Pa bom nekaj napisala o pravljicah. Imamo jih radi.
Od nekdaj nam jih pripovedujejo in tudi od nekdaj verjamemo vanje. Ker otroci verjamejo odraslim.
Pomembne so tako zelo, kot da brez njih nihče ne bi ničesar imel. Kot da brez njih nihče ne bi nič postal. Na neki način se celo strinjam. Pa vendar smo vanje polagali prevelike upe in jih brezpogojno sprejemali, pa čeprav jih morda ne bi smeli.
Pravljice so prva premišljena in strukturirana vsebina, ki jo otroci srečajo. Pri tem velja poudariti, da torej tvorijo tisto najosnovnejšo in ključno vsebino, ki jo otrok pospravi v najgloblje predalčke svojega malega uma.
Le-ti pa bodo izhodišče vsem ostalim vsebinam, ki se mu bodo kasneje preko rasti in razvoja, ali kadar koli kasneje v življenju, priključile. Otroci torej vsebine ponotranjijo ter sprejmejo kot del sebe. Njihovi možgani vse do okvirno devetega leta dojemajo svet in sebe znotraj njega kot celoto, enost.
Šele v »pred« najstniškem obdobju začno razmišljati bolj kompleksno, izključujoče, se naučijo dvomiti in izpraševati. Kar dolgo obdobje torej za skorajda neomejeno »kodiranje« novih ljudi.
Pravljice in zgodbe so se nekoč prenašale iz roda v rod, njihov namen pa je bil poučevanje. Lekcije. Posredovanje izkušenj odraslih na otroku primeren način.
To pa še ne pomeni, da je bila primerna tudi vsebina. Tudi z današnjimi, bolj modernimi časi so pravljice še kako aktualne. Le znanja za odrasle so se nadgradila. In ta nam prinašajo zavedanje, da ima vse v življenju svoj namen. Da je skorajda vse stvar sugestije in da nič ne gre v nič.
Pomeni, da vse, kar vidimo, kar slišimo, kar doživimo itd., se nas dotakne in v nas pusti odtis. Tudi tisto, kar mislimo, da se nas ne.
Kakor koli. Pravljice.
V svoj zagovor, preden razpredem temo, naj povem, da že od nekdaj rada berem. Veliko berem. Pri svojem delu s strankami uporabljam kot svetovane pripomočke tudi knjige in filme. Skorajda bi si upala trditi, da poznam vse risanke, vsa pisanja za otroke.
Strokovno stališče in starševstvo pa je spremenilo moj pogled nanje. Ugotovila sem, da so mnoge pravljice vsebinsko vprašljive in že več kot desetletje se ob vsaki najprej vprašam ali je vsebina določene knjigice za otroke informacija, ki bi jo želela predstaviti svojemu otroku.
Po domače povedano, pravljice niso nič drugega kot poljubno kodiranje in prenašanje informacij. Sugestij. Preko njih prenašamo nauke, morale in izkušnje drugih. Mnoge od njih pa ne ustrezajo več današnjim časom in novim generacijam otrok. Še vedno pa jih tlačimo v občutljivi svet otrok.
Vzemimo za primer Rdečo kapico.
Klasika, za katero sem prepričana, da jo vsi poznamo. Naj vas vprašam: »Je to res vsebina, ki bi jo želeli dati svojemu otroku, vnuku … če bi se hkrati zavedali, da jo razumejo DOBESEDNO?«
Iskreno me zanima vaš odgovor.
Odrasli pri izbiri vsebine za svoje otroke nismo premišljeni. Zavestni. Najprej zato, ker bi si morali za takšno početje vzeti čas, ki nam ga že tako vedno primanjkuje, in najprej vsebino premotriti sami. Izprašati bi se morali o vsebini in šele za tem ponuditi (ali ne) pravljico otroku.
Pa tudi zato, ker verjamemo, da so dobre, lepe in koristne. Saj zato vendar so. In ker drugega in drugače ne poznamo, predajamo enako naprej. Torej – ali res želimo svojim otrokom vcepiti strah? Jim zameriti volkove? Jih navdajati z grozo, ko se bodo sprehajali po gozdu? Jim dati misliti, da lahko nekomu razparaš trebuh, ga založiš s kamenjem in potem zašiješ? Da žival to preživi in da je etično? Prikazati lovce kot super junake? Je res to v današnjih časih sporočilnost, ki jo želimo prenesti na otroke?
