Drobne pršice, ki živijo na skoraj vseh ljudeh in se na naši koži tudi  parijo, se iz parazitov morda razvijajo v bitja, ki bodo z nami bivala v simbiozi.

Tako trdijo znanstveniki, ki ta bitja raziskujejo. Bitjeca so velika le delček milimetra, najdemo jih v lasnih mešičkih, na obrazu in bradavičkah. Pršice, imenovane Demodex folliculorum, se hranijo s sebumom. Sebum je snov na naši koži, ki jo sproščajo celice v naših porah.

Ta bitjeca svoja skrivališča na naših telesih zapustijo ponoči in se medtem, ko spimo, parijo na naših obrazih. Te pršice ima približno 90 odstotkov ljudi, prenesejo se že ob rojstvu. Običajno so neškodljive in ​​ostanejo neopažene.  Ob velikem številu pa lahko razdražijo kožo, izzovejo luščenje in povzročijo rdečico in srbenje.

Poleg Demodex brevis, ki je samotna vrsta in ki naseljuje žleze lojnice pod kožo, je to ena od dveh vrst folikularnih pršic, ki živijo na ljudeh.

Od parazitskega do simbiotičnega

Do zdaj je veljalo, da so te pršice z nami v parazitskem odnosu. Nove raziskave pa kažejo, da z nami morda vedno bolj živijo v simbiozi. To pomeni, da njihov obstoj zagotavlja obojestransko korist.

Prej je na primer veljalo, da pršice nimajo anusa in svoje blato v telesu kopičijo vse življenje. Pršice nato ob smrti sprostijo nakopičeno blato, kar povzroči vnetje kože.

Glede na raziskave, ki so jo izvedli znanstveniki na Univerzi v Readingu, Univerzi v Valencii, Univerzi na Dunaju in Narodni univerzi San Juan, pa temu ni tako.

Nova študija, objavljena v reviji Molecular Biology and Evolution je pokazala, da pršice imajo anus in so jih za številna kožna stanja krivili neupravičeno. Morda celo pomagajo ohranjati našo kožo čisto.

Nenavadne lastnosti telesa

V prvi študiji zaporedja genoma pršic je bilo ugotovljeno, da njihovo izolirano življenje in parjenje v sorodstvu povzročata, da celice izgubijo nepotrebne gene in tako postanejo bolj preprosti organizmi, ki bodo morda kmalu združeni s svojim človeškim gostiteljem.

Izguba genov tudi pomeni, da nimajo zaščite pred UV žarki. Izgubili so namreč gen, zaradi katerega se živali prebujajo ob dnevni svetlobi. Melatonina žal ne morejo proizvajati sami. Ko se ti organizmi pripravljajo na tisto, kar raziskovalci imenujejo celonočne paritvene seanse, si “kradejo” melatonin iz človeške kože.

Študija podrobno opisuje tudi paritvene navade in spolno anatomijo teh pršic. Samci imajo penis, ki štrli navzgor iz sprednjega dela telesa. Med parjenjem se morajo postaviti pod samico. Parjenje poteka, ko se oba oklepata človeškega lasu.

Morda pa s pršicami ne bomo živeli večno. Raziskava je namreč tudi pokazala, da pomanjkanje izpostavljenosti potencialnim partnerjem, ki bi lahko potomcem dodali nove gene, žal pomeni, da so na verjetni poti k izumrtju.

Foto: Creative Commons

By A.K.

Dodaj odgovor