Slovenski politični diskurz je kot gostilniški prepir. Vsi vpijejo drug čez drugega, nihče nikogar ne posluša, resnica pa leži nekje na tleh pod mizo. V tem kaosu glasovi zdravega razuma pogosto obmolknejo. Preprosto se jim ne da več. In kdo ostane? Več ali manj le še tisti, ki imajo nek konkreten interes. Lahko da politični, mogoče finančni ali pa zgolj potrebo po petih minutah slave v medijih.
Zadnje čase sem se večkrat zalotil pri razmišljanju, da bi stopil z odra, zaprl računalnik in se umaknil iz tega cirkusa, ki mu v Sloveniji pravimo politično komentiranje. Zakaj bi se pravzapral mučil? Resnega plačila ni, novinar nisem, političnih ambicij nimam, nobena stranka me ne plačuje, niti ne čakam na kakšen udoben stolček. Poslovno sem uspešen, glede na vrednote pa nekih neizpolnjenih želja po strašnih milijonih in dodatnih jahtah tudi več nimam. Kar zame danes res šteje, je predvsem notranji mir. Logično bi si bilo torej reči: “Naj se gredo brez mene.” Mogoče celo: “Naj se utopijo v lastnem blatu.”
Pa vendar ne morem. Vsaj zaenkrat še ne. Ne zato, ker bi bil kakšen mučenik, ki se trga za narod. Preprosto mi ni vseeno, kam gre ta država. Ko gledam neumnosti in razpoke v naši družbi, ki jih širijo avtentični bedaki in drugi brezvezniki, ideološki fanatiki in tihi oportunisti, se mi zdi, da je molk enako slab, kot če bi pljunil na lastno vest.
Če se iz zgodovine nič ne naučiš, jo pač ponavljaš.
Slovenski politični diskurz je kot gostilniški prepir. Vsi vpijejo drug čez drugega, nihče nikogar ne posluša, resnica pa leži nekje na tleh pod mizo. V tem kaosu glasovi zdravega razuma pogosto obmolknejo. Preprosto se jim ne da več. In kdo ostane? Več ali manj le še tisti, ki imajo nek konkreten interes. Lahko da politični, mogoče finančni ali pa zgolj potrebo po petih minutah slave v medijih. Politično komentiranje je vedno pogosteje podaljšek propagandnih strojev, vedno redkeje pa glas ljudi, ki jim je dejansko mar. Ne pišem tega, ker bi želel komu ugajati ali se z njim kregati. Pišem, ker je to način, da se močneje sliši moj glas. Da tudi tako poskusim preseči histerijo, ki nas vleče v brezno norosti in ponavljanja lekcij naših prednikov, katerih nismo osvojili. Če se iz zgodovine nič ne naučiš, jo pač ponavljaš.
Politično komentiranje v Sloveniji je kot hoja po minskem polju. Vsaka beseda je lahko zadnja. V očeh urednikov, voditeljev ali sodnikov, ko se po oddajah ukvarjajo z užaljenimi in “užaljenimi” osebami, ki so bile predmet debat pred kamerami. Sam se ne počutim dobro, ko se debata pred kamero sprevrže v nekakšen boj. Nastopov pred kamero namreč ne razumem kot tekmovanja kdo ima bolj prav in kdo je na koncu zmagovalec. Je pa včasih težko, saj so nekateri komentatorji res “snežinke” in drugi tako veliki egotripi, da je kolegialna debata pogosto vse prej kot lahka.
Gre za to, da poveš tisto, kar mnogi mislijo, pa ne znajo, ne upajo ali pa ne zmorejo povedati dovolj na glas.
A vloga komentatorja ni v tem, da bi bil všečen ali da bi metal bombice za pozornost. Gre za to, da poveš tisto, kar mnogi mislijo, pa ne znajo, ne upajo ali pa ne zmorejo povedati dovolj na glas. Mislim tudi, da naloga političnega komentatorja ni, da bi zabaval. Pri meni gre predvsem za ambicijo razčleniti, povezati in pokazati, kam dejansko pluje ta “ladja norcev”. Slovenska družba je majhna in močno razcepljena. Politični diskurz je ujet v ideološke kletke, kjer se resnica pogosto žrtvuje za aplavz in odobravanje znotraj svojega mehurčka enako mislečih.