Ali pa Deklica z vžigalicami.
O, moj bog. Dragi moji, že res, da je minljivost del naših življenj. Ampak ali res moramo s takimi morbidnostmi strašiti naše najmlajše? Še odraslemu se naredi kepa v želodcu ob tem branju, kaj šele to pomeni za naše najmlajše.
Naj poudarim, da s tem otrok nikakor ne pripravljamo na življenje. Verjemite, da ne bodo nič bolj ali manj utrjeni in odporni. Z vprašljivimi in neprimernimi vsebinami bomo dosegli le to, da bo otrok ranjen. In ta ranjeni otrok bo zrasel v ranjenega odraslega.
Na ta način jim torej nezavedno in pred časom vcepimo strah, skrbi, negotovosti in okus stiske. Veste, človeški možgani že tako ne ločijo tega, kar se dejansko zgodi v otipljivem svetu, od tistega, kar se zgodi zgolj v naših mislih, v naših predstavah. In če dodamo še dejstvo, da je pri otroku to še toliko bolj intenzivno in brez filtra … Mi moramo biti njihov filter.
In nič nas ne stane, da se odločimo, da bomo svojim otrokom nudili in omogočali lepe in prijetne občutke. Tiste torej, zaradi katerih otroci začutijo in se naučijo, da so varni, zaščiteni in ljubljeni.
Če se tako radi tolčemo po prsih in se pretvarjamo, da smo otrokom prijazna družba … če se napor in sredstva namenjajo za saniranje posledic ranjenim otrokom … potem se dajmo stvari lotiti sistemsko in tam, kjer se že začno. Na samem začetku.
Kaj nam preprečuje, da izločimo preživete vsebine nekdaj zapitih, nezadovoljnih in zagrenjenih ustvarjalcev? Seveda ne za vedno. Pravim samo, da je otrokovo občutljivo polje treba širiti počasi in premišljeno. Nič jim ne bo ušlo. Vse ob svojem času. In če jih najprej zvrhano zapolnimo s prijetnostmi, se bodo kasneje tudi z vsem drugim in drugačnim spoprijemali popolnoma drugače.
Izpostavila sem samo dva primera. Še bi lahko naštevala o vseh likih in junakih, ki obstajajo. Povedala sem, kaj pravzaprav na tiho in nekje v ozadju misli pomenijo za naše otroke. A naj za konec le še enkrat poudarim v razmislek naslednje.
Na eni strani temeljimo na predpostavki, da moramo otroka tako ali drugače pripraviti na to krivično življenje. Kaj pa, če upoštevate dejstvo, da mu s tem hkrati predstavljate in zvišujete možnost, da bo življenje kot takšno res izkusil? Bi delali drugače, če bi vedeli, da je druga pot način, da svet doživi kot zanimiv, razburljiv in prijeten?
To ni zavijanje v vato in to ni razvajenost! To so ključna vprašanja, ki se jih bomo morali prej ali slej lotiti. Tako na mikro ravni v sleherni družini kakor tudi na makro izobraževalnem sistemu.
Na srečo so današnji otroci bolj pametni kot mi in nekatere stvari že organsko ne prebavljajo več. Njihove stiske se dogajajo, ker jih silimo v naše stare in preživete okvirje, hkrati pa čutijo, da to niso oni in da tam nimajo več mesta.
Odrasli moramo vedeti več in bolje. Zberimo voljo in pogum. Pritisnimo na gumb »ponastavitev«. Dovolimo si delovati v skladu z otrokovim celostnim razvojem in premišljeno utrjujmo določen način življenja.
Takšnega, kot bi želeli, da ga bodo nosili s seboj vse življenje in ga uporabljali kot izhodišče za vse ostalo.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumen pa je na voljo TUKAJ.
Opomba: Mnenja avtorice ne odražajo nujno tudi mnenja Uredništva.
