Približujemo se prvemu krogu volitev za novega predsednika države.
V izogib zapletanju okoli spola predsednika ali predsednice v nadaljevanju pišem v moški obliki. Namerno sem tudi zapisal, da se približujemo prvemu krogu volitev, saj ne verjamem, da bi, po doslej videnem na soočenjih in glede na trenutne meritve javnega mnenja, kdo od kandidatov bil sposoben zmagati že v prvem krogu.
Verjamem, da bomo novega predsednika države dobili v drugem krogu.
Vsakdo med nami ima seveda svojo predstavo o predsedniku. Ko je npr. Borut Pahor vodil svojo kampanjo #skupaj, nisem bil čisto nič očaran.
Spominjal me je na prodajalce čokolade ali paštet, ki se za povečanje prodaje ukvarjajo predvsem z vidnostjo svojih izdelkov po trgovini. Skakal je dobesedno iz vsake konzerve. Pobiral smeti, pekel kruh, popravljal ceste ipd.. Ljudem je bilo očitno to všeč in zmagal je.
“Tako ljudski je”, so ljudje radi dejali.
“Tako ljudski je”, so ljudje radi dejali.
Tudi sam imam lepe spomine na vsa osebna srečanja z njim. Na svojih izobraževanjih o govorici telesa, javnem nastopanju in osebnostnem razvoju, ga pogosto omenjam kot enega tistih, ki res zna nastopati in ga je med nastopi vedno užitek opazovati. Mojster na delu. Z lahkoto se tudi strinjam, da bo šel v slovensko zgodovino kot predsednik, ki se je vsaj trudil biti predsednik vseh.
Vendar njegov čas mineva. Prihaja čas za novo osebo v predsedniški palači, za novo osebnost na čelu države.
Predsednik vseh
Omenil sem, da se je Pahor trudil biti predsednik vseh in v določenih primerih mu je to tudi uspevalo. Šel je npr. na proslavo v Dražgoše, prav tako v Teharje in Kočevski rog. Pozival je k narodni spravi, do katere je, več kot očitno, še dolga pot.
Tiščanje glave v pesek leve politike in ne priznavanje množičnih komunističnih povojnih pobojev danes, 75 let in več zatem, se mi zdi naravnost noro.
Zanikanje deli narod in vzdržuje pot deljenja in obvladovanja množic, poznano tudi kot “divide et impera” (deli in vladaj) še iz rimskih časov.
Hvalabogu, da najbolj zagnani, ki spravo tako vneto preprečujejo, počasi umirajo po naravni poti, njihovi “ponosni nasledniki” pa se v dekadenci svoje lahkosti bivanja počasi utapljajo in bledijo.
Pozitivna naravnanost
Pozitivna naravnanost seveda ne pomeni v vsem videti samo dobro. Daleč od tega.
Walt Disney je npr. nekoč dejal, da na življenje sicer vedno gleda s pozitivne plati, je pa toliko realen, da se zaveda, da je življenje zapletena stvar.
Zato se mi zdi pomembno, da predsednik izžareva naravnanost, da bo na koncu vse dobro. Hkrati pa se zaveda, da je na trenutke potrebno sprejeti tudi težke odločitve, če sploh kdaj želimo priti do konca.
Moralna avtoriteta
Pod tem pojmom pogosto razumemo sprejemanje odločitev, ki v javnosti dvignejo veliko prahu, pogosto predvsem kritik, ki pa se držijo smeri, ki jo človeku narekuje njegov notranji moralni kompas.
O predsedniku Slovenije pogosto radi mislimo, da je navaden fikus, da nima nobenih pristojnosti in je v bistvu namenjen samo fotografiranju in častni prezenci na proslavah.
O predsedniku Slovenije pogosto radi mislimo, da je navaden fikus, da nima nobenih pristojnosti in je v bistvu namenjen samo fotografiranju in častni prezenci na proslavah.
Mogoče si je tako svoje predsedovanje zamišljal Milan Kučan, kot bivši najvišji slovenski funkcionar socializma in šef komunistov. Da bo na stara leta imel dovolj časa in politične moči, da bo lahko še naprej upravljal s svojim fevdom, odgovoren pa ne bo nikoli več za nič. Podobno kot Karel III. v Veliki Britaniji.
Jaz si brezbarvnih predsednikov preprosto ne želim. Med pristojnosti predsednika spadajo npr. razpis volitev v državni zbor, razglasitve zakonov, imenovanje državnih funkcionarjev (kadar to določa zakon), postavljanje in odpoklic veleposlanikov, sprejem poverilnih pisem tujih diplomatskih predstavnikov, odločanje o pomilostitvah, podeljevanje odlikovanj in častnih naslovov itd. Saj ni tako malo, kajne?
V zadnjem času je npr. močno odjeknilo mencanje glede odpoklica veleposlanika Kajzerja iz ZDA. Po podpisu odpoklica je Pahor komentiral, da se mu to zdi nesorazmerno velik ukrep glede na storjeno dejanje, ki je bilo Kajzerju očitano.
