Klemen Jaklič: Ustavno sodišče mora preprečiti uničenje pravne države
[IUS-INFO] – Ustavno sodišče Republike Slovenije se je v zadnjem času soočilo z odločitvijo glede sklepa Državnega zbora o priznanju Palestine. Sodnik Ustavnega sodišča, prof. dr. dr. Klemen Jaklič, v svoji kolumni na portalu IUS-INFO izpostavlja pomen te odločitve in poudarja dve ključni vprašanji, ki sta po njegovem mnenju pomembni za slovensko pravniško skupnost in razvoj pravne države.
Prof. Jaklič poudarja, da je bistvo pravne države v tem, da je politična volja podrejena vnaprej predpisanemu pravu, in ne obratno. V nasprotnem primeru, kot je dejal, država preneha biti pravna država. Jaklič izpostavi primer, ko je koalicijska večina v Državnem zboru zavestno odločila ignorirati določbe Poslovnika, ki zahtevajo, da se predlog posvetovalnega referenduma uvrsti na dnevni red seje Državnega zbora, če je bil vložen najkasneje 30 dni pred takšno sejo.
Jaklič ob tem poudarja: “Bistvo pravne države je v tem, da je to država, v kateri je politična volja podrejena vnaprej predpisanemu pravu, in ne obratno. Ne vlada več volja kralja, kot je veljalo nekoč, ampak celo nad slednjo, kot nad vsako drugo obliko politične oblasti, v pravni državi vlada vnaprej predpisano pravo.” Izjava poudarja pomen, da so tudi politične preference omejene z zakonodajo in pravnim redom, ki ga je treba spoštovati.
Vloga ustavnega sodišča in nevarnosti za pravno državo
Ustavno sodišče kot institucija naj bi po mnenju Jakliča izvajalo globoko in strokovno izmenjavo pravnih argumentov, ki so ključnega pomena za ohranjanje legitimnosti in nepristranskosti odločitev. Jaklič izpostavlja, da bi ustavno sodišče moralo biti branik pravne države. Če bi sodišče delovalo zgolj kot instrument politične volje, bi njegova vloga v demokratičnem sistemu izgubila smisel in legitimnost.
Sodnik Jaklič opozarja na nevarnost, da bi ustavno sodišče postalo pasivno ob političnih kršitvah pravne države. V svojem komentarju poudarja, da je bilo ustavno sodišče že v preteklosti soočeno s primeri, ko so politični akterji zavestno kršili zakonodajo, kar je ogrozilo delovanje pravne države. Tak primer je bil obravnavan maja 2024, ko je Ustavno sodišče odločalo o zavestni kršitvi poslovnika Državnega zbora glede vprašanja referenduma o gojenju konoplje.
Politične odločitve in pravna odgovornost
Jaklič posebej izpostavlja, da mora ustavno sodišče v primerih zavestnih kršitev pravne države nemudoma ukrepati, da prepreči nadaljnje kršitve in zlorabe pravne oblasti. Če ustavno sodišče v takšnih primerih ne ukrepa, dopušča uničenje pravne države. V tem kontekstu poudarja pomen preteklosti, kot je omejitev kraljeve oblasti z ustanovitvijo pravne države skozi dokumente, kot je Magna Carta.
“Če v instituciji ustavnega sodišča torej prevlada volja političnih preferenc oziroma »argument« volje, nemara celo molk, argumentativno soočanje z nasprotnimi pravnodoktrinarnimi argumenti pa izostane, to ni institucija ustavnosodne kontrole, kakršno predpostavlja ustroj demokratične države.” svari Jaklič.
Jaklič sklene, da mora ustavno sodišče odločno varovati načela pravne države in da je njegovo poslanstvo zaščititi državljane pred političnimi zlorabami. V kolumni jasno izraža potrebo po tem, da ustavno sodišče zavzame jasno stališče, tudi ko gre za politično nepriljubljene odločitve. Ustavna sodišča imajo dolžnost, da se ne uklanjajo političnim pritiskom, temveč da ohranijo svojo neodvisnost in varujejo pravni red, ki je temelj demokracije.
