Kitajska invazija na Tajvan bi bila odvisna od zasedbe tajvanskih pristanišč
Invazija Kitajske na Tajvan je že dolgo tema geopolitičnih analiz in strateških razprav. Ena ključnih točk teh razprav je vprašanje, kako bi Kitajska izpeljala vojaški napad na otok, ki je znan po svoji močni obrambi. Ključen element morebitne invazije bi bila zasedba tajvanskih pristanišč, ki so za obsežno amfibijsko operacijo nepogrešljiva, navaja Business Insider. Toda zasedba teh ključnih točk ne bi bila enostavna, saj bi Tajvan naredil vse, da bi zaščitil svoje pomorske zmogljivosti.
Za uspešno izvedbo amfibijske invazije sta ključna dva dejavnika. Prvi je izkrcanje sil na obalo, drugi pa zavzetje in zadržanje pristanišč. Pristanišča omogočajo hitro raztovarjanje okrepitev, kot so tanki, oklepna vozila in zaloge, kar je bistveno za utrditev napadalnih sil. Brez dostopa do takšne infrastrukture bi morale invazijske sile uporabljati alternative, kot so helikopterji in čolni, kar pa je logistično zahtevno in počasno.
Tajvanska pristanišča so za napadalce še posebej problematična, saj jih otok aktivno pripravlja na obrambo pred morebitnimi napadi. Kot v novi knjigi, glede na Business Insider poudarja Ian Easton, pomorski analitik, bi bila uspešnost invazije odvisna od tega, ali bi kitajske sile lahko učinkovito zavzele in uporabile ta strateška območja. Tajvanske plaže same po sebi ne omogočajo zadostnega obsega izkrcanja, kar pomeni, da bi bila uporaba pristanišč nujna.
Strategije za zasedbo tajvanskih pristanišč
Kitajska se zaveda težavnosti naloge. Njene vojaške publikacije razpravljajo o šestih možnih strategijah za zavzetje tajvanskih pristanišč, vendar imajo vse svoje pomanjkljivosti. Neposredni napadi na pristanišča bi se soočili z močno obrambo, medtem ko bi poskusi zavzetja okoliških območij z oklepnimi napadi zahtevali čas, ki ga napadalci morda ne bi imeli. Zračni napadi z helikopterji bi se soočili z učinkovito tajvansko zračno obrambo, medtem ko bi desanti s plovili na zračni blazini trpeli zaradi omejenih zmogljivosti prevoza vojakov in opreme.
Na podlagi analize kitajskih vojaških dokumentov Easton ugotavlja, da bi Kitajska verjetno uporabila kombinacijo različnih metod. Invazijo bi začeli z obsežnim zračnim, raketnim in mornariškim bombardiranjem, da bi oslabila obrambo pristanišč. Sledili bi komandosi, ki bi poskušali uničiti obalne utrdbe. Glavne sile bi nato izvedle amfibijske napade, podprte z zračnimi in pomorskimi operacijami, da bi utrdile pridobljeno ozemlje.
Tajvanska obramba pristanišč
Tajvan se že vrsto let pripravlja na morebitno invazijo. Ena od ključnih strategij je utrditev pristanišč, da bi jih bilo čim težje zavzeti. To vključuje uporabo min, postavitev ovir in celo potopitev ladij za blokado pristaniških kanalov. Poleg tega bi tajvanske sile uporabljale rakete in druge oblike zračne in pomorske obrambe za preprečevanje izkrcanja sovražnih sil.
Easton predlaga, da bi Tajvan moral nadalje okrepiti obrambo pristanišč in se osredotočiti na boj v mestih, kar bi napadalcem povzročilo dodatne težave. Poleg tega meni, da bi bilo strateško pametno zmanjšati kitajski gospodarski vpliv na tajvanska pristanišča, saj Kitajska trenutno predstavlja pomemben delež tajvanskega izvoza.
Zgodovinske lekcije in negotovosti
Zgodovina kaže, da so neposredni napadi na močno zaščitena pristanišča tvegani in pogosto neuspešni. Kot opozarja Easton, je najznamenitejši primer neuspelega napada zavezniški poskus zavzetja pristanišča Dieppe med drugo svetovno vojno leta 1942. Napad, ki je služil kot predhodnik za dan D, je bil katastrofalen, saj so zavezniške sile utrpele hude izgube.
Poleg tega tudi uspešna zasedba pristanišča ne zagotavlja takojšnje uporabe. Uničenje infrastrukture, kot so doke in ladijske poti, lahko napadalcem povzroči mesece zamud. Nemci so med drugo svetovno vojno učinkovito uporabili to taktiko, kar je zaveznikom znatno otežilo logistiko po zavzetju pristanišč Brest in Cherbourg.
Portal24; Foto: Wikimedia/中華民國國防部
