Kakšne so te- evropske vrednote?
Japonski samuraj je v marsičem identičen evropskemu vitezu. Predstavlja junaka, zvestega in romantičnega konjenika, ki je bil pripravljen na vsako žrtev. Ni bil le bojevnik, bil je tudi estet, ki je znal občudovati naravo ter haiku poezijo. Samuraj je bil aristokrat, lastnik fevda, čuvar miru, maščevalec svojega gospodarja. Pa še nekaj je bilo važno: Samuraji in vitezi so morali izpolnjevati veliko zahtev: predvsem pa so morali držati dano besedo, ščititi šibkejše, biti plemeniti in popustljivi do poraženih nasprotnikov. Če se je vitez pregrešil zoper zakonik časti, je bil izobčen in izgnan. Zaznamovan s sramoto je blodil po samotnih poteh in čakal na priložnost, da si s kakšnim junaškim dejanjem povrne izgubljeno čast.
Kaj danes sploh pomeni držati besedo, dati komu besedo, ali drugače rečeno: nekomu nekaj obljubiti in to potem tudi izpolniti?
Živimo v svetu, kjer je postalo “lomljenje dane besede” že skoraj življenjski slog. Če smo nekomu dali besedo včeraj, ja, kdo se pa danes tega še spomni?! Skoraj nihče. Morda le redki posamezniki, pa še ti najbrž dišijo po naftalinu.
In če smo že pri naftalinu, si dovolimo krajši sprehod v zgodovino.
Dobršen del populacije je v rosni mladosti izrekel pionirsko prisego. Prisegli smo, da bomo spoštovali domovino in ves ostali blabla, ki se ga niti ne spomnim več. Zaklinjali smo se Titu, s solzami v očeh peli Druže, mi ti se kunemo. Tisti, ki so nam prali možgane, so si ob naši naivnosti meli roke. Rdeča buržoazija je že od nekdaj znala manipulirati z ovcami.
Nekoč, ko so se zidale hiše, smo si pomagali z rokami prijateljev, znancev, sorodnikov. Bolj ali manj. Kadar smo čakali na ustrezno državno podjetje, se je bilo potrebno najprej založiti z goro apaurinov, kajti nihče, ali skoraj nihče, ni znal priti ob času, kot je obljubil.
Spoved in druge malenkosti
Na nek način bi morali držati besedo tudi potem, ko gremo k spovedi. Tam se otresemo grehov kot orehov jeseni ter obljubimo, da ne bomo več grešili. Žal na zdrdrano obljubo večina pozabi že, ko sede v avto. Izgovori, da priložnost dela tatu na vsakem koraku, so že precej zlajnani.
Moja prijateljica Mici je že davno tega sklenila, da ne bo več grešila, toda besedo je še zmeraj požrla. Na srečo njeni grehi niso omembe vredni, zanimivi bi bili le, če bi prišli v zobe kakšne vaške opravljivke.
Tudi Cene je že milijonkrat obljubil, da ne bo več pil, pa tudi Roman, tisti iz sosednje ulice, je ženo rotil na kolenih, naj mu verjame, da ne bo drvel po cestah kot sneta sekira, toda kaj, ko mu je noga vsakič, ko je pred seboj zagledal ravnino, kar sama stopila na pedale.
Bodi pridna in poštena, da nekoč boš dobra žena
Ko smo bili otroci, smo stokrat dali besedo, da bomo pridni, da se bomo učili, da bomo v šoli sedeli pri miru, da bomo ubogali učiteljico in da bomo imeli same petice.
Potem ko smo že malo odrasli, smo se spet zaklinjali, sebi in drugim, da bomo pametni, da ne bomo prižgali nobene cigarete, da ne bomo nikoli popili nobenega piva. Večina je požrla besedo, ne da bi vedela kdaj.
Seveda pa obstajajo ljudje, ki nekaj dajo na svojo čast in tudi na dano besedo.
Tako je Daša obljubila mami, ko je umirala, da bo ostala doma, na kmetiji in skrbela za mlajša brata. Prihajali so snubci, toda ko so slišali, da bi jo morali dobiti v paketu z še dvema frocama, ki za povrh ne bi bila niti njena, so nabrusili pete. Fanta sta zrasla, eden od njiju je prevzel kmetijo, novi gospodarici pa ostarela teta ni bila kaj prida všeč. Pa jo je nagnala.
Je prav, da nas nekdo-pa ni važno kdo- zaveže k nekemu dejanju z moralno obvezo do dane besede? In nam na ta način spremeni tok življenja, katerega bi morali, hočeš nočeš, uravnavati sami?
Kakšna je razlika med dano besedo in obljubo? Na videz nobena, vendar tisti, ki se bolje spoznajo na moralne vrednote, trdijo, da je dana beseda zavezujoča in da ima veliko večjo težo kot običajna obljuba.
Pa če smo lahko še malo nostalgični
Mar drži, da je bilo včasih življenje bolj preprosto, tudi danih besed, ki so si jih ljudje izmenjavali, je bilo manj? A bile so takšne, da so si jih zapomnili. Bile so preproste, a obvezujoče.
Ne toliko zares kot v zabavo, nekateri iz leta v leto beležijo tudi obljube, ki jih dajejo politiki. Beležka še nikoli ni bila tako groteskno polna kot v zadnjih dveh letih. Zdajšnja vlada z vsemi svojimi sateliti in predpražniki se že lep čas piše v zgodovino s prelomljenimi besedami.
EU volitve
Še malo, pa se bodo začela soočenja za volitve v EU. Zadnje čase večkrat slišim, da se kandidati borijo za t. i. “evropske vrednote”. Pa vas vprašam, kakšne pa so te- evropske vrednote? Je to tisto, kar predstavlja gospa Věra Jourová? Morda predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen? Mnogi EU poslanci- tudi nekateri naši- se junija potegujejo za nov mandat. Čudim se, da volivcem ni dosti mar, kaj od obljubljenega so izpolnili in na kaj so popolnoma pozabili? Računajoč na to, da so volivci pač ovce kratkega spomina? Je pa še nekaj, kar bi nas moralo skrbeti: ali je vse, kar prihaja iz EU, res samo hvale vredno?
Foto: Osebni arhiv; Portal24
