boštjan Močnik, poslušalcev pa je bilo okrog 400. Sprva sem bil nekoliko zadržan do nastopanja pred občinstvom, ki je ozko strokovno/tehnično in ne širše družbeno/politično usmerjeno. Seveda sem bil na koncu navdušen, vendar sem tvegal pripombo: ali ne bi morali takšne pogovore prirejati predvsem v gimnazijah? Odgovor, ki sem ga dobil: Ah, to morate pa razumeti, saj gimnazije vodi avantgarda, ki takšnim temam noče posvečati nobene pozornosti.
Ne spreglejtePrijatelj in nekdanji minister za šolstvo Turk mi je poslal kopijo odlomka iz svoje nove knjige Prazniki.
Jedro sporočila in knjige je, da v Sloveniji – s pomočjo levičarske propagande in zakonodaje brez razlage ali opravičila še naprej praznujemo napačne in zlagane zgodovinske dogodke. Naslov ministrovega sporočila : Ni bilo 27. aprila, ni bila osvobodilna in ni bila fronta. Navajam: Kdaj je bilo, se dobro ne spominjajo, ampak večina misli, da 26. aprila zvečer. Da ni bila osvobodilna, je dokumentirano. Bila je protiimperialistična, torej uperjena proti imperialističnim državam, kot so Anglija, Francija, Italija, Nemčija. Mimogrede, ta antiimperializem, to sovraštvo do Zahoda, predvsem do Amerike, živi naprej. Slovenija je med desetimi državami na svetu, kjer so ZDA najbolj osovražene. V družbi Irana in Afganistana … … In ni šlo za nobeno fronto. Fronta pomeni neko široko gibanje, ki ima podporo ljudskih množic. V Vidmarjevi vili se je sestalo društvo prijateljev Sovjetske zveze, ki je bilo posebnež na robu slovenskega političnega prostora. V njem so bili komunisti in njihovi sopotniki. Prijatelju Turku sem odgovoril: “Zastav pa je 27. aprila izobešenih več kot 25. junija.”
Minister mi je odpisal: Države si ne zaslužimo!
To stališče je podobno stališču nekdanjega predsednika vlade Janeza Drnovška, ki je bil nekoč razočaran nad malomarnostjo članov lastne stranke glede države: Prepoceni smo jo dobili. Marsikaj lahko vznemiri neravnodušnega državljana. Toda nadaljevati s praznovanjem dneva oz. organizacije, ki se je opirala na pakt med Hitlerjem in Stalinom? Slaviti nacistično-komunistično koalicijo? Do Protiimperialistične fronte je bil v začetku – zaradi rusko-nemškega sodelovanja – zadržan tudi Kocbek, ki so mu bili še iz časov španske državljanske vojne enako nesprejemljivi “rdeče nasilje”, “levičarska brezobzirnost”, “beli teror” in “desničarska silovitost”.
Kocbek je sprva omahoval glede sodelovanja v PIF, njegovo stališče do Dolomitske izjave, ki je uveljavila monopol Komunistične partije, pa ga je pripeljalo v spor z vso takratno politiko. Da ne bo nesporazuma! Pisec teh vrstic sem pogosto – tudi zaradi družinskih zgledov – izražal spoštovanje partizanskega upora proti okupatorju in sem se brez omahovanja pridružil slovenskemu uporu zoper jugoslovansko diktaturo, uporu, ki smo ga imenovali osamosvojitev.
Vse težje pa prenašam ignoranco in malomarnost, ki se pojavljata v zvezi z obdobjem 1943-1990; molk o slovenski osamosvojitvi v večini slovenskih šol pa si vse pogosteje razlagam kot nacionalno izdajstvo. Mimogrede, slovenska vlada prepušča nacionalno formativno visokošolsko izobraževanje in raziskovanje (v mislih imam Fakulteto za slovenske študije Nove univerze) zasebni pobudi oz. ga zavrača. To, kar v demokratičnih državah jemljejo kot nekaj samoumevnega, je z Gregorčičeve videti bizarno in nepotrebno. Spoštovani voditelji/ce Republike Slovenije!
Prosim Vas, da v okviru svojih pristojnosti posvetite pozornost problemu razširjanja proti-dejanske miselnosti in zanikanja (zgodovinskih) dejstev. V teh dneh naj bi praznovali slovenski uporniški značaj, vendar je to praznovanje povezano s falsifikatom in resnimi zgodovinskimi vprašanji. Slavimo dvajseto obletnico članstva Slovenije v Evropski uniji in v Natu, pri čemer kažemo precejšnjo mero površnosti, predvsem pa ne priznamo, da so bili tedanji slovenski dosežki povezani z zavračanjem komunistične diktature in z upoštevanjem vrednot zahodnega sveta, ki so danes na preizkušnji v Ukrajini.
Predsednico Državnega zbora prosim, da s to problematiko seznani poslance, predsednika vlade pa člane vlade in še posebej ministra za šolstvo. Predlagam, da podprete ustanovitev “kriznega” sveta za šolstvo, ki bi lahko odpravil opisane nadloge in zadrege, predvsem pa bi v nemirnem zgodovinskem času po koncu konca hladne vojne prispeval k utrditvi slovenske kulture in navsezadnje tudi nacionalne varnosti.
S spoštovanjem! zasl. prof. dr. Dimitrij Rupel
Portal24; Foto:
