Edvard Kadič

Kavica, kikl’ca in arašidi v DZ

Urška Klakočar Zupančič je ta teden ponovno uspela vznemiriti ljudska srca po Sloveniji. Žal ne s kakšno globoko mislijo, predlogom, komentarjem ali drugačnim intelektualnim prispevkom. Zgolj s kavico in kikl’co.

Po eni strani zgražanje, po drugi strani pa kup opravičevanj, kako je vse ok z njenim obnašanjem in obleko. Da je zgražanje itak zgolj neko “desnosučno nabijanje” in da je to, kar vidimo na položaju druge osebe po protokolarnem zaporedju v državi super, fino in nasploh fajn.

Pa ni ravno tako, ne kavica in ne kikl’ca.

Kratko krilo na dogodku za diplomacijo 

Delovanje v diplomaciji je pravzaprav en velik protokol. Ves čas si ujet v nekakšna zaporedja, pravila obnašanja, govorjenja, naslavljanja, sedenja, postavljanja zastav, gibanja okoli miz, zaporedja pri nagovorih itd. itd. in seveda tudi pravila glede oblačenja.

Glede ženskih kril pravila protokola praktično v vseh napotkih, za poslovno formalne ali poslovno strokovne dogodke, “zahtevajo” dolžino krila, ki naj bo daljše od dveh širin prstov nad koleni.

Če to ni dovolj razumljivo, potem lahko dodam samo še znamenite besede Coco Chanel.

Dejala je, da pri dobro oblečeni ženski opazite žensko, pri slabo oblečeni pa njeno obleko.

Fotografiranje s španskim zunanjim ministrom razkrije, da je kikl’ca res kratka, ni pa takšna katastrofa, kot se je zdelo po prvih fotografijah.

Pravo vprašanje je, zakaj nam je tega “cirkusa” sploh treba. Bi se bilo težko obleči bližje pravilom protokola? Verjetno bi.

Kaj pa to, da se ne spotikamo v vsako njeno krpico? Verjetno bi tudi to šlo skozi.

Bi bilo pa vseeno fino, da Urška Klakočar Zupančične ne pozablja prepogosto, da je predsednica Državnega zbora in ne več zgolj sodnica na okrajnem sodišču v Ljubljani, na oddelku za etažno lastnino.

Še posebej, ker imamo demokracijo in pravila veljajo za vse enako, ne pa diktaturo in pravila zgolj za druge.

Kavica v veliki dvorani Državnega zbora

20. Decembra 2021 je Tina Heferle (LMŠ), podpredsednica DZ notranjemu ministru Alešu Hojsu, med njegovo interpelacijo oz. govorom poslanke Violete Tomić, dejala sledeče:

“Gospod Hojs, nismo v kinu. Razumem, da ste cel dan tukaj, a je neprimerno, da jeste v dvorani.”

Opozorila ga je še, naj si nadene masko, in ga spomnila, da ima možnost jesti in spremljati sejo v prostoru za vlado. (Ne, ni jedel sendviča in ni pil Pingo soka. V usta je dal nekaj kikirikijev.)

“V dvorani se ne jé in niste v kinu,” je še dejala in dodala, da je ministrovo dejanje “višek od viška”.

Minister Hojs je medtem zapustil dvorano.

Pozor, zapustil je dvorano. Pokazal je vsaj minimalni standard spoštovanja avtoritete podpredsednice Državnega zbora.

Če bi to prevedli na trenutni sklic DZ in z aktuanimi ministri, bi se npr. Šarec, Mesec, Maljevac in drugi trenutni ministri verjetno samo smejali takšnim opozorilom.

Na Hojsa se je že naslednji dan predvidljivo usulo od vsepovsod. Različni mnenjski voditelji levice, dežurni dušebrižniki in komentatorji, predvsem pa različne “kleti” (beri: plačani ustvarjalci javnega mnenja) tranzicijskih privatizerjev, so izvedli pravi pogrom.

Poglejmo si kar konkreten primer, zapis nekega blogerja, ki se predstavlja pod psevdonimom Had in zelo rad blati vse povprek, ki ne sodijo v levi del političnega spektra.

Naslednji dan, 21. 12. 2021, zapiše: 

“Ti arašidi so dejanski prikaz stanja demokracije v Sloveniji kot si ga predstavljajo desnosučni politiki. Za njih ne veljajo pravila, za njih ne veljajo standardi, za njih ne veljajo zakoni in če jim kdo karkoli omeni ali jih opozori, da kršijo predpise, potem v sekundi postanejo žrtve in se pretvarjajo, da je cel svet proti njim in je vse skupaj zarota. Glede na to, da Aleš Hojs ni politik od včeraj, je pa že dolgo časa navaden državljan, ki se predstavlja kot minister za notranje zadeve, je njegova provokacija z arašidi v parlamentu zgolj še en pokazatelj njihovega koncepta realnosti.” (Vir)

Kaj pa Urška Klakočar Zupančič in njena kavica?