Prof. Jaklič svari pred posledicami, ki bi jih lahko prineslo ignoriranje ustavnih načel, in zaključuje, da mora biti pravna država temelj vsake demokratične družbe, kar je tudi vloga ustavnega sodišča v njej.
Kolumna Prof. Dr. Dr. Klemen Jaklič v celoti
O vlogi ustavnega sodišča in boju s pravno državo
Prof. Dr. Dr. Klemen Jaklič(Oxford ZK, Harvard ZDA), Sodnik Ustavnega sodišča RS (predsednik kazenskega senata) in redni profesor za področje ustavnega pravaKlemen.Jaklic@us-rs.si
Ko se Ustavno sodišče pri svojem delu sreča s kakšno za pravniško skupnost posebej relevantno temo, tu in tam opozorim nanjo tudi v svoji kolumni na IUS-INFO. Portal je sijajno središče pravniške skupnosti, ki se na ta način lahko med seboj podrobneje obvešča o aktualnih temah in dilemah s svojega področja. Nazadnje sem tako pisal o odločitvi Ustavnega sodišča glede določitve načina izvršitve zaradi neizvršitve odločbe o sodniških plačah. Danes pa je v ospredju odločitev tega istega sodišča glede sklepa Državnega zbora o priznanju Palestine.
Pri tej odločitvi vidim dve temi, ki sta po moji oceni za razvijajočo se slovensko pravniško skupnost pomembni. Prva zadeva samo bistvo prava – vprašanje pravne države oziroma kako daleč lahko gre izvoljeni predstavnik oziroma izvoljena predstavnica ljudstva v svoji kljubovalnosti jasnemu in vnaprej predpisanemu pravu, tako da se zavoljo prevlade svojih političnih preferenc takšne izrecne pravne norme celo odloči postaviti na stran.
Druga tema je vezana na samo bistvo institucije ustavnega sodišča oziroma ustavnosodne kontrole, ki naj ne bi bila nič drugega kot posebej intenziven argumentativni pravnodiskurzivni proces, takšen, ki ne pusti nobenega kamna neobrnjenega, nobenega pravnega argumenta neobravnavanega, neodgovorjenega. Šele v tovrstni intenzivni strokovni izmenjavi argumentov in odgovorov nanje, ki se krešejo drug ob drugem, se namreč lahko izkristalizira kar najbolj prepričljiv in s tem legitimen rezultat oziroma razsodba. Prav zaradi takšne zahtevane globine argumentacijskih izmenjav na ustavnem sodišču namesto laikov potrebujemo pravnike, torej tiste strokovnjake, ki se svoje argumentativne obrti učijo posebej skrbno, ob izbranih učiteljih, in svojo celotno kariero. V tem intenzivnem argumentativnem izmenjevanju, da bi prek njega našli kar najbolj prepričljivo odločitev, je bistvo institucije ustavnosodne kontrole, ki obstoj ustavnega sodišča kot institucije v demokraciji sploh lahko upraviči. Če bi tudi pri ustavnem sodišču šlo predvsem za oblikovanje volje, ki se ne uklanja nujno globljim pravnodoktrinarnim argumentom, takšne institucije v demokratičnem sistemu ne bi mogli upravičiti. Bila bi motnja v sistemu. Institucija za oblikovanje in podajanje politične volje v demokratičnem sistemu namreč že obstaja in ima za svojo vlogo tudi neizmerno večjo legitimnost kot pa ustavno sodišče – drugače od sodnic in sodnikov jo poslanke in poslanci pridobijo na vsakokratnih splošnih volitvah. Če v instituciji ustavnega sodišča torej prevlada volja političnih preferenc oziroma »argument« volje, nemara celo molk, argumentativno soočanje z nasprotnimi pravnodoktrinarnimi argumenti pa izostane, to ni institucija ustavnosodne kontrole, kakršno predpostavlja ustroj demokratične države.
Ne spreglejteKralj in pravna država
Koalicijska večina je v Državnem zboru želela sprejeti sklep o priznanju Palestine. Opozicija pa je pred tem želela takšno odločitev preveriti na posvetovalnem referendumu. Obe prizadevanji sta legitimni, v mejah razumnega nesoglasja v moderni pluralni družbi in v skladu s tem, kar Ustava od politike (vloga koalicije in opozicije) v parlamentarni demokraciji pričakuje. Toda tudi od tu dalje bi morali ostati v okvirih pravnega reda. Za takšen primer imamo celo izrecne in vnaprej predpisane določbe Poslovnika Državnega zbora. Te določajo, da se predlog posvetovalnega referenduma uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred takšno sejo.
