Legalizacija kokaina tudi v Sloveniji?! 

ByUredništvo

22. decembra, 2023
Tjaša Ravnikar [Foto: osebni arhiv]

Legalizacija kokaina tudi v Sloveniji?! 

Švica razmišlja o legalizaciji kokaina. V (tudi že) slovenskih šolah razmišljajo o unisex straniščih. Na ameriških poslovnih srečanjih uvajajo značke z nazivom »ono«. Marjetka razmišlja, da bi si prsi nasadila na hrbet. Maja bi zaradi bolečih menstruacij operativno odstranila ženske reproduktivne organe, Mirko bi si nadel prašičji nos. Saj mu že tako ali tako neprestano označujejo za »prasca«. Mu bo pa še podoben.

Ciničen uvod, seveda. Zakaj pa ne. Če enostavno ne gre razumeti, kako se lahko nekateri tako zelo norčujejo iz življenja. Seveda bi lahko debatirali o zakulisjih, pa kdo vleče niti, pa o politiki izza politike…pa o…vse vemo. Vsi vse vemo. Zdrava pamet pa še kar nekam odteka. In zdi se mi, kot da delamo nove luknje. Namesto, da bi našli tiste obstoječe in jih z vsem, kar že danes imamo na voljo, zakrpali.

Ravno danes mi je na pamet padla misel, ki smo jo delila na družabnih omrežjih in mislim, da jo zlahka delim tudi tukaj z vami:

»Koliko o svojem telesu bi morali vedeti in ga poznati?

  Toliko, da bi ga začeli spoštovati.

  In, ko ga začnemo spoštovati, ne moremo drugače, kot z njim lepo ravnati.

  No…koliko vas o sebi ve dovolj?«

V zadnjem letu je bilo med mojimi strankami mnogo oseb, ki tako ali drugače zahajajo na onkologijo. Stroka in »bolniki«. Besedo bolniki dajem v navednice, ker mi ne gre z jezika. Ko bom našla ustreznejši izraz oziramo naziv zanje, ga bom delila z vami. No, hočem reči, da sem prijetno presenečena, da se mnogo strokovnjakov zaveda dejstva, da je »vse v glavi« in se iskreno trudijo ta dejstva upoštevati tudi pri svojem delu, kjer se srečujejo z ljudmi v njihovim najbolj prelomnih trenutkih življenja. Vsi tisti, ki to stroko na onkologiji obiskujejo, pa morajo najprej osvojiti, da oni niso bolezen. Razumeti morajo le, da se je bolezen zgodila zaradi določenih okoliščin in da imajo še vedno vse možnosti, da se je tudi znebijo.

Človeško telo je resnično čudež. Je tako veličasten ustroj, da se nam zdi kot nedojemljiva dimenzija. Pa ne bi smelo biti več tako. In ne glede na to, da se ponavljam kot papiga, bom napisala še enkrat. Vsa znanja in dognanja so nam že na voljo. Seveda prihajajo še nova in nova. Ampak že ta, ki so med nami so več kot dovolj, da lahko prav vsak izmed nas doseže zdravost, zadovoljstvo in dolgoživost. Le mar nam mora biti. Mora nas kaj pametnega zanimati. Na primer kaj o človeškem telesu nasploh. Pa o človeških možganih.

Tako pa večina žensk ne pozna niti osnovnih dejstev o menstruaciji. Ali moški na primer nekaj najpomembnejših resnic o seksu, sebi, čustvih in ženskah. Pa čeprav od nekdaj vrtijo njegov svet. Le zanimati nas mora nekaj več kot papica in pupica. Tukaj po navadi rad kdo doda, da zanimanje ne bo plačalo računov. Verjetno res ne. Jih pa plačuje zdravje. Tako in drugače. Če ga imamo, plača račune. Če ga nimamo, tudi plača račune. Pa drugi tudi našo bolniško odsotnost.

In kako zdaj pridem nazaj do tega trapastega kokaina, pa cigaret, pa svinjske hrane, pa sladkorja s pijačo, pa….do prej izpostavljene misli? Prepričana sem, da ko in če bi o svojem telesu vedeli veliko in ga poznali, bi bili nad njim navdušeni. Kaj vse dela in kaj vse zmore. Za vas. Če bi vedeli dovolj, bi ga začeli spoštovati. Če bi vedeli dovolj, se ne bi mogli nehati čuditi. Posledica tega je, da nam (kot radi rečemo) srce ne bi dalo, da bi z njim ne lepo ravnali. In ko s komerkoli ali celo s čimerkoli ravnamo lepo, je rezultat lep. Prijeten. Dober. Pozitiven.

Torej, če vaš odnos do lastnega telesa in telesa drugih ni spoštljiv, dobronameren in prijazen, potem svojega »ustroja« (še) ne poznate dovolj dobro. Potem se ima posameznik čas ukvarjati s kokainom, unisexom, oneti, lepotnimi popravki, hitro prehrano, nutrijami in še čim. Aha, pa da za konec z vami podelim naziv, ki bi bil zagotovo boljši, kot bolnik?

Pred kratkim je bila pri meni mlada mamica, onkološka bolnica, ki se nikakor ne more znebiti tega statusa. Povsod ji ga pripisujejo, jo z njim naslavljajo in jo pomilujejo. Tega, pravi, si ne želi. Pa sva hitro ugotovili: »Veš kaj, ti jim kar reci, da nisi bolnica, da si samo prasica in naj se brigajo zase!« Menite, da je to nesramno, nespoštljivo, grdo ali celo primitivno? Ha, vidite, ko pa ne veste dovolj o človeških možganih. Če bi, bi vedeli, da je transformacija bolnica – “prasica” lahko ključni drobec v vprašanju življenja in smrti.

Tjaša Ravnikar

O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev.  Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologijahttps://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikarhttps://tjasaravnikar.si/