Ustvarite si sami mnenje najprej z ogledom posnetka. Nato to primerjajte z arašidi, ter z reakcijami javnosti tako glede Hojsa kot Klakočarjeve.  

Da smo si na jasnem, ne žvečenje arašidov in ne pitje kave se mi v veliki dvorani Državnega zbora ne zdi primerno.

Na mestu je vprašanje, zakaj ne pijejo kave v dvorani kar vsi povprek?

Mogoče zato, ker so temu namenjeni bifeji, kafeterije, pisarne …? 

Poslanka Heferle je na to opozorila tudi Hojsa. Da se je in pije kavica v jedilnici oz. v prostorih, ki so temu namenjeni.

Kaj potem ni jasno Urški Klakočar Zupančič?

Za odgovor na omenjeno vprašanje sem, v zgoraj omenjem zapisu skrajno levičarskega propagandista, zamenjal le štiri (4) ključne besede.

Arašide s kavo, desnosučne z levosučni ipd. (pisane poševno).

Tipična skrajno levičarska pozicija, ki tako obupno duši Slovenijo že desetletja je, da ves čas obračajo pravila in nato kričijo ter s prstom kažejo okoli sebe češ, kakšne barabe so drugi za stvari, ki jih počnejo sami.

Kolesarjenje, protestni performansi, napadanje s fašizmi, mizoginijo, javni ad hominem napadi “anonimnih” avtorjev, inštitutov, blogerjev … da ne naštevam dalje.

Preberite sami, kaj dobimo iz takšnega teksta:

Ta kava je dejanski prikaz stanja demokracije v Sloveniji kot si ga predstavljajo levosučni politiki. Za njih ne veljajo pravila, za njih ne veljajo standardi, za njih ne veljajo zakoni in če jim kdo karkoli omeni ali jih opozori, da kršijo predpise, potem v sekundi postanejo žrtve in se pretvarjajo, da je cel svet proti njim in je vse skupaj zarota. Glede na to, da Urška Klakočar Zupančič ni politik od včeraj, je pa že dolgo časa navadna državljanka, ki se predstavlja kot predsednica DZ, je njena provokacija s kavo v parlamentu zgolj še en pokazatelj njihovega koncepta realnosti.”

Zato lahko za konec o “kikl’ci in kavici” kar prepišem del ravnokar citiranega zapisa “iz kleti” osebe, ki se tako rad razglaša za normo slovenske demokracije.

Vladajo nam torej ljudje, za katere pravila, po njihovo, preprosto ne veljajo. Ne pri kavici in ne pri kikl’ci.

Če pa jim kdo to omeni oz. jih opozori, da kršijo pravila, v sekundi postanejo žrtve in se pretvarjajo, da je cel svet proti njim in je vse skupaj ena velika vsesplošna zarota proti njim.

Edvard Kadič

Več o avtorju TUKAJ

Ne spreglejte…

Kako prepoznati sociopata in kako živeti potem z njim?

Kako prepoznati sociopata in kako potem živeti z njim naprej? Ni ga tako težko prepoznati, kot se morda zdi na prvi pogled.

Ste že kdaj na svoji koži občutili, kako je, če te kolega večkrat zapored ne podpre, ko si se izpostavil (tudi) zanj? Če te šef večkrat “izda” kljub temu, da si se boril (tudi) za njegove cilje ali ko ti znanec predvidljivo obrne hrbet potem, ko je bila njegova podpora ključna za dosego cilja ipd… več tukaj.

3 thoughts on “Kavica, kikl’ca in arašidi”
  1. ” … nekega blogerja, ki se predstavlja pod psevdonimom Had in zelo rad blati vse povprek, ki ne sodijo v levi del političnega spektra … ”

    Zgolj v vednost in pojasnilo:

    Pod psevdonimom “Had” se “skriva” Kordiš Roni. Osebek je “prizadet” zaradi svoje majhne postave (pravijo okoli 1,5 m), brez las (pleša) in oči s pogledom psihično prizadete osebe.

    Takim osebam Svetlana Makarovič nameni naslednje: Bolj ko ga gledam in poslušam, bolj mi je žal, da ga ni mati splavila, ko je bil še čas.

  2. Še kikljco prodala bom, da taka kot irglca postala bom… Bedi ni videti konca, vseeno pa se mi zdi hojsovo žvečenje arašidov v parlamentu limitno. Pravzaprav bi moral osebek, ki je nelegalno prestopil državno mejo, leteti z brco v rit iz katerekoli državne in istitucionalne funkcije. To ste malo spregledali. Lažje govoriti o kavici in krilu.

Komentar: