Vsak od nas je kdaj naredil nekaj, kar je kasneje obžaloval – morda smo v jezi rekli nekaj, česar nismo mislili, sprejeli slabo odločitev v trenutku šibkosti ali se podali v dejanje, za katerega smo vedeli, da ni pravo. V korenu vsake takšne odločitve leži pripoved, zgodba, ki jo nosimo v sebi, pogosto ne da bi se tega sploh zavedali.
Te pripovedi oblikujejo naše odzive, usmerjajo naše občutke in nas včasih potisnejo v dejanja, ki jih kasneje obžalujemo. Zakaj se to zgodi? Ker smo ljudje, in naša čustva, prepletena z zgodbami iz preteklosti, včasih prevladajo nad treznim razmišljanjem. Razumevanje teh vzorcev nam lahko pomaga, da se v prihodnje bolje odločamo.
Eden od glavnih razlogov, zakaj počnemo stvari, ki jih obžalujemo, je ta, da v ključnih trenutkih naši občutki prevzamejo vajeti. Predstavljajte si situacijo: šef vam očita napako pri delu, vi pa v navalu jeze odvrnete nekaj ostrega, kar si kasneje želite, da bi lahko vzeli nazaj. V tistem trenutku razum odstopi prostor čustvom – jezi, strahu ali celo sramu.
Te reakcije niso naključne; pogosto so avtomatične, kot stikalo, ki se prižge brez našega zavestnega nadzora. Ko smo preplavljeni z občutki, se naša sposobnost za tehten razmislek zmanjša. Namesto da bi se ustavili, globoko zadihali in premislili o posledicah, ukrepamo nagonsko. In prav ti trenutki naglice nas pogosto pripeljejo do dejanj, ki jih kasneje obžalujemo. Čeprav so čustva naraven del človeške izkušnje, nas lahko, ko prevladajo, pahnejo na pot, ki je v nasprotju z našimi vrednotami ali dolgoročnimi cilji.
Korenine v otroških pripovedih
Zakaj pa se sploh odzivamo na tak način? Občutki, ki preplavljajo naše misli v teh kritičnih trenutkih, imajo pogosto korenine v pripovedih, ki smo jih vsrkali v otroštvu. Te zgodbe so se oblikovale skozi izkušnje, besede staršev, učiteljev ali vrstnikov. Morda ste odraščali v okolju, kjer ste se naučili, da je jeza edini način, da se postavite zase, ali pa ste verjeli, da morate ugajati drugim, tudi za ceno lastnih želja.
Na primer, otrok, ki je bil pogosto kritiziran, lahko odraste v odraslega, ki ob najmanjšem očitku začuti potrebo po obrambi – in to ga vodi v prepire, ki jih kasneje obžaluje. Te pripovedi so globoko zakoreninjene; delujejo kot notranji scenarij, ki se predvaja, ne da bi ga zavestno opazili. Kar je v otroštvu morda delovalo kot zaščita ali strategija preživetja, danes sproža reakcije, ki niso več smiselne ali koristne.
Od pomoči do ovir
Pripovedi iz otroštva so nam bile sprva v pomoč. Če ste odraščali v kaotičnem domu, vam je morda hitro ukrepanje pomagalo preživeti stresne situacije. Če ste bili nagrajeni za popolnost, ste se naučili stremeti k njej, kar vam je morda prineslo pohvale ali občutek varnosti. Toda zdaj, v odraslosti, te iste zgodbe pogosto povzročajo dejanja, ki jih obžalujemo.
Oseba, ki je v otroštvu ugajala drugim, da bi se izognila konfliktom, lahko danes sprejema obljube, ki jih ne more izpolniti, kar vodi v stres in razočaranje. Ali pa nekdo, ki je bil vajen braniti svoj položaj z agresijo, zdaj v odnosih ustvarja nepotrebne napetosti.
Te pripovedi, ki so nekoč imele smisel, so postale zastarele, a še vedno usmerjajo naše vedenje. Dokler jih ne prepoznamo in zavestno ne spremenimo, nas bodo še naprej potiskale v dejanja, ki niso v skladu s tem, kar si v resnici želimo.
Pot do boljših odločitev
Kaj lahko storimo, da prekinemo ta krog? Prvi korak je zavedanje. Ko naslednjič začutite, da vas čustva preplavljajo, se ustavite za trenutek.
Vprašajte se: “Kaj me v resnici vodi? Je to stara zgodba, ki jo nosim s seboj?” S tem si date prostor, da razum spet prevzame nadzor. Drugi korak je prepoznavanje teh pripovedi – morda skozi pogovor s prijateljem, dnevnik ali razmislek o vzorcih v svojem življenju. Ko razumete, od kod izvirajo vaši odzivi, jih lahko začnete spreminjati.
Namesto da bi v jezi udarili nazaj, se lahko naučite izraziti svoje občutke mirno. Namesto da bi se strinjali z nečim, česar ne zmorete, se lahko postavite zase. Sprememba ni hitra, a je mogoča. Z vsakim zavestnim korakom stran od starih pripovedi se približujete odločitvam, ki jih ne boste obžalovali, temveč jih boste cenili.
Na koncu je pomembno sprejeti, da smo vsi pod vplivom zgodb, ki jih nosimo. Te zgodbe niso usoda – so le začetna točka. Z razumevanjem njihovega vpliva in zavednim delom na sebi lahko preoblikujemo svoje odzive in živimo bolj skladno s tem, kar resnično cenimo.
Portal24; Foto: Pixabay
