Je bila Luna pred milijardami let geološko divja kot Io?
Naša Luna, tihi spremljevalec Zemlje, danes velja za geološko mrtvo telo, posuto z udarnimi kraterji. A nova spoznanja nakazujejo, da njena zgodovina morda skriva divjo, vulkansko epizodo, podobno tisti, ki še danes razgraja Jupitrov ognjeviti mesec Io. Znanstveniki na podlagi raziskav luninih kamnin in računalniških modelov predlagajo, da je bila Luna v svojih zgodnjih dneh morda prekrita z lavo in vulkanskimi izbruhi, ki spominjajo na Io, najbolj vulkansko aktiven svet v Osončju.
Luna se je po trenutnih teorijah oblikovala pred približno 4,5 milijarde let, ko je v Zemljo trčilo telo velikosti Marsa, pri čemer je material iz tega trka tvoril našega naravnega satelita. Takrat je bila Luna veliko bližje Zemlji, kar je povzročalo močne plimske sile, podobne tistim, ki danes poganjajo Io. Raziskava, objavljena v reviji Nature decembra lani, ki jo je vodil Francis Nimmo, nakazuje, da so te sile morda segrele Lunino notranjost in sprožile vulkansko dejavnost. Plimske sile, ki izhajajo iz gravitacijskega vpliva Zemlje, so lahko povzročile trenje v Lunini notranjosti, kar je segrelo kamenine do tališča.
Na Iu te plimske sile še danes povzročajo izbruhe, ki brizgajo žveplo in lavo več sto kilometrov visoko. Po mnenju znanstvenikov je bila Luna v zgodnjih fazah morda prav tako burna, z magmatskimi oceani in vulkanskimi izbruhi, ki so preoblikovali njeno površje. Dokazi za to ležijo v luninih bazaltnih ravnicah, znanih kot morja, ki so nastale zaradi starodavnih tokov lave.
Primerjava s peklensko pokrajino na Io
Io, Jupitrov najbližji veliki mesec, je prava vulkanska pošast. Z več kot 400 aktivnimi vulkani, ki nenehno bruhajo, njegovo površje prekriva žveplov dioksid in staljena lava, kar mu daje videz “peklenske pokrajine,” kot jo opisuje NASA. Ta dejavnost je posledica plimskega segrevanja, ki ga povzroča gravitacijski vpliv Jupitra ter sosednjih mesecev Evrope in Ganimeda. Io se zaradi teh sil nenehno stiska in razteza, kar segreva njegovo notranjost.
Znanstveniki menijo, da je bila Luna pred 4,35 milijarde let v podobnem položaju. Ko je bila bližje Zemlji, so plimske sile morda povzročile sekundarno taljenje njenega plašča, kar je vodilo do vulkanskih izbruhov. Lunine kamnine, prinesene z misijami Apollo, kažejo sledi kristalov, ki so nastali v magmatskih okoljih, kar podpira idejo o ognjeviti preteklosti. A za razliko od Ia, ki nenehno obnavlja svojo površino, se je Luna sčasoma ohladila, saj se je oddaljila od Zemlje in plimske sile so oslabele.
Kaj nam pove Lunina zgodovina
Razumevanje Lunine preteklosti lahko osvetli ne le njen razvoj, temveč tudi procese na drugih nebesnih telesih. Io ostaja edinstven primer, kako plimsko segrevanje poganja geološko dejavnost, a Lunina zgodba kaže, da so taki procesi morda igrali vlogo tudi drugje v zgodnjem Osončju. Raziskave kažejo, da bi lahko podobne sile vplivale na druge satelite, kot je Evropa, kjer plimsko segrevanje morda vzdržuje podledni ocean.
Znanstveniki zdaj uporabljajo podatke z misij, kot je NASA-ina Juno, ki preučuje Io, da bi bolje razumeli plimsko dinamiko. Ti vpogledi bi lahko razkrili, kako so se oblikovali in razvijali drugi meseci, vključno z našo Luno. Čeprav je danes mirna, njena površina skriva zgodbo o divji, vulkanski mladosti, ki jo šele odkrivamo.
Miha D. Kovač
Portal24; Foto: Pixabay/Kanenori (fotografija je simbolna)
