Veliko časa preživim z najstniki. S takimi, ki so svojo najstniško pot šele začeli, pa tudi s takimi, ki so že globoko zakorakali po njej ali jo že končujejo. Ne glede na to, da so vsi pripadniki iste družbe in se med seboj ne razlikujejo kaj dosti, pa se zagotovo razlikujejo od generacij najstnikov, ki jih ni zaznamovala zaslonska tehnologija.
Se še spomnite svojega najstništva? Se spomnite ljudi, pa katerih ste se zgledovali, katerim ste želeli biti podobni?
Bilo je tako zelo preprosto. Med drugim tudi zato, ker ni bilo veliko oseb, ki smo jih imeli na izbiro. Glede na dostopnost svetovnih vsebin in informacij smo znali našteti – v najboljšem primeru – na prste obeh rok tiste, ki so bili nekaj »več« od nas »navadnih« ljudi.
Z njimi smo imeli polepljene stene, šolske omarice, skrite izrezane slike med vsakim blokcem, knjigo ali zvezkom. Nekateri smo šli celo tako daleč, da je oboževanje že mejilo na čaščenje in fantazijske romantične ljubezni. Prav tako se je ob tem rodila tudi marsikatera prva ljubezen in »zatreskanost«. Tako kot »oni« smo želeli postati to in ono ali vsaj ustvarjati točno takšen vtis.
Človek potrebuje vzor. Zgled. Majhnim otrokom so prvi vzorniki njihovi starši, včasih se je nato našel kakšen učitelj, ki je ob pravem času znal povedati pravo besedo. Sledile so ikone iz filmskega in glasbenega sveta, tu pa tam kakšen športnik … kasneje tudi kakšen nadrejeni ali šef. Najbolj pomembni pa so bili tisti, ki smo jih danes popolnoma prezrli, pa ravno ti današnji mladini najbolj manjkajo.
Se še spomnite, kako so vas varovale babice in dedki? Tiste sosede, ki ste se je vedno bali, pa ste vendarle ugotovili, da je prijazna, ko vam je ponudila pecivo? Morda se spomnite urejene mamine prijateljice, očetovega čednega in postavnega znanca s »hudim« motorjem, zabavne tete ali celo neznanca, ki vam je ob pravem času prinesel posebno in pomembno potrditev s svojim komentarjem. Srečanja pred blokom, izleti, pikniki. Dolgi dnevi druženj, ki jih nikoli ni bilo dovolj in vsakokrat so se zaključili s tistim znanim: »Proooosim, ali lahko samo še maaalooo?«
Naša življenja je bogatilo toliko različnih pomembnih drugih, vsem pa je bilo skupno eno. Od vsakega ste lahko vpijali tisto, kar ste potrebovali, jih opazovali, se učili. Izmed vseh ste si izbrali tisto osebo, ki vam je bila najbolj »všeč« in zaradi nje ste si »zaprmej« prisegli, da boste točno taki. Ali pa seveda, kakšni zagotovo ne boste.
Ti idoli preteklega časa so bili ključni in pomembni mejniki, ki so zaznamovali različna razvojna obdobja posameznika in jih hkrati posredno pomagali preseči in omogočili preskok na naslednjo, višjo stopnjo osebne zrelosti. Predstavljali so jasna obdobja, s svojimi začetki in zaključki vred. Tako so bile naše poti bolj pregledne, bolj jasne in odraščajoči duši prijaznejše.
Prednosti, ki smo jih s svojimi »starimi« idoli živeli, se zagotovo skrivajo v tem, da smo po večini bili v neposrednem in pristnem stiku z njimi. Tako smo bili deležni oprijemljive izkušnje, ki smo jo lahko izkusili z vsemi zemeljskimi čutili, predvsem s tistim, ki ga vztrajno zanemarjamo in ignoriramo. Z energijo. Ob neposrednih stikih se lahko le-ta samodejno uravnava, prejema in oddaja vse, kar je za nas v tistem trenutku najbolj potrebno.
Prednost je bila tudi ta, da je bila »izbira« teh naših idolov vendarle omejena. In s tem ni bilo nič narobe. Večja izbira namreč prinaša več odgovornosti in pritiske, s katerimi se mladi težje soočajo.
Prav tako smo bili ubranjeni nerealnih pričakovanj, ki nastajajo z neprestanim spremljanjem lažnih in potvarjanih življenj ter osebnosti, ki nam jih družbena omrežja molijo pod nos.
Tako je seveda neizogibno nastalo tudi novo kolektivno prepričanje, ki mlade in tudi nas, še bolj mlade, vztrajno in vzneseno prepričuje, da je vse mogoče in da ste točno VI lahko tisti, ki boste takole srečno zagoreli kukali s posnetkov in slik na svoji novi jahti, se v naslednjem trenutku naslanjali ob svojega Lamborghinija ali pili penino v bazenu na zakupljenem najvišjem osamelcu sredi Dubaja.
Pa resnica najverjetneje ni točno takšna in ne razumite me narobe. Daleč od tega, da bi bila jaz tista, ki bo trdila, da se nekaj ne da ali ne more. Sem pa tista, ki opozarja in uči, da ni vse za vse, da je gromozanski vir nezadovoljstva in frustracij napačna predstava o načinu bivanja, ki se nam prikazuje na vsakem koraku, ter da nam neomejen vir dosegljivih informacij ne koristi popolnoma nič, če ne vemo, kaj in kako (v skladu s samim seboj) z njimi narediti. In če imamo s tem izziv odrasli, kako naj to gmoto kontradiktornosti prebavijo mladi.
V glavah dovzetnih mladih so namreč vzorniki skoraj »popolni«, pripisujejo jim »nadčloveške« sposobnosti, težijo k posnemanju in nasploh ustvarjanju enakega, popačeno predstavljenega, bivanja in delovanja. Ob ohranjanju te predstave, pa so mladi žal prikrajšani trenutkov razočaranj in uvidov, kakšni so ti »idoli« v resnici. To namreč na veliko škodo danes tehnologija omogoča in celo spodbuja.
Vsi vendarle vemo, da »popolnih« ljudi ni. Tudi naši stari »idoli« so imeli impresivne značilnosti, ki so nas za nekaj časa prevzele, vendar je ključno spoznanje, da imajo tudi oni tako prednosti kot slabosti. To nam da možnost uvida, da zmoremo tudi mi boljše in drugače.
Tjaša Ravnikar
