Pogovor z Jožetom Biščakom, ob izidu svoje nove knjige Zadnji od nas – Kulturne vojne in propad civilizacije
Jože Biščak, nekdanji urednik revije Demokracija in nekdanji direktor založbe Nova obzorja, danes pa namestnik urednika ter skupaj z Mitjo Iršičem soavtor in sovoditelj priljubljene oddaje večer v Kavarni Hayek na Nova24TV, je izdal novo knjigo. Po knjigah Zgodbe iz Kavarne Hayek (2018), Zapisi konservativnega liberalca (2020) in distopičnem romanu Potovati z Orwellom prihaja ta teden na knjižne police zbirka esejev z naslovom Zadnji od nas – Kulturne vojne in propad civilizacije. Dober izgovor za nov pogovor z njim.
Najprej povsem banalno vprašanje: Zakaj izdaja knjige?
Razlog je preprost. Izdal sem jo na željo bralcev bloga Kavarna Hayek, ki so želeli po temah in tematskih sklopih urejeno zbirko tekstov o uničujoči postmodernistični kulturi, ki s težkimi stopali tlači evropsko civilizacijo in njene (tradicionalne) vrednote, na katerih je zrasla. To novo, bom rekel vsiljeno kulturo, danes prepoznamo kot kulturni marksizem.
Naslov ‘Zadnji od nas’ je nekako strašljiv.
Ja, res je. Sam zaključek ni preveč optimističen. Menim, da je evropska (nekateri ji pravijo tudi zahodna) civilizacija (in pri tem mislim tudi na ZDA, Kanado, Avstralijo, deloma tudi na Latinsko Ameriko) že propadla oziroma smo že prestopili točko, od katere ni več vrnitve. Strinjal bi se z nekaterimi misleci, ki so desetletja nazaj opozarjali, da novo rojenih generacij nismo civilizirali oziroma da jih nismo naučili pravil igre, temveč smo jim s permisivno vzgojo in popuščanjem pri prestopanju nekoč jasno zarisanih moralnih mej naučili, da je normalno in dopustno vse, kar si izmislijo. Poglejte samo afero Fotopub, ki je neposredna posledica uničevanja vrednot naših prednikov.
To ni od včeraj?
Seveda, da ne. Vse to traja najmanj od francoske revolucije v 18. stoletju, za katero so nas učili, da je bila buržoazna revolucija, čeprav je šlo v resnici za tipično socialistično revolucijo. V 19. stoletju je vse skupaj dobili teoretsko podlago v marksizmu. Še posebej v Komunističnem manifestu, ki sta ga za Komunistično ligo napisala Marx in Engels. Tam je že jasno nakazano, da pot v egalitarizem (socialistično družbo) vodi le prek uničenja tradicionalnih vrednot, kot so narod, družina, zasebna lastnina, krščanstvo.
Ampak v 19. stoletju do socialističnih revolucij ni prišlo. Celo več, delavci, ki so bili zatirani s strani kapitalistov, so se vsak na svoji strani in drug proti drugemu borili v 1. svetovni vojni. To sta opazila Gramsci in Lukacs, zato sta začela zagovarjati napad na kulturne temelje zahodne civilizacije, kar je prevzela Frankfurtska šola. Pravi zagon pa je kulturni marksizem dobil šele v drugi polovici 20. stoletja v času, ki mu pravimo postmodernizem.
Kulturni marksizem torej ni nov pojav?
Ne, sploh ne; star je več kot 100 let. Popularen in pod tem imenom je postal bolj znan šele konec 20. stoletja. Najprej so ga uporabljali konservativni krogi v ZDA, v Evropi je izraz populariziral norveški novinar Peder Jensen z vzdevkom Fjordman, ki je bil kasneje obtožen, da je s svojim pisanjem spodbudil Andersa Breivika k pisanju manifesta in množičnemu umoru pripadnikov politične levice.
Levi intelektualci in tudi medijski mainstream trdijo, da je kulturni marksizem teorija zarote skrajne desnice, da gre za izmišljotino in paranojo za diskreditacijo političnih nasprotnikov in »drugačnih«.
Bom rekel takole. Daleč od tega, da bi bil kulturni marksizem teorija zarote. Celo Wikipedia je imela nekaj časa geslo Kulturni marksizem. Danes tega gesla ne najdete več, najdete pa geslo Kulturni marksizem – teorija zarote. Postmodernistična levica, ki je v svojem bistvu še vedno trdo zasidrana v socialistično ideologijo in se napaja iz marksizma, pozna to ´teorijo zarote´ pod drugim imenom. Namenom in idejam, ki so značilni za kulturni marksizem, pravijo »kritična teorija«.
Ta besedna zveza se seveda lepše sliši kot kulturni marksizem, ki se ga levica (vsaj v imenu) otepa kot hudič križa in opleta po dolgem in počez o teoriji zarote. Toda v bistvu gre za eno in isto, samo da konservativci zadevo imenujemo kulturni marksizem, liberalni demokrati pa kritična teorija. Glavni igralci te uničujoče ideologije so isti: Frankfurtska šola, ki se je napajala iz misli Antonia Gramscija in Györgyja Lukácsa, iz nje so izšli teoretiki kot so Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Erich Fromm ali Max Horkheimer.
In v Sloveniji?
Denimo levi intelektualci, ki so se zbirali okoli revije Teorija in praksa (izhajala je že v prejšnjem režimu). Tam najdemo pokojnega profesorja na FDV (včasih FSPN) Adolfa Bibiča in Darka Štrajna. Tudi Filozofska fakulteta v Ljubljani ima poseben predmet – Kritična teorija družbe.
Zakaj kritična teorija?
