Drugačen. Biti drugačen. Ja, ampak on/ona je pa drugačna… Veliko tega in onega dnevno slišimo o drugačnosti. In res je, ljudje smo si različni. Zelo različni. Nihče ni enak drugemu, vedno se najde razlika. Če ne drugje, pa v razmišljanju.
Ta drugačnost nas spremlja vse življenje. Rodimo se drugačni, rodimo se v svet drugačnih. Rasemo v svetu drugačnosti in pisanosti. Vzgojeni smo v to pisanost. Tudi svoje otroke smo rodili v ta pisani svet drugačnosti. Ker smo se rodili in ker rastemo v svetu drugačnosti, je ta pisani svet drugačnosti naše vsakdanje okolje. Drugačnost prevladuje. Drugačnost je dejansko naša normalnost. Ozrite se okoli sebe. Ste res popolnoma enaki s kom drugim?
Rasemo v svetu drugačnosti in pisanosti. Vzgojeni smo v to pisanost.
Tudi, če živimo v okolju kjer je večina ljudi krščanske vere, to ne pomeni, da v njem ni »drugačnih« ljudi. Tudi mi, kristjani, se med seboj v marsičem razlikujemo. Tudi med nami so denimo homoseksualci. Homoseksualnost danes ni noben tabu. Ni prepovedana tema. Homoseksualcev sama ne dojemam kot nekoga, na kogar se kaže s prstom, ga Bog ne daj zasmehuje ali ga samo zato, ker ga privlači isti spol, ponižuje. Menim, da je homoseksualnost pač nekaj, na kar se ne da vplivati. Določene ljudi pač privlači isti spol. Pika.
Poniževanje
Težko mi sede poniževanje ljudi zaradi tega, ker so drugačni. Težko tudi sprejmem, da se me zaradi vere in domoljubne drže etiketira kot klerofašistko. Težko mi sede, ker me ljudje zato, ker javno in ponosno povem, da na volitvah in tudi sicer podpiram stranko SDS in sem ponosna, da ima Slovenija človeka kot je Janez Janša, označijo z janšistko. In to storijo ljudje, ki so jih v prostem času polna usta boja za enakopravnost in enakost drugačnih. Roko na srce, po mojem mnenju enakosti ni, je zgolj enakopravnost drugačnih.
Vse, ki opozarjajo na to in ono drugačnost, na zapostavljanje drugačnih, jih vprašam, kje to vidijo? Marsikoga srečam. Tudi homoseksualne zaljubljence, temnopolte, ljudi muslimanske veroizpovedi, invalide itd. Nikoli mi niti na kraj pameti ni prišlo obnašati se drugače do njih, kot npr. do ljudi iz mojega okolja in vsakdana. Zakaj nam torej borci za drugačnost, ker nas izpostavljajo kot drugačne, odrekajo pravico imeti denimo svoje predstavnike na RTV Slovenija?
Zakaj nam torej borci za drugačnost, ker nas izpostavljajo kot drugačne, odrekajo pravico imeti denimo svoje predstavnike na RTV Slovenija?
Zakaj si želijo ugasniti medije, ki so blizu naši, recimo ji drugačnosti? Ali zaradi svoje drugačnosti ne smem živeti v njihovem svetu drugačnosti?
Je biti drugačen pravica?
Je biti drugačen pravica? Biti drugačen ni pravica, biti drugačen je privilegij. Privilegij se je roditi v svet drugačnosti, privilegij je v svetu drugačnosti odraščati, imeti družino in v svetu drugačnosti vzgajati svoje otroke. Vzgajamo jih v svet in za svet drugačnosti. Za popolno sožitje pa bodo morali tisti, ki se počutijo drugačne, dojeti, da je njihova drugačnost že dolgo sprejeta. Naučiti se bodo morali, da zaradi drugačnosti niso nič posebnega, da so le del pisanega sveta, kjer je normalno biti drugačen. Predvsem pa se bodo morali naučiti strpnosti do tistih, ki jih imajo oni za drugačne.
Biti drugačen ni pravica, biti drugačen je privilegij. Tudi starševstvo ni pravica, je privilegij. Ker imamo pravice in privilegije, se je treba zavedati svojih dolžnosti.
Naša dolžnost pa je tudi sprejemanje drugačnih.
Johanca
Opomba: mnenja avtorja ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva
