Kaj, če se zgodi, da jutri ne bom imela ”kje vzet”?

ByUredništvo

2. marca, 2023
Milena Miklavčič [Foto: osebni arhiv)

Kaj, če se zgodi, da jutri ne bom imela ”kje vzet”?

Katrca je bila ena prvih sogovornic, ki so mi pripovedovale o svojem težkem življenju. Obiskala sem jo kakšen mesec pred 105 rojstnim dnem. Bila je bistrega duha, tako da sem se morala zelo potruditi, da sem lahko sproti zapisovala, kar mi je pripovedovala.

Skoraj sva že končali, ko je beseda nanesla na njenega petnajstega otroka, ki je umrl kmalu po rojstvu. »Nisem imela kje vzet, da bi nahranila njega in ostale, ki so lačni jokali za mizo. Srce se mi je paralo od žalosti. Moža ni bilo doma, je golcal v gozdovih onkraj Karavank. Potem sem se spomnila, da sem videla sosedo, ki je že zarana odnesla v hlev krompir za prašiče. Oblekla sem se in se na skrivaj odtihotapila tja v upanju, da je morda kakšen le ostal v škafu. Imela sem srečo. Doma sem jih vrgla v vrelo vodo, dodala še nekaj piškavcev (drobnih jabolk) in po dolgem času smo si privoščilo bogato večerjo!«

Od najinega srečanja je minilo že več kot petintrideset let, toda besede ”nisem imela kje vzet”, mi še zmeraj odmevajo v ušesih.

Čeprav živimo skromno, sem prav zaradi Katrce neskončno hvaležna za vse, kar imamo. Globoko spoštujem njeno in številne druge zgodbe, ki mi pomagajo, da cenim življenje bolj, kot lahko povem. Nikoli mi še ni bilo treba jesti krompirja, ukradenega prašičem! Kakšna neprecenljiva sreča!

Hkrati pa vem, da če skuham kosilo za dva, jih za mizo ne more sedeti deset. Ne morem biti hkrati na Antarktiki pa doma, na kavču. Če imam sto evrov, pa jih vržem skozi okno za neumnosti, zmanjka za plačilo elektrike in smetarine. Če imam prazen hladilnik, ne morem vabiti prijateljev na pivo in na prigrizek.

Srečanje s Katrco me je tudi naučilo, da nikoli ne trošim več, kot imam, da se zmeraj, pa če so skušnjave še tako močne, zavedam, da je jutri še en dan. Kaj, če se mi že jutri zgodi, da ne bom imela ”kje vzet”? Bi morala biti bolj skromna tudi država in tisti, ki ima njene vajeti v svojih rokah?

Pogosto se sprašujem, kaj bi rekla Katrca, ko bi videla polne smetnjake odvrženega kruha.

Bi razumela naše večno nezadovoljstvo, bentenje, godrnjanje? ”Prag revščine” se je iz predvojnih do današnjih časov precej spremenil. A tudi danes živijo ljudje brez sanitarij, s stranišči na ”štrbunk”. Ni jih malo, ki si ne morejo privoščiti kurjave, rednih obrokov. So otroci, ki se morajo odpovedati sanjam in se takoj po devetletki zaposliti.

Sanda je bolnica s psihičnimi težavami. Živi sama, ker so jo domači, ki so se je sramovali, postavili čez prag. Če ne bi bilo pomoči dobrodelnih organizacij, kdo ve, bi sploh še bila med živimi? V številnih družinah, kjer vlada alkohol, tudi droge, tolčejo revščino. A so preponosni, da bi prosili za ”vbogajme”.

Tudi med upokojenci so takšni, ki nimajo ”kje vzet”. Živijo iz rok v usta.

»Nekateri med nami imajo toliko, da gredo na vsake dva meseca v toplice, nama z ženo, ki je še invalidka povrhu, pomagajo sosedje z drvmi in ozimnico,« pripoveduje Egon. Star je 88 let, pokojnino si je prislužil kot cestar. Žena ni bila nikoli v službi, ker so ji že pri dobrih dvajsetih odstranili pol želodca in je imela veliko tudi drugih zdravstvenih težav.

»Včasih sem se spraševal, kako to, da nisem začel krast, ker nisem imel ”kje vzet”, da bi normalno živel. Spal sem po senikih, v na pol zgrajenih hišah, na avtobusni postaji,« je danes, ob vrnitvi z upokojenskih protestov, povedal Jani. Uradniki so se pri izračunu pokojnine nekaj zmotili, trajalo je skoraj sedem mesecev, da so ugodno rešili njegovo pritožbo.

Slovenija je dežela številnih nasprotij. Ne vem, če še kje toliko govoričijo o solidarnosti, enakosti in enakopravnosti kot pri nas, a več kot je besed, večji je razkorak med njimi in kruto realnostjo. Po eni strani meče ta vlada denar z lopato skozi okno, po drugi je vedno več takšnih, ki ”nimajo kje vzet” za normalno življenje.

Letošnje leto se ni začelo dobro.

»Kaj še bo?« se sprašujejo mnogi, zlasti tisti, ki znajo šteti do deset, hkrati pa vedo, da se od obljub ne da živeti.

Danes, v sredo, je bilo na protestih v Ljubljani več deset tisoč protestnikov. Se jim bodo naslednjič pridružili tudi tisti, ki nimajo kje vzet za normalno življenje?

Jih bodo morda podprli novinarji, ki prav tako živijo iz rok v usta, saj so njihovi honorarji tako mizerni, da pogosto ne vedo, kako preživeti od prvega do zadnjega?

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici: TUKAJ

Opomba: Besedilo je avtorsko delo. Brez soglasja avtorice in uredništva Portal24 ni dovoljeno kopiranje, povzemanje ali kakršnokoli drugo prevzemanje vsebine.