Zgodba sodobne Norveške se je začela v Stiklestadu. Tu je leta 1030 vikinška vojska ubila krščanskega kralja Olava Haraldssona. Kljub navideznemu porazu sta Olav in njegova smrt postala začetek širjenja krščanstva in prelomnica v boju za enotno Norveško. Bitka pa je pomenila začetek konca za vikinško Norveško in njene sprte poglavarje. Leta 1164 je papež Aleksander III. potrdil Olavovo svetništvo in mesto bitke, je od takrat, skupaj s Trondheimsko katedralo, kjer je Olavov grob romarsko mesto.

Stiklestad je primeren kraj za začetek potovanja, ker Kystriksveien, ki se razprostira proti severu in sega v osrčje tega, kako se Norvežani vidijo kot narod.

Le malo, držav v Evropi je pri poselitvi zemlje premagalo tako velike izzive, kot Norveška. Norveški voditelji so skozi stoletja zgodbo o Stiklestadu uporabljali, da bi združili državo. Na podlagi pripovedi o združeni, neodvisni in krščanski državi, ki je za seboj pustila svojo srednjeveško preteklost pa zgradili močno nacionalno identiteto. Njeni graditelji cest in pionirji  pa so pozneje strmeli v prepovedno Arktično in subarktično podnebje in izzive, ki jih predstavlja čudovit, a negostoljuben teren, da so izrezali poti, kot je Kystriksveien.

Torghatten/ Dag Sundberg/Getty Images

Ko od Stiklestada vozite proti severu, položna podeželska cesta objema rob vode do provincialnega mesta Steinkjer. Onkraj Steinkjerja, kjer se Norveška zoži in se usmeri proti Arktiki, Kystriksveien preseka vse bolj golo in redko poseljeno deželo.

Sredi 20. stoletja so projekte gradnje cest namenili gradnji značaja. Leta 1939 so brezposelne mlade zaposlili pri gradnji 108 kilometrov dolge ceste Sognefiellet. Cesta pelje čez streho Norveške in skozi današnji narodni park Jotunheimen. Nekaj ​​let pozneje, v 1940-ih, pa je skoraj 150.000 zapornikov in brezposelnih dobilo nič manj zahtevno nalogo. Ukrotiti so morali obalo s Kystriksveien.

Torghatten/Dag Sundberg/Getty Images

Na Norveškem, če je ovira kot je gora ali voda, čez ali okoli zgradijo cesto, most ali predor

Nekatere ovire, s katerimi so se soočali, so kmalu postale očitne. Malo pred mestom Brønnøysund so pot cesti blokirale ostre visoke skale. Skale so cesto zato prisilile, da je poiskala drugo pot. Tik ob obali se iz vode dviga ena takih skal, Torghaten. Spominja na grbavega trola, ki zmrznjen v kamnu bdi nad mestom. 

Most Helgeland/Anthony Ham

Sandnessjøen

Po Brønnøysundom se peljete skozi pokrajino polno skal, ledu, vode in hribov. Cesta se z vsakim kilometrom dviga višje in vse do mesteca Sandnessjøen. Zdi se, da je dežela polna dogajanja. Medtem ko je Brønnøysund zaznamovala ena sama skala, ki spominja na trola, jih je v Sandnessjøenu sedem. Te so še bolj fascinantne. Lokalna legenda pravi, da je sedem vrhov Syv Søstre sedem sester, ki trpijo večno kazen. Visoke so od 910 m do 1072 metrov.

Cesta pelje naprej proti severu in prečka Helgelandsbrua (Helgelandski most). Pot preko mostu opravite v petih minutah. Sicer pa je to lahko enourni obvoz. Okoli poti se dvigajo gore,  ki so zasnežene do poznega poletja. Čeprav še niste na Arktiki, cesta vijuga po visokih planotah brez dreves in v vsem, razen v geografskem pogledu spominja na Arktiko. Cesta se nato spusti na obale jezer in pristanišč ter fjordov. 

Pri majhni vasici Låvong se cesta ustavi čisto ob vodi. Mostu ni in ni mogoče videti, kje se cesta nadaljuje pa tudi ne. Tukaj se pridružite drugim in počakate na trajekt.

Kystriksveien/Westend61/Getty Images)

To je najbolj spektakularna obala v Evropi… Vsakič boste odkrili nekaj novega

Kot vsi norveški trajekti  tudi tukaj trajekt prispe točno. Naložen in raztovorjen je z značilno skandinavsko učinkovitostjo. Pri  Nesni, majhni norveški vasici, cesta objame obalo fjordov, ki niso nikoli več kot nekaj metrov od vodnega roba. Ko peljete mimo kolib in kamnitih ograj se zdi, da se je v obrise zarisal obod severne evropske celine.

Za mirnim mestecem Stokkvågen sta Kystriksveien in Grønsviku z utrdbami iz obdobja druge svetovne vojne. Ponekod se zdi, kot da ceste ni več, njeno pot  blokira strma gorska stena ali z vodo polno obzorje. Toda vsakič, največkrat v zadnjem trenutku, odkrijete rešitev, ki vas ponese v  obzorje severa polno gora.

Na neki točki potovanja, ko ste na pragu prave Arktike, se ustavite in poglejte okoli. Strme gore se stikajo z obalo. Severno morje je tukaj tako globoko in tako popolno modro. Skalnati otoki na morju pa se iz oceana dvigajo kot zadnja postaja na potovanju na konec Zemlje.

Morten Falch Sortland/Getty Images

Na uro dolgi poti s trajektom Kilboghamn-Jektvik pot prečka fjord. Videti je kot ocean, obzorje pa se, do koder vam seže pogled polni z nazobčanimi greben. Po odhodu iz Kilboghamna, preden trajekt prispe v Jektvik, prečkate arktični krog. 

Vsaka od šestih delov poti s trajektom je kot obred. Črta na zemljevidu ne bi smela delati razlik, a tukaj se gore zdijo višje, led bolj moder. Poseben pečat daje tudi zavedanje, da je ogromen ledeni pokrov Svartisen, eden največjih na celinski Norveške. A je očem skrit za steno iz gora. Ledeniški jeziki se strmo spuščajo z višin vse do obal kobaltno modrih fjordov, ki so jih ledeniki izklesali sami. Nekateri fjordi so tukaj globoki tudi več kot 1 km.

Saltstraumen

Ko je lepa vožnja skoraj končana, vas čaka še eno presenečenje: Saltstraumen, največji vrtinec plime na planetu. To je 3 km dolga in 150 m široka Saltstraumenska ožina, ki daje videz vodoravnega slapa. Vsakih šest ur pa v njej dobesedno vre 400 milijonov kubičnih metrov vode. V svoji mogočni obliki spominja na vrsto velikanskih vrtincev, ki grozijo, da vas bodo posrkali v nevidne globine pod površjem Zemlje. Če z mostu nad pojavom pogledate v valovite vode, je težko, da ne boste čutili omotice.

Za eno potovanje je to skoraj preveč lepote, da bi jo lahko sprejeli brez čustev. Toliko čudežev, da boste težko hitro dojeli kaj ste videli. Vedeli boste le, da enkrat ni dovolj, vrnili se boste.

Vir: Euronews/ Anthony Ham

Naslovna fotografija: Enhard Pantke/Getty Images

By A.K.

Komentar: