Ko zavesa molka pade: Preobrat v medijskem poročanju
“Na Trgu republike v Ljubljani so se zbrali udeleženci današnjega ‘vseslovenskega protestnega shoda’, ki ga organizira stranka Glas upokojencev. Po uvodnem nagovoru so se odpravili do sedeža vlade na Gregorčičevo ulico, nato pa nazaj pred parlament. Na protestu je spregovoril tudi predsednik SDS Janez Janša. Glavni organizator protesta Pavel Rupar sporoča, da ne gre le za shod upokojencev, ampak za ‘shod za prihodnost Slovenije’. Dogajanje lahko spremljate v živo na naši spletni strani” (vir: Pop TV).
Agencijsko sporočilo, kot smo ga v sredo, 19. februarja, lahko prebrali na spletni strani komercialne televizije (Pop TV), je ena najbolj vznemirljivih novic, kar smo jih v zadnjih letih (od volitev 2022) doživeli. Treba jo je razumeti v kontekstu nastopa predsednika Glasa upokojencev Pavla Ruparja v večerni oddaji iste televizije.
Zakaj? Zato, ker se to do sedaj še nikoli ni zgodilo. A s tem še nismo povedali vsega. Komercialna televizija je tukaj stopila na stran profesionalnih standardov: o vsem dogajanju, vključujoč nastope najvišjih predstavnikov opozicije (predvsem Janeza Janše), je poročala tako, kot so se v resnici zgodili.
Prej je bilo seveda drugače. Za to sta bili – tudi in spet! predvsem – s strani komercialne TV (in drugih tako imenovanih večinskih medijev) uporabljeni dve strategiji. Prav, večinska je bila tako imenovana zavesa molka. Četudi se je zbralo več kot deset tisoč ljudi (kdaj celo dvakrat toliko), je v medijih veljala omerta tišine. Dogodek, kot da se ni zgodil.
Diskvalifikacije
Druga pa je metoda k razčlovečenju usmerjene diskvalifikacije, utemeljene na prikazovanju neresničnega stanja, na projekciji laži. Poiščimo en konkreten, živ zgled. Piscu teh vrstic tako prej ko slej ostaja v spominu oseba, ki se podpisuje z M. M., dopisuje pa v revijo Reporter (večinoma nastopa pod inicialkami, zato tudi mi ohranjamo to vrsto zapisa). Čisto brez osebnega odnosa do te osebe sicer nisem, to povem na začetku, a s tem tega, kar bo sledilo, niti najmanj ne presojam osebno. Vse, kar bom navedel, namreč ne bo imelo nobene zveze z ničemer drugim kot s tistim, kar se imenuje novinarsko podajanje resničnosti.
Edina oseba, ki me je cenzurirala
Kar se mene samega tiče, ni nobena skrivnost, da je oseba M. M. tudi edina oseba, ki me je v življenju cenzurirala oziroma cenzurirala članek o napol dementni, napol zaspani eliti ameriške demokratske stranke, kot se je pokazala ob inavguraciji Joeja Bidna januarja 2021. Pisal sem namreč, da so bili tile tam (Bill Clinton je na prireditvi kar zadremal) še kako podobni zadnjemu centralnemu komiteju sovjetske partije pred Gorbačovom.
Brežnjev, Andropov in Černenko, ki so se tedaj zvrstili na oblasti, so bili vsi več ali manj hodeče mumije. Nekaj od alkohola, nekaj od kapi in skleroze. Še kako aktualen članek je M. M. izločil oz. od mene zahteval, naj ga prilagodim novim “standardom” tistega, kar se je kasneje začelo imenovati smetarsko-novinarski konglomerat, čigar načelnik je bil tudi pravnomočno obsojen, kar je postala javna skrivnost. Se pravi, da napadam Donalda Trumpa in zagovarjam Joeja Bidna.
V cenzuro nisem privolil, članek v Reporterju tedaj ni bil objavljen, bil pa je objavljen v tujini, v bistveno bolj prestižnih publikacijah. Moja pot za Reporter se je tam tudi končala. Povem še, da me odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla od leta 2008 do svoje bolniške odsotnosti (november 2020) ni cenzuriral v enem samem stavku, nasprotno: sprejel je mnogo sugestij za pisanje, ki sem mu jih tekom let predlagal… več na Požareport.
Dr. Boštjan M. Turk
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)
Portal24; Foto: Zajem zaslona/Nova24TV