Predpisani 30-dnevni rok bi odločanje Državnega zbora o priznanju Palestine za omenjeni krajši čas, ki ni nerazumno dolg, seveda podaljšal. Toda le zato, ker takšno krajše podaljšanje ni bilo v skladu s političnimi preferencami predsednice Državnega zbora in koalicijske večine, sta se slednji zavestno odločili ne upoštevati to izrecno in vnaprej jasno predpisano pravo.
Bistvo pravne države je v tem, da je to država, v kateri je politična volja podrejena vnaprej predpisanemu pravu, in ne obratno. Ne vlada več volja kralja, kot je veljalo nekoč, ampak celo nad slednjo, kot nad vsako drugo obliko politične oblasti, v pravni državi vlada vnaprej predpisano pravo. Magna Carta je že daljnega leta 1215 storila prav to – omejila kraljevo voljo z vnaprej predpisanim pravom – in zato v naši civilizaciji velja za začetni vir razvoja pravne države. Nasprotno pa država, v kateri je to načelo obrnjeno na glavo, kjer torej politična volja vlada nad vnaprej predpisanim pravom, ni pravna država.
Za vsakogar, ki se zaveda tega bistva pravne države in njegovega pomena zanjo, je strašljivo, da se tovrstne zavestne kršitve vodstva Državnega zbora in koalicijske politične večine, ki vodstvu pri tem sledi, celo redno ponavljajo. V eni od svojih odločitev, sprejeti maja letos, je Ustavno sodišče moralo odločati o zavestni kršitvi poslovnika te iste politične večine, ko komisija Državnega zbora o dopolnitvi prvotnega referendumskega vprašanja (gojenje konoplje za medicinske namene) z vprašanjem o gojenju in posedovanju konoplje tudi za osebne namene sploh ni glasovala, kot to sicer izrecno zahteva Poslovnik Državnega zbora, pa je dopolnitev vseeno vsiljevala kot pravno veljavno. V spet drugi odločitvi, ki jo je sprejelo junija letos, je Ustavno sodišče odločalo o zavestni neizvršitvi odločbe Ustavnega sodišča o sodniških plačah, ki ni bila onkraj meja razumnega nesoglasja v moderni pluralni družbi, s čimer so se ti isti politični akterji zavestno odločili ne spoštovati tako temeljna ustavna načela, kot so pravna država, delitev oblasti in neodvisnost sodstva. Danes je pred nami ponoven primer zavestne odločitve ne spoštovati vnaprej izrecno predpisano pravo.
Ob takšnih, z vidika Ustave popolnoma nesprejemljivih zavestnih nespoštovanjih vnaprej predpisanega prava, ki niso nič manj kot neposredni napad politike na pravno državo in segajo celo po njenem samem jedru, zavarovanem vse od Magne Carte, po moji oceni Ustavno sodišče ne more stati križem rok. Ali pa s tem politiki dopušča uničenje pravne države oziroma kar sámo vzpostavlja precedens, po katerem bo v prihodnje tudi vsaka druga politična večina v Državnem zboru zdaj lahko zavestno ravnala v nasprotju z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Če ga ni danes, potem tudi takrat ne bo argumenta, ki bi takšno brezpravje oziroma uničenje pravne države sploh lahko preprečil. Ustavno sodišče bo nemočno stalo križem rok, ko bo pred njegovimi očmi vsakokratna politika tacala po temeljih pravne države. Samo če si to zares želimo narediti iz naše države, za katero smo pred 30 leti v Ustavo smelo zapisali, da »je pravna država« (bolj realistično bi se glasilo, da bi to nekoč radi postali), potem je logika večine mojih kolegic in kolegov danes pravilna. A je očitno, da se ta logika ne izide; po logiki stvari se namreč izide le za tiste, ki bi želeli onemogočiti ustavni ideal pravne države. Zato se komu od mojih kolegov oziroma kolegic, vede ali pa ne vede, zdi danes v tem konkretnem sporu navidezno pravo le zato, ker gre za konkretno razporeditev konkretnih političnih strani v njem. To pa je napačno, rezultatsko (namesto vnaprej doktrinarno za vse primere enako) usmerjeno sojenje, ki prav tako ne prispeva k razvoju pravne države, ampak ga onemogoča.
