Je trava pri sosedu res bolj zelena kot domača?
Starejši, kot smo, več navad, ki se jih ne moremo znebiti ali spremeniti, smo že poosebili. Z nekaterimi z lahkoto sobivamo, drugih, recimo kajenjem, bi se radi znebili, pa se ne moremo.
Navade, ki jih ljudje nosijo s seboj na dopust ali v nov kraj, kamor se preselijo, so odraz naše kulture, identitete in življenjskega sloga. Pri nekaterih, ki odidejo ”bolj daleč”, vključujejo tudi oblačenje v tradicionalna oblačila, pripravo tradicionalne hrane ali izvajanje obredov in praznovanj.
Ni nobena skrivnost, da navade lahko vplivajo na našo samopodobo in identiteto, saj pomagajo ohraniti pomembne družinske in kulturne vezi.
Priznamo ali ne, navade so lahko pozitivne, lahko pa so tudi zelo negativne, moteče in obsojanja vredne.
Navade, ki božajo dušo
Ko sem bila avgusta v Kanadi, mi je bilo toplo pri srcu. Videla sem na oknih rože, dnevni prostori tam živečih Slovencev, pa so bili polni spominkov na domovino. Da jim je ta zelo draga, so pričale tudi oljne slike, ki so visele po stenah. Četudi so se Slovenci hitro naučili angleščine, so v svojih krogih še zmeraj negovali domač jezik. Na različnih srečanjih, ki jih nimajo malo, pa se sliši slovenska pesem. Kljub ”slovenskim” navadam in domotožju so se dodobra vživeli tudi v navade dežele, ki jim je postala drugi dom. Kar je edino prav. Če bi bilo kako drugače, bi s svojim obnašanjem ustvarjali konflikte.
Tudi sicer sem trčila v lepo število navad, ki so poskrbele, da sem se počutila v tej deželi prijetno in domače. Ljudje so bili prijazni, ustrežljivi, pripravljeni pomagati in se tudi opravičiti, ko so mi po nesreči stopili na nogo. V dolgi vrsti, ko smo čakali, da poskusimo njihov ”Putino”, se ni nihče vrival ali kako drugače kazal, da mu gre čakanje na živce. Četudi sem na ulicah Toronta opazila komaj kaj ”belcev”, sem imela občutek, da se prebivalci, ne glede na to, s katerega konca sveta so se priselili, trudijo, da je njihovo sobivanje strpno in zgledno.
Včeraj smo se ustavili v Kitajski restavraciji na Litijski ulici. Kako prijeten občutek, ko ti prijazno odprejo vrata, te pospremijo do mize in ti potem z enako vljudnostjo pomahajo v slovo. Tisti, ki smo veliko med ljudmi, znamo ceniti vsak topel žarek prijaznih navad, ki nam pogreje dušo in srce.
Od navad, ki smo si jih pridobili ali pa privzgojili, je odvisno počutje v kolektivu, kjer smo zaposleni, v bolnišnici, kjer poiščemo pomoč za svoje težave, v razredu, kjer gulijo šolske klopi naši otroci. Od navad, s katerimi oplemenitimo medsebojne odnose je odvisna kvaliteta sobivanja, kjerkoli že smo in karkoli že počnemo. Riba pa, kot zmeraj, smrdi pri glavi, rečeno po domače: kakršen oče(mati), takšen sin.
Mešanje kultur in navad
Prvič sem obiskala London leta 1970. Za to izjemno doživetje se moram zahvaliti nunama, ki sta vrsto let bivali v samostanu v bližini Worthinga, potem pa so ju poslali v Žiri, da sta gospodinjili v župnišču. Počutila sem se, kot bi prišla v čisto drug svet. Angleži so se takrat še strogo držali nekaterih navad, recimo čaja ob petih. Zdelo se mi je zelo zabavno.
V Angliji sem se ponovno znašla okoli leta 2000. O čaju ob petih ni bilo več ne duha, ne sluha, zdelo se mi je, da vsi pijejo zgolj kapučino. London ni bil več angleški. Še huje: lastnik hotela, kjer smo spali, nam je položil na srce, naj ženske raje gledamo v tla, ko bomo šle na ulico. Za vsak primer, ker moški, ki tam okoli živijo, ne marajo zvedavih ženskih pogledov. Čeprav sem imela še nekaj priložnosti, se v kraje, ki so mi pred malo več kot 50 leti prirasli k srcu, ne bom več vrnila.
Navade, ki ogrožajo življenja
Poznavalci pravijo, da se Evropi ne obeta nič dobrega. Tudi Slovenija je vedno bolj na udaru zaradi grozljivih odtenkov kultur, ki nas šokirajo in strašijo. Evropska večja mesta spreminjajo svojo zunanjo podobo. Vedno več je četrti, ki se jih je treba izogibati, če ti je kaj mar za življenje.
V naravi človeka je, da mu je trava pri sosedu zmeraj bolj zelena kot domača. Slovenci smo se tudi zato nalezli brez števila vulgarnih kletvic in drugih navad, ki z opevano pridnostjo naših prednikov nimajo dosti skupnega.
Kako pristopiti do gospe, ki je v naše kraje prinesla zoprno navado in škaf umazane, odpadne vode zliva kar skozi okno, ne glede na to, na koga to spodaj, na dvorišču, ”prileti”?
Kaj storiti s tistimi, ki vozijo odpad z vrta in drugo šaro- tudi nedelujoče hladilnike- na bregove rek in potokov?
Kaj storiti tudi s finimi posamezniki, ki javno stranišče poščijejo in poserjejo? Kaj storiti s posamezniki, ki posilstvo čutijo kot svojo pravico in dolžnost?
Skrbi me za prihodnost
In ne nazadnje, kaj storiti z onimi, ki jih pri tem podpirajo in njihove zločine pomagajo skrivati pred javnostjo?
Navade, zlasti tiste, najslabše, so kot železna srajca. Težko se jih je znebiti. Tudi zato, me skrbi za prihodnost, ki se je bojim tudi zato, ker imajo ljudje z najtemnejšimi in najbrutalnejšimi navadami proste roke in lahko počnejo, kar jih je volja.
Živimo v času, ko se te najslabše in najbolj izrojene navade vedno bolj kopičijo in grozijo, da nas bodo pokopale pod seboj.