Komentator mora biti nekakšen most med temi tabori, a hkrati oster kot britev, da prereže meglo laži in zavajanja, v katero ljudi hote ali nehote lovijo mediji. To ni delo za mevže. Prijateljica mi je pred kratkim dejala, da smo politični komentatorji nekakšni sodobni bojevniki, ki se bijemo z besedami. Lepo rečeno, a realnost je nekoliko bolj umazana. Ne gre za junaštvo, prej gre za trmo. Mislim, da so ljudje siti floskul in praznih obljub. Ni dovolj samo opisovati kaj vse se je zgodilo. To zmore vsak kolikor toliko razumen bralec družabnih omrežij. Potrebno je pokazati, zakaj je nekaj pomembno. In to v svetu, kjer polovica občinstva že vnaprej ve, kaj hoče slišati, druga polovica pa te hoče linčati, še preden si odprl usta.
Potrebno je pokazati, zakaj je nekaj pomembno. In to v svetu, kjer polovica občinstva že vnaprej ve, kaj hoče slišati, druga polovica pa te hoče linčati, še preden si odprl usta.
Javni prostor v Sloveniji je nasičen z mnenji, največji mediji pa so več ali manj hlapci svojih agend. Družbena omrežja so postala greznica, kjer se bijejo bitke za všečke in ne za resnico. Pri tem velja še dodatno omeniti, da desni komentatorji večinoma nastopajo z imeni in priimki ter kritizirajo z argumenti , pa čeprav včasih ostrimi. Kaj pa je na levi? Večinoma anonimneži, ki pljuvajo žaljivke, blato in ogenj sovraštva. To seveda diši po plačani gonji na strani “ponosnih naslednikov komunizma”, ki cilja na tiste, ki si drznejo razmišljati s svojo glavo. Očitno sem tudi sam na njihovem seznamu. Tako delovanje pač ni javni diskurz. To je organizirano sejanje sovraštva, ki hoče utišati vsakršen trezen glas. Vendar to ne bo šlo tako zlahka. Vsaj pri meni ne.
Ko zdrava pamet utihne, zmagajo tisti, ki živijo od kaosa in histerije.
Biti politični komentator v Sloveniji je tudi breme. Vsaka kolumna, vsak nastop pred kamerami je seveda izpostavljenost. Ljudje pričakujejo, da imaš vse odgovore, da ne klecneš. Včasih se mi res zdi, da bi bilo lažje vse skupaj poslati k vragu. A kot je dejala omenjena prijateljica, me ljudje ne vidijo kot nekoga, ki se hitro vda, temveč kot nekoga, ki se bori. Ne z mečem, ampak z besedami. Čeprav sem pogosto ciničen in prav nič diplomatski, me to drži pokonci in nagovarja za naprej. Res sem vesel, ko me kdo ustavi na ulici in pokramlja z menoj o tem. Ne zato, ker bi iskal aplavz, ampak ker vem, da ko zdrava pamet utihne, zmagajo tisti, ki živijo od kaosa in histerije.
Politično komentiranje ni poklic. Bolj gre na začetku za priložnost javno izraziti svoje mnenje, sčasoma pa za dolžnost. Ne gre za to, da bi bil najglasnejši, ampak da si jasen. Da ljudem pokažeš, kaj se dogaja, in jih prisiliš, da razmislijo. Nisem tukaj, da bi bil zabavljač, nekakšen klovn na odru lastnika televizije, portala ali tv oddaje. Sem tukaj, da pomagam razbijati iluzije, apatijo ljudi in pokazati tudi najbolj zaslepljenim, kam pelje ta ladja norcev, če bomo še naprej tiho. Dokler bo vsaj ena oseba, ki to razume, bom pisal in komentiral še naprej.