Ustavno sodišče: med argumentacijo in motnjo sistema
Res je, da Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS) taksativno našteva pristojnosti Ustavnega sodišča, v okviru katerih to sodišče lahko sodi, in da med slednjimi ni abstraktne presoje ustavnosti konkretnih aktov. Sklep o priznanju Palestine pa je prav tak, konkretni, in ne splošni pravni akt. Toda večina v isti sapi kakor »pozabi«, da ta isti ZUstS med omenjenimi pristojnostmi navaja najmanj dve drugi, ki v tem primeru pomenita povsem korektno pravno podlago za precedens, ki bi zlahka zavaroval pravno državo pred zlorabami v vseh tovrstnih primerih zlorab s strani katerekoli politične večine v Državnem zboru za celoten bodoči razvoj naše države. S tem bi zagotovil razvoj te temeljne dobrine, ki jo je Ustava državljanom obljubila, in ne dopustil nasprotnega.
Prvič, ZUstsS pravi, da Ustavno sodišče presoja tudi »o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank« ter da pobudo za takšno presojo ravnanj političnih strank »lahko da vsakdo«. Zakaj torej ne štejemo te zahteve poslancev Državnega zbora za pobude za presojo ravnanj (tj. konkretnega delovanja) političnih strank, ki so se v Državnem zboru zaradi lastnih političnih preferenc v okviru svojih poslanskih skupin zavestno odločile kršiti jasno in ne nerazumno vnaprej predpisano pravo? Ustavno sodišče je že ničkolikokrat doslej prekvalificiralo kakšno ustavno pritožbo v pobudo in obratno ali pa napačno naslovljeno »zahtevo«, »vlogo« ipd. v pobudo oziroma pritožbo in obratno. Neustrezno poimenovanje vloge s strani pobudnika ni in nikoli ni bilo razlog za to, da take vloge Ustavno sodišče ne bi obravnavalo tako, kot jo samo po vsebini okvalificira. Pri takšni presoji ravnanj političnih strank Ustavno sodišče lahko ugotovi, da je neko ravnanje – ali pa vrsta ravnanj – v nasprotju z Ustavo, s tem pa je v nasprotju z Ustavo tudi pravni akt, ki iz takih protiustavnih ravnanj sledi. Odgovora na moje vprašanje, zakaj se Ustavno sodišče v tem primeru ne more poslužiti te pristojnosti oziroma prekvalifikacije, od kolegov in kolegic na seji nisem dobil. Niti ko je eden od sodnikov, potem ko sta bili obe ločeni mnenji v tej zadevi spisani (namreč Svetličevo in moje), predlagal revotacijo oziroma spremembo svojega glasu, sklicujoč se na prepričljivost argumentov iz ločenih mnenj, se kolegom in kolegicam iz večine ni zdelo potrebno, da bi na navedene argumente kakorkoli odgovorili oziroma vsaj poskušali odgovoriti. Drži seveda, da so prav pri rezultatskem »sojenju«, ki je zloraba sodniške funkcije, argumenti nekaj, kar moti želeni rezultat. Ko je volja po rezultatu presilna, ob argumentativni zadregi namesto protiargumenta zavladata molk in »argument« moči. A to takrat ni več Ustavno sodišče in sodniki, ki naj bi sodili o zadevi, takrat v resnici sodijo sebi. Naj se jih še tako trudijo utišati, tudi po zaslugi instituta ločenih mnenj javnost ve za to resnico.
