Nastop Milana Kučana v oddaji »Marcel« na javni RTV je po mnenju dr. Boštjana M. Turka razkril globoko deformacijo slovenske demokracije. Nekdanji predsednik ZKS in prvi predsednik samostojne države se je, kot trdi avtor, znova predstavil kot simbol neprekinjene tranzicijske kontinuitete in neformalne moči. Turk v komentarju opozarja, da je bila oddaja vsebinsko režirana in uredniško neuravnotežena, kar po njegovem mnenju Slovenijo oddaljuje od standardov zrelih evropskih demokracij.
Boštjan M. Turk: V ponedeljek, 9. junija, se je zgodilo nekaj, kar se ne bi moglo v nobeni družbi, ki je kolikor toliko zavezana demokraciji. Milan Kučan je imel svoj nastop v oddaji Marcela Štefančiča jr. (Marcel, op.u.).
Rečete, kaj pa je na tem takega? Nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki je bil edini funkcionar te vrste v Srednji Evropi, ki mu je uspelo postati tudi predsednik demokratične države, se je po daljšem umiku pač znova pojavil v javnosti.
To lahko razumemo kot del njegovega kriznega upravljanja po nedavnih razkritjih o domnevni vlogi “strica iz ozadja”, na katero sta opozorila Vladimir Prebilič in Borut Pahor. Kučan je v intervjuju zavrnil neposredno podporo Prebiliču kot novemu obrazu levice, saj naj bi nasprotoval nadaljnjemu drobljenju levega političnega prostora, a je hkrati dejal, da Prebiliča še ni odpisal.
Pahorja je skušal diskreditirati z besedami, da je bil kot predsednik vlade slab vladar, s čimer je zavrnil njegove navedbe o zakulisnih pritiskih. A počemu naj bi zaradi tega bili plat zvona?
V intervjuju je Kučan nadalje zaradi dogajanja v Gazi ostro obsodil Izrael in tamkajšnje peripetije označil za genocid. Spet je res, da je to krepak primer dvojnih vatlov, kar pa za nekdanjega šefa CK ZKS spet ni ne vem kakšna novost.
Če ga skrbijo Palestinci, pa je namreč že desetletja imun proti bolečini, ki izhaja iz povojnih pobojev v Sloveniji, obremenjuje pa sedaj že tretjo, če ne četrto generacijo. V tem primeru namreč veliko bolj kot v primeru Palestine lahko govorimo o načrtnem genocidu nad razrednim “sovražnikom”. Izrael pač ne gre tako daleč, da bi Palestince sistematično iztrebljal. Ampak kaj bi to bilo tolikanj pretresljivo?
Spet je potem Kučan kritiko uperil v predsednika SDS Janeza Janšo, ki ga že tradicionalno označuje kot grožnjo demokraciji in skrajnega desničarja. Ob tem je izrazil dvom o iskrenosti Anžeta Logarja in Mateja Tonina glede njune morebitne koalicije z Janšo. Vendar tudi tu “nil novi sub sole”, nič novega pod soncem.
Prizanesljivo do Roberta Goloba
Kot tudi to, da je bil do Roberta Goloba precej bolj prizanesljiv. Čeprav je priznal njegovo odvisnost od svetovalcev in pomanjkanje konkretnih dejanj, ga je hkrati pohvalil kot dobrega komunikatorja. Razumi kdor more, Robert Golob dober komunikator vsekakor ni. Če kaj, potem ni to. Po kakšnih kriterijih je tu Kučan Golobu nadel takšno avreolo, ostaja skrivnost.
A tudi to ni nič tragičnega. Če naredimo še povzetek, lahko ugotovimo, da vse skupaj kaže na njegovo prizadevanje, da ohrani vpliv na levici, obenem pa zanika svojo vlogo v zakulisnih igrah in vzdržuje vtis nevtralnega političnega opazovalca. Še vedno vse lepo in prav. Ali pač?
Nikakor, moramo skoraj zakričati. Gre namreč za medijsko instrumentalizacijo moči, ki ji ni para nikjer v Evropi, z izjemo Srbije (kolikor ta sodi v Evropo). Podobne zlorabe najdemo potem v… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona/N1