Ne bom se spuščal v prav ali ne glede Kajzerja, zagotovo pa sam kot predsednik ne bi podpisal nič, s čimer se ne bi strinjal.
Predsednik je neposredno voljena funkcija, legitimira ga neposredno narod in odgovarja samo in zgolj ljudstvu.
Če bi bil predsednik jaz, bi delal izključno tako, kot mi to nalaga vest. Zato me je namreč ljudstvo tudi izvolilo.
Jasna vizija
Svet se spreminja, jedro pa so spremembe na polju varnosti. Energetske, prehrambene, zdravstvene in ne nazadnje tudi teritorialne.
Predsednik je med drugim tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Vsako leto podeliti cvek vojski za njeno operativno sposobnost, hkrati pa se kot vrhovni poveljnik ne vključevati aktivno v ključne odločitve, je zame naravnost smešno.
Če pogledamo samo šalamastiko z oklepniki Boxer. Tudi če je bila nekoč odločitev napačna, je pasivnost predsednika ob tem norčevanju iz slovenske vojske češ enkrat bi, drugič ne bi, tretjič je predrago, čez par let bo pa zastarelo, naravnost osupljiva.
Kje bo Slovenija čez 5 let, ob koncu mandata novega predsednika?
Sam ne sprejemam logike, da bomo igrali samo tako, kot bodo želeli veliki. V večini primerov malim drugega niti ne preostane, a brez iniciative in jasne vizije, nima niti smisla, da se sploh gremo državo.
Učinkovita komunikacija
Učinkovita komunikacija je sposobnost prenosa jasnega sporočila v najkrajšem možnem času.
V teh dneh se je npr. zgodila huda nesreča v rudniku v Turčiji. Erdogan, predsednik Turčije, je nemudoma odšel na kraj nesreče in kaj je naredil praktično takoj? Jasno je sporočil, da bodo krivci kaznovani, za družine žrtev pa ustrezno poskrbljeno.
Mogoče je to res nekoliko skrajen primer, a vseeno. Pahorju takšna komunikacija odlično uspeva pri podelitvah različnih nagrad, veliko slabše pa ob težavah, ki pestijo njegove državljane.
Se ga vojna na RTV Slovenija, osrednji medijski hiši v državi, res nič ne tiče? Dvigovanje davkov vsepovsod pred prihajajočo krizo tudi ne? Kaj se ga pa potem sploh tiče?
Izbor predsednika za naslednjih pet let je pomembno dejanje za nas vse. Med trenutnimi kandidati so nekateri boljši, drugi slabši, nekateri pa, po mojem mnenju, popolnoma neprimerni.
Sam bom zagotovo še dobro premislil, koga bom volil.
Kdo me bo vodil, če pride do vojne, kdo me bo predstavljal na proslavah, pri sprejemu tujih državnikov, kdo se bo v mojem imenu sprehodil na govorniški oder v OZN?
Pred nami so zahtevni časi.
Dobri časi, polni obilja in materialnih dobrin, v katerih živimo, žal nujno ustvarjajo šibke ljudi.
Ljudi, ki nimajo volje stopiti iz svoje cone udobja, stisniti zobe in odgarati svoje.
Ljudi, ki niso pripravljeni javno izraziti nezadovoljstva z oblastniki, ko se odkrito delajo norca iz njih.
Ljudi, ki niso pripravljeni včasih tudi čisto sizifovsko vzdrževati svoje struge reke življenja, da ta vsaj ne poplavlja, če že za njeno usmerjanje nimajo prave volje. Tudi toliko ne, da se njihovi še nerojeni otroci ne bi nekoč zaradi nevzdrževane struge preprosto utopili.
Šibki ljudje žal naravno ustvarjajo slabe čase.
Šibki ljudje žal naravno ustvarjajo slabe čase.
Prepričani so, da jim vse pripada. Da se ni potrebno nič učiti, saj vse ve Google. Da ni potrebno nič pridelati, saj je vse v trgovini. Da ni potrebno znati zakuriti ognja, saj so radiatorji itak topli. Itd.
Tega se še kako dobro zaveda Putin, ki odvaža žito in rudnine iz Ukrajine, tega se zaveda mafija, ki služi na račun migrantov, orožja, droge itd., tega se zavedajo lastniki korporacij, ki med EU birokracijo nameščajo negativno selekcijo lokalnih politikov za enormno dobre prihodke, da uspešno ne naredijo nič.
Dobra plat te zgodbe okoli šibkih ljudi in prihajajočih slabih časov je, da se bomo ljudje spremenili. Naravno bomo delali za to, da bodo nekoč potem spet prišli boljši časi.
Nekoč, ko nas že dolgo več ne bo.
Zato predlagam vsem, da se zazremo globoko vase in se vprašamo, kakšnega človeka želimo imeti v predsedniški palači za čase, ki so pred nami.
Srečno!
Edvard Kadič
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
