Vsi vemo, da so kompromisi del vsakega odnosa. Brez prilagajanja in posluha drug za drugega dolgoročna zveza preprosto ne deluje. Toda obstajajo področja, kjer bi morali postaviti jasno mejo – še posebej, ko gre za samospoštovanje in lastne vrednote. Prav tu se ženske pogosto znajdejo v dilemi: kdaj popustiti in kdaj ostati trdno pri svojem? Odgovor ponuja odnosni svetovalec, ki opozarja, da so nekateri kompromisi lahko nevarni, saj dolgoročno vodijo v izgubo lastne identitete.
Ena najpogostejših napak, ki jih ženske naredijo v odnosih, je, da znižajo svoja pričakovanja, ker se bojijo, da bodo sicer ostale same. A kot poudarja svetovalec, vrednost posameznice ni odvisna od partnerja. Če ženska pristane na to, da se z njo ravna brez spoštovanja, bo sčasoma izgubila samozavest. Odnos, v katerem se počuti manjvredno, nikoli ne more postati zdrav.
Vsak ima svoje ambicije, cilje in sanje. In čeprav partnerstvo zahteva prilagajanje, pa se ženska nikoli ne bi smela odreči tistemu, kar jo izpolnjuje. Kariera, ustvarjalnost, hobiji ali želja po osebni rasti so bistveni deli posameznice. Če partner pričakuje, da jih bo postavila na stranski tir, ker „je zdaj njeno glavno poslanstvo biti ob njem“, to ni kompromis, temveč odrekanje same sebi. Dolgoročno to vodi v nezadovoljstvo in občutek ujetosti.
Meje, zvestoba in varnost
Kompromisi glede vsakodnevnih stvari – kdo bo skuhal večerjo ali kam bosta šla na dopust – so nujni in zdravi. Toda ko gre za osebne meje, popuščanja ne sme biti. To pomeni, da ženska ne bi smela tolerirati nespoštljive komunikacije, nadzora ali pretiranega vmešavanja v njeno zasebnost. Zdrava meja pomeni reči „ne“ tam, kjer se začne izgubljati občutek varnosti in dostojanstva.
Čeprav je morda očitno, pa svetovalci vedno znova opozarjajo na točko, kjer se kompromis konča: zvestoba. Če partner varanje opravičuje ali celo pričakuje, da bo ženska to sprejela, gre za jasno rdečo črto. Toleriranje nezvestobe pod pretvezo, da „so vsi moški taki“ ali „da se stvari lahko popravijo“, je kompromis, ki vedno pusti globoke rane.
Najpomembnejši kompromis, ki ga nikoli ne bi smelo biti, pa se nanaša na varnost. Vsako razmerje, kjer je prisotno nasilje – bodisi fizično bodisi čustveno – presega okvire kompromisa. Svetovalci opozarjajo, da normaliziranje takšnega vedenja vodi v nevarne vzorce, iz katerih je težko izstopiti. Ženska si zasluži odnos, v katerem se počuti zaščiteno, spoštovano in sprejeto – brez izjem.
Kompromisi so torej del zdravega odnosa, vendar le takrat, ko ne ogrožajo lastne identitete in temeljnih vrednot. Partnerstvo pomeni rast ob drugem, ne pa zmanjševanje samega sebe.
Foto: Pexels