Drugič, in morda še bolj preprosto, ZUstS prav tako izrecno določa, da Ustavno sodišče presoja tudi konkretne akte. V postopku ustavne pritožbe sodi »o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti«. Ker gre v primeru Sklepa o priznanju Palestine za konkreten pravni akt politične oblasti (ali ga imenujemo sui generis politični in pravni akt ali pa kako drugače, ne spremeni dejstva, da gre za konkreten akt oblasti), so torej z njim tudi lahko kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. In prav za to tu tudi gre. Pravica vsakogar od državljank in državljanov do delujočih temeljev pravne države se v konkretnem primeru uresničuje tudi prek pravice poslank in poslancev opozicije, da svojo vlogo opozicijskih poslancev opravljajo učinkovito in svobodno v skladu z vnaprej predpisanim pravom. Prav ta pravica pa je bila opozicijskim poslancem v tem primeru izničena, kljub temu da jim je bila celo izrecno zavarovana z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Njihova funkcija opozicijskega delovanja je bila v konkretnem primeru s konkretnim pravnopolitičnim oblastnim aktom prekršena, s tem pa je bila prekršena tudi njihova – in posledično naša – pravica do spoštovanja samega bistva delovanja pravne države, ki je ne nazadnje v demokratični pravni državi prav tako temeljna pravica. Pravica tako poslank in poslancev kot vseh nas državljank in državljanov.
K temu je treba dodati, da ZUstS v svojih določbah seveda prav tako izrecno določa, da v primerih očitnih kršitev (kar je ravno ta primer – zavestna kršitev popolnoma jasnega vnaprej predpisanega pravila o 30-dnevnem roku) in če bi zaradi kršitve nastale nepopravljive posledice (ko je sklep o priznanju tuje države z očitno kršitvijo temeljev pravne države enkrat sprejet in ni zadržan, kasnejši naknadni umik tega sklepa zaradi madeža očitne politične zlorabe oblasti ni brez cene za avtoriteto in resnost take države v mednarodni skupnosti), Ustavno sodišče o ustavnosti takega konkretnega akta lahko odloča še pred izčrpanjem rednih poti. Takšno postopanje bi bilo torej povsem skladno z opisano pristojnostjo Ustavnega sodišča, obenem pa v tem primeru še posebej ustrezno in edino pravilno oziroma učinkovito. Precedens, ki bi primere zavestnega rušenja pravne države s strani vrha ene od hierarhično prirejenih treh vej oblasti lahko zares učinkovito preprečil, lahko pride le prek odločitve hierarhično enakovrednega vrha sodne oblasti – Ustavnega sodišča kot dokončnega razsodnika, zoper katerega v takšnih situacijah, ki morajo zaradi preprečitve nepopravljivih posledic biti razčiščene nemudoma, ni več nadaljnjega pritožnika.
Tudi teh argumentov, podobno kot argumentov sodnika dr. Roka Svetliča v njegovem sijajnem ločenem mnenju, ob revotaciji, ko je torej bila za to dodatna priložnost, drugače misleča večina ni niti naslovila. Z vidika ustavne stroke je zato mogoč le zaključek, da tudi na ravni institucije ustavnega sodišča Slovenija – oziroma v prvi vrsti slovenska pravniška skupnost – potrebuje temeljit samoreflektivni razmislek. V 30 letih obstoja naše mlade države ob razmeroma skromnem naboru vrhunskih ustavnopravnih strokovnjakov čudeži seveda niso mogoči. A vsaj cilji bi v tem starostnem obdobju države morali biti znani in nesporni. In temu ustrezna vidna prizadevanja tistih, ki jim je zaupana ta pomembna vloga pravnikov pri soustvarjanju demokratične in pravne države. Zase lahko rečem, da če kaj, sem se v svojih doslej dobrih sedmih letih na sodišču trudil predvsem argumentirati na karseda temeljit in doktrinarno dosleden način. To je danes, ob prevešanju mojega mandata v njegov zadnji del, med drugim razvidno iz avtorstva več kot 80 med seboj doktrinarno konsistentnih (odklonilnih in pritrdilnih) ločenih mnenj, v katerih je osrednja stalna tema prav izpostavljanje očitnih in globljih protiargumentov nasprotnim stališčem in terjanje odgovorov na takšne protiargumente. To je namreč bistvo instituta ustavnosodne kontrole in edina prava vloga ustavnega sodišča.
Prispevek je bil prvotno objavljen na IUS-INFO, z opombo, da članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Portal24; Foto: Zajem zaslona PlanetTV