Lenega čaka stergan rokav, palca beraška, prazen bokav*
Občasno imam občutek, kot da se iz zgodovine nismo čisto nič naučili. Zdi se mi celo, da smo
se že do te mere ”najedli belega kruha”, da si- preprosto rečeno- želimo, da bi nas življenje
ponovno teplo. Nekje sem prebrala, da se takšen občutek pojavi zlasti tedaj, ko se znajdemo,
tik preden izbruhnejo družbeni nemiri, politične nestabilnosti ali globalne krize.
Kaj, če še sosedu krava crkne?
Na tem božjem svetu sem že več kot 70 let. V preteklosti sem doživela marsikaj. Tudi videla sem marsikaj. Verjemite, še nikoli do zdaj ni tako bodlo v oči dejstvo, da se ”delamo norca iz belega kruha”. Me to skrbi? Me. Strah me je, ker smo iz dneva v dan bolj nezainteresirani za trpljenje drugih? Ker nam je vseeno, ko sosedova krava ”crkne”? Ali zato, ker živimo v obdobju relativnega udobja ali blaginje, ne vidimo, da pa življenje nekaterim ni tako naklonjeno kot nam? Ali se mora kruti del ”zgodovine kar naprej
ponavljati”? Naj se še tako žalostno sliši, še dobro, da so bile poplave, da se mi lahko danes zdi, da pa morda le ni vse tako črno, kot je videti na prvi pogled.
Rojevanje doma
Zame osebno je eden večjih dosežkov v korist mame in nerojenega otroka ta, da je danes novorojenčkom omogočeno, da se rojevajo v porodnišnicah. A ne bodi vrag! Takšnih, ki raje tvegajo in rojevajo doma, je vedno več. Na to, da pride do zapletov s tragičnimi posledicami se hitro pozabi. Kljub številnim zdrsom, napakam, kljub korupciji, ki bode v oči, imamo še zmeraj kolikor toliko normalno zdravstvo. Če ne javno, pa zasebno. Čeprav živimo v 21. stoletju, se vedno več posameznikov zateka k šarlatanom. Nikoli ne bom pozabila otroka, ki si je zlomil nogo, pa so ga starši s pomočjo ”zdravilca” ”zdravili” kar po telefonu. Enako ne bom nikoli razumela oseb, ki so v veliki stiski klicali na pomoč za ”ozdravitev” človeka, ki je imel resne psihične težave, a ne dovolj velike, da teh uslug ne bi mogel zaračunati. Še zmeraj obstaja kup ljudi- videno tudi po FB- ki verjamejo horoskopom, ki so prepričani, da je treba verjeti Babi Vangi.
Bodo šle Evropejke spet za štedilnik?
Ženska je, ne le v Sloveniji, tudi v Evropski uniji, potrebovala celo stoletje, da se je vsaj delno osvobodila negativnih posledic moške nadvlade, da se lahko- vsaj na papirju- počuti enakopravna z moškim. A kaj se je pred leti, po zaslugi slavne Angele Merkel zgodilo? Evropska unija je na široko in nekontrolirano odprla vrata pripadnikom tistih narodov, ki na žensko še zmeraj gledajo kot na ”smet”. Pri nas se nekatere pripadnice lepšega spola – verjetno v želji, da bi se časi, ko niso imele nobenih pravic, ponovno vrnili – celo priklepajo nanje.
Žalostno. Za zjokat.
Primož Trubar je napisal prvo tiskano slovensko knjigo z naslovom “Katekizem” in “Abecednik”. Obe knjigi sta bili natisnjeni leta 1550 v Tübingenu v Nemčiji. “Katekizem” in “Abecednik” sta pomembna dela v zgodovini slovenske literature in jezika, saj predstavljata začetek slovenskega knjižnega jezika in sta bili osnova za nadaljnji razvoj slovenskega standardnega jezika. Od takrat pa do danes je bilo napisanih na tisoče knjig slovenskih avtorjev, na tisoče knjig pa je bilo prevedenih iz tujih jezikov. Knjige so bile že od nekdaj neprecenljivo bogastvo! Še v generaciji naših babic jih je bilo kar nekaj, ki niso znale brati ne pisati. Nekatere vztrajne so se morda naučile od svojih otrok, ko so začeli obiskovati OŠ. Tone Pavček je dejal: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo.” Žal se točno to dogaja. Knjige postajajo vedno manj zanimive, vedno manj ljudi sega po njih. Če pa že, želijo, da so napisane ”kratko in jedrnato”. Raje kot knjigam se posvečajo pametnim telefonom, televiziji, resničnostnim šovom. Stvarem torej, ki ne plemenitijo, ampak
poneumljajo.
Valentin Vodnik in Dramilo*
V tej pesmi se zadnja kitica glasi:«…Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.« Še pred 20-30 leti bi se nad tistim, ki bi stopil na cesto v raztrganih hlačah, iz katere bi molelo ”pol riti”, vsi zgražali ali pa bi k njemu pristopili in ga napotili na RK ali Karitas v prepričanju, da reveži nimajo dovolj denarja, za spodobno obleko. Danes? Biti raztrgan je modni hit! Noro!
Najboljše je domače!
Naši predniki so v najtežjih trenutkih preživeli s tem, kar so sami pridelali. Če bi vedeli, kako se danes obnaša slovenska in tudi EU kmetijska politika do kmeta, bi se obračali v grobu. Preganja se ga kot največjega zločinca, njegove krave, ki menda s prdenjem uničujejo atmosfero, pa tudi. Pri tem pa brez sramu in opravičila iz Srbije in drugod uvažamo sadje, ki je zaradi prepovedanega insekticida klorpirifos škodljivo zdravju. Morda zato, ker je za rajo vse dobro? Hkrati pa- kakšna ironija- prejema Roševa tretjo Michelinovo zvezdico tudi zato, ker pri kuhanju uporablja zgolj domačo hrano. Ne razumem te logike.
Obljube
Že stari ljudje, ki so uporabljali zdravo kmečko pamet, so vedeli, da od obljub še rit ne raste. Hindujci so celo napisali: “Nepošten človek obljubi, a obljube ne drži; poštenjak ne obljubi, marveč stori.” Tudi Nizozemci so do tistih, ki obljubljajo, precej kritični: “Kdor obljublja, pa obljube ne drži, je kot suha kokoš, ki na gredi veliko kokodajsa, v kokošnjaku pa ne znese jajce.” Slovenci smo, kot kaže, ena zanimiva izjema ne le na Planetu, tudi v Vesolju. Že osemdeset let nas nategujejo z obljubami, pa jim še nasedemo. Žal ne vedno manj- raje vedno več!
( * )… Naslov kolumne je zadnja kitica pesmi Dramilo, avtorja Valentina Vodnika