Gre za kritiko tradicionalnih institucij in vrednot, ki ovirajo pot v, bom poimenoval z marksističnim izrazom, brezrazredno družbo. Horkheimer to teorijo opisuje kot tisto, ki si prizadeva »osvoboditi ljudi iz okoliščin, ki jih zasužnjujejo«. In te okoliščine so tradicionalne vrednote in tradicionalne institucije. In to najlažje razgradiš ali uničiš tako, da najprej v tem vzgojiš mlajše generacije. Adorno je recimo dejal, da se je treba infiltrirati v izobraževalni sistem in ga prevzeti ter družbo popeljati v egalitarizem. To so ideje, kot bi jih opisoval George Orwell.
Lahko rečemo, da je sedanje nasilje med mladimi, ki smo mu priča, ter tragedija z množičnimi umori ne samo v Srbiji, ampak tudi drugod po zahodnem svetu, posledica kulturnega marksizma?
Težko bi si upal kaj z gotovostjo trditi; to je stvar za zgodovinarje čez 100 let. Lahko pa povem svoje mnenje. Po mojem je odgovor pritrdilen. Če sem prav razumel enega od komentatorjev na komercialni televizije, je dejal, da se nasilje dogaja, če se razgradijo vrednote. Tako je. Razgradili smo tradicionalne vrednote, kjer je življenje kot nekaj svetega v samem središču.
Danes pa skušajo kulturni marksisti mladež prepričati, da sta splav in evtanazija nekaj povsem normalnega. Mislim, kakšna dvoličnost. Spomnite se, kakšen kraval je nastal pred nekaj leti, ko je nekdo iz Prekmurja objavil oglas, da za poplačilo dolgov prodaja svojo ledvico. Policija ga je iskala, češ da gre za kaznivo dejanje. Halo! Človek ne sme prodati svojo ledvico, lahko ga pa država evtanazira ali pa umori nerojenega otroka. Nasploh je jezik in besede, ki jim dajejo povsem drug in nov pomen, veliko orožje kulturnih marksistov. Žal temu naseda tudi večina državljanov.
Tudi boj proti sovražnemu govoru je kulturnega marksizma, wokeizma ali politične korektnosti, kakorkoli temu že pravimo. V knjigi imate posebno poglavje o svobodi (govora).
Vsekakor. Ko drugačno mnenje postane moteče, nezaželeno ali celo krivoverstvo, ni več prostora za iskanje resnice. Resnica postane orožje v rokah ozke skupine ljudi za obračun z ideološkimi nasprotniki. Zato tudi ni več potrebe po zaščiti svobode govora, dialog med tistimi, ki se med seboj ne strinjajo, je onemogočen. Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora je dober primer nasilnega prevzema monopola nad resnico pod okriljem oblasti. Označevanje tega za totalitarizem bi bilo žaljivo za totalitarizme 20. stoletja. To je nekaj veliko bolj pritlehnega in zlohotnega kot pretekla »ministrstva za resnico«, kjer je človek vsaj vedel, pri čem je.
Prek Združenja domoljubnih novinarjev Slovenije, kjer ste predsednik, ste se oglasili zaradi kazni, ki jo je Policija izrekla Romanu Vodebu, ki naj bi bil žaljiv do predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič.
Ja. To je tipičen primer »prebujenega« oziroma »wokaističnega« odziva užaljenih levičarjev, ki so danes na oblasti. Kaže, da se koncept svobode govora umika konceptu sovražnega govora. Prevladuje prepričanje, da mora neka družba služiti skupinam, ki naj bi bile stigmatizirane. Ta filozofija, ki se širi, nenadoma med žrtve uvršča samo predsednico državnega zbora, za katero je očitno dovoljeno, da se o njej govori izključno tako, kot sama želi slišati. Ampak ko je to določeno, zagotovo ne moremo več govoriti ne o svobodi, ne o pravni državi. Te skupine so nenadoma nad vsem in hkrati priročno orodje v rokah vladajočih proti drugače mislečim.
Bi za konec vendarle povedali kaj optimističnega?
Težko. (smeh; opomba avtorja)
Zakaj težko?
Ker je sodobna civilizacija že propadla. Kaj bo sledilo, težko rečem. Bojim se, da kar kakšna kataklizmična vojna, ki bo, tukaj pa imam upanje, očistila staro celino praks, ki so pripeljale do njenega zatona. No, seveda, obstaja možnost, da sem preveč črnogled in se motim. Toda kdor bo prebral te eseje, ki so sistematično urejeni po tematikah, se bo lahko sam vprašal, ali lahko tok zgodovine obrnemo nazaj v normalnost. Tako (pred)apokaliptično stanje sem opisoval v distopičnem romanu Potovati z Orwellom in ga postavil v leto 2049.
Bolj se ne bi mogel zmotiti. To, kar sem opisoval, se dogaja že danes, samo v ne tako grobi obliki. Tudi v Sloveniji, za katero se vprašaš, ali je to sploh še moja dežela, kot sem jo poznal in kot sem zanjo imel upanje: oblast je naredila križ čez svobodo govora, pornografske in zoofilske prakse so vrhunec umetnosti, menjava spolov je postala nekaj takega, kot menjava spodnjega perila, mesta se spreminjajo v balkanski kotel, vlada z visokimi davki duši podjetništvo, posamezni ministri kriminalizirajo zasebno lastnino, priseljenci so več vredni od avtohtonega prebivalstva. In tako naprej in tako naprej. Slovenija in Evropa sicer nista v tretjem svetu, toda tudi v Sloveniji in Evropi nismo več.
Hvala za pogovor!
Miha Kovač
Knjigo Zadnji od nas – Kulturne vojne in propad civilizacije lahko naročite TUKAJ.
