Vsak starš si želi, da bi njegov otrok z lahkoto našel prijatelje, se vključeval v igro in se v družbi počutil sprejeto. A resničnost je pogosto drugačna. Nekateri otroci se težje povezujejo, ostajajo na robu dogajanja ali se celo umikajo v svoj svet. Takrat se v starših prebudi skrb – zakaj se moj otrok ne vklaplja v družbo in kako mu lahko pomagam?
Prvi korak je razumevanje otrokovih občutkov. Pomembno je, da ga poslušamo brez obsojanja in mu damo vedeti, da so njegove težave s prijateljstvom resnične in vredne pozornosti. Otroci, ki se počutijo nerazumljene, se pogosto še bolj zaprejo vase, medtem ko jim občutek varnosti ob staršu pomaga, da se odprejo in izrazijo, kaj jih teži.
Veliko otrok ima težave zaradi sramežljivosti ali nizke samozavesti. V takšnih primerih je dobro, da jih starši nežno spodbujajo k majhnim korakom – na primer k povabilu sošolca domov ali k udeležbi na dejavnosti, ki jih resnično veseli. Ključno je, da otrok ne čuti pritiska, temveč podporo.
Pomaga tudi, če odkrijemo otrokove talente in interese. Ko otrok počne nekaj, v čemer uživa in je dober, se mu lažje odpre pot do vrstnikov s podobnimi interesi. Glasbena šola, šport, risanje ali celo obisk tabora lahko postanejo most do novih prijateljstev.
Nekateri otroci se težje vklopijo, ker se ne znajdejo v socialnih pravilih igre – ne vedo, kako pristopiti, kaj reči ali kako reagirati. V takih primerih lahko starši doma preko igre vlog vadijo različne situacije: kako vprašati, ali se lahko pridruži igri, kako izraziti željo ali kako se odzvati, ko ga kdo zavrne. Takšne majhne priprave otroku dajejo samozavest, da se v resničnih situacijah znajde bolje.
Starši imajo pomembno vlogo tudi pri modeliranju vedenja. Če otrok vidi, da odrasli spoštujejo druge, poslušajo in navezujejo stike, bo to posnemal. Enako velja za upravljanje s čustvi – ko starši pokažejo, da se da jezo ali razočaranje izraziti mirno in spoštljivo, otrok dobi dragocen zgled.
Če se težave nadaljujejo in otrok vztrajno ostaja izoliran, se je smiselno posvetovati s psihologom ali pedagogom. Včasih gre za globlje razloge, kot so anksioznost, motnje pozornosti ali druge razvojne posebnosti, ki zahtevajo strokovno podporo.
Najpomembnejše pa je, da otrok vedno čuti, da je doma sprejet in ljubljen takšen, kot je. Topel odnos, potrpežljivost in razumevanje so najboljše izhodišče, da bo otrok postopoma našel svojo pot v družbo. Sprejetost v družbi se začne s sprejetostjo doma.
Foto: Pixabay
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
