Ko Specializirano državno tožilstvo v zahtevi za sodno preiskavo na prvo mesto seznama osumljenih uvrsti župana glavnega mesta, to ni več obrobna nepremičninska zgodba. To je prelomni trenutek, v katerem se sum domnevnega vplivanja na javne postopke prvič jasno preseli iz političnih govoric in medijskih razprav v formalni pravosodni okvir. Od tega trenutka naprej ne gre več za vprašanje interpretacije, temveč za vprašanje sistema – in za to, kdo bo o tem odločal: sodišče ali politična moč.
Zoran Janković očitke zavrača. Prav je, da to zapišemo, saj zahteva za sodno preiskavo ni obsodba. A hkrati je to tudi meja, kjer se konča pravni formalizem in začne politična odgovornost. Če tožilstvo meni, da so se upravni postopki – od gradbenih in uporabnih dovoljenj do katastrskih korakov – odvijali po logiki osebnih kanalov, posrednikov in “zahval”, potem ne govorimo več o posameznih napakah, temveč o načinu vladanja. In ta način ima ime: personalizirana oblast z zamegljeno mejo med občino in državo.
V ospredju je projekt Bellevue living v ljubljanski Šiški, a osrednji problem ni betonski kompleks, temveč vzorec, ki naj bi ga razkrivala tožilska dokumentacija. Kombinacija spornih upravnih odločitev, domnevnih protiuslug in neformalnih stikov kaže na logiko, v kateri so se pravila enostavno obšla. In prav obhodi so tisti, ki rušijo zaupanje v sistem, tudi če na koncu kdo formalno “ni kriv”.
Posebej zaskrbljujoče je področje Upravne enote Ljubljana. Upravne enote niso podaljšek občinske politike, temveč organi državne uprave. Vsak resen sum, da naj bi se o konkretnih zadevah poročalo, usklajevalo ali celo odločalo prek lokalne politične strukture, pomeni neposreden udarec načelu delitve oblasti. Če se to normalizira, država ne deluje več kot sistem pravil, temveč kot sistem odnosov.
Donacije, darila in videz oblasti brez distance
Eden najbolj problematičnih elementov zgodbe je domnevni seznam donacij oziroma nakazil, ki naj bi sledili potem, ko so bile zadeve “urejene”. V politiki ni ključno le vprašanje zakonitosti, temveč vprašanje povezave. Če je denar časovno in vsebinsko vezan na pridobivanje dovoljenj, nastane vtis, da se dostop do oblasti kupuje. In v demokraciji je že vtis dovolj, da oblast izgubi legitimnost.
Slovenija ima dolgo zgodovino sistema, v katerem so postopki na papirju korektni, v praksi pa odločajo telefonski klici, poznanstva in posredniki. Primer Janković je simptom tega modela, ne njegov vzrok. A prav zato je tako nevaren: ker kaže, kako globoko je tak način delovanja zasidran v lokalni in državni upravi.
Ko se obramba preseli z vsebine na napad na medije
Jankovićev dopis vodstvu RTV Slovenija, v katerem opozarja na domnevni pritisk na sodišče, sodi v znan politični repertoar: ko očitki postanejo resni, se pozornost z vsebine preusmeri na medij. Takšna taktika ima kratek rok trajanja.
Javnost namreč razume razliko med kritiko novinarskih metod in bežanjem pred vsebino očitkov. Bolj ko se politik ukvarja z mediji, manj govori o dokumentih. In manj ko govori o dokumentih, bolj raste vtis, da sistem, ki ga predstavlja, nekaj skriva.
Odstop ni priznanje krivde, temveč test političnega standarda
Vprašanje odstopa nima zveze s sodbo. Ima pa zvezo s standardom. Pravno gledano velja domneva nedolžnosti. Politično gledano pa obstajata dva pristopa: eden pravi, da se funkcije zapušča šele po obsodbi; drugi pa, da se oblast umakne že takrat, ko obstaja resen in dokumentiran sum vplivanja na javne postopke.
Drugi standard je višji, a tudi edini, ki dolgoročno varuje institucije. Pri Jankoviću je ključno to, da očitki ne govorijo o enem spodrsljaju, temveč o vzorcu: dostop, posredniki, zahvale, usluge. Če tak vzorec postane sprejemljiv, Ljubljana ne bo dobila le afere, temveč trajno prepričanje, da pravo velja selektivno – odvisno od tega, kdo pozna koga.
Kritičen ton ni kršitev, temveč dolžnost
Kritičen ton v tem primeru ni ideološki napad, temveč odziv na razsežnost očitkov. Pravno varno in legitimno je zapisati, da Janković simbolizira model oblasti, v katerem se politika in nepremičninski kapital prevečkrat srečata brez potrebne distance. In da prav ta bližina povzroča največ škode tam, kjer bi morala država delovati najbolj nevtralno: pri dovoljenjih, nadzoru in upravnih postopkih.
Pravosodje bo odločalo o dokazih. Politika pa bo presojana po odzivu. Transparentnost ali zapiranje vase. Umik ali trmasto vztrajanje. Ta izbira bo določila, ali bo primer Bellevue ostal še ena epizoda v dolgi zgodbi slovenske tolerance do vpliva – ali pa trenutek, ko se je nekdo končno vprašal, kdo v Ljubljani res odloča.
[Foto: Matija Sušnik, DZ]
