Letos se tudi navadni državljani veliko pogovarjamo o protestih

ByUredništvo

23. februarja, 2023
Milena Miklavčič [Foto: osebni arhiv)

Letos se tudi čisto navadni državljani o protestih veliko pogovarjamo.

Letos se tudi čisto navadni državljani o protestih veliko pogovarjamo. Sploh o gasilcih. Ni nam šlo v račun, kako je mogoče, da so bili ”večinski mediji” kot ”večinski” komentatorji na družabnih omrežjih polni kritike na njihov račun. Jim ni bilo prav, da so se drznili motiti idilo pred Parlamentom?

Soseda Mica je bila nad njimi navdušena tudi zato, ker so protestirali na svoj način. S svojimi
”orodji”.

“Imajo vso pravico! Tako kot so jo imeli neki drugi protestniki z branjem poezijo!”

Ni pa ji bilo prav, ko so nekateri vidni politiki na TV lagali, da so jih gasilci ”življenjsko ogrožali”.

Res smo dvolični!

Lansko leto, ko so med gašenjem požara na Krasu tvegali življenja, so nas bila polna usta pohval na njihov račun. Za svoje delo so sicer dobili medalje, a od drugih obljub, izvzemši Boscarola, ni ostalo praktično nič. Nanje je ”pozabil” celo sam premier, pa tako vehementno jim je ponujal dva milijona!

Verjetno bodo razmišljanja, so gasilci (in še marsikdo drug) upravičeno ali neupravičeno nezadovoljni s plačami, plačnimi nesorazmerji in hinavskim odnosom oblastnikov, še naprej deljena. Ministrica za javno upravo in minister za obrambo sta njihove zahteve označila za izsiljevanje. Jejej!

So pa, to je pa treba reči, za seboj temeljito pospravili. Kar neki drugi, malo bolj privilegirani protestniki, niso nikoli. Pregovor, da kjer se osel valja, dlako pusti, za gasilce ne velja!

Zakaj protestov ni več?

Slovenci smo že iz zgodovine znani po tem, da smo obsedeni s pregovorom, da je ”molk zlato”. Reve, kakršni smo, smo bili leta raje tiho! Vdano smo čakali na boljše čase, ki pa jih ni in ni bilo.

Potem pa šok!

Tudi upokojenci so nam pripravili pravo malo presenečenje. Še meni so zaprli usta, saj niti v najbolj drznih sanjah nisem pričakovala, da se jih bo toliko zbralo pred parlamentom. Upam, da se jim bodo 1. marca pridružili tudi kmetje – in to s traktorji.

Že pogled na množico, ki je pela slovenske pesmi, na slovenske zastave, ki so vihrale, je bil veličasten. Pravi balzam za dušo! Ob njih sem se spomnila, da smo lani z nejevero opazovali salonske protestnike, ki so kolesarili po Ljubljani.

»Da se jim ljubi!« smo dejali. So pa bili verjetno edini protestniki v vesolju, ki so bili za svoje ”delo” nagrajeni. Pod oznako ”ljudstvo” danes izdatno ”pomagajo” voditi državo, haha… Verjetno ne zastonj?

Te dni lobirajo celo za zastonj malice v OŠ. S sosedo Mico se sprašujeva, mar mislijo, da je drugorazredno ”ljudstvo” pozabilo, da je bil ta predlog v neki desni vladi že na mizi, pa so bili v opoziciji takrat odločno proti?

V sredo so protestirale medicinske sestre.

Mednje so se pomešali tudi nekateri vidni člani koalicije. Moja soseda Mica je ob tem vsa zgrožena vzkliknila: “Poglej jih, barabe, kako se iz stavkajočih norčujejo!” Kaj še bo?

Stavko napovedujejo tudi učitelji. Včasih je bil to spoštovan poklic, danes pa se lahko obnje spotika vsak, ki ima pet minut časa. Če po pravici povem, se mi večina od njih naravnost smili. V razredu ne bi bila rada v njihovih čevljih.

Pogosto se sprašujem, ali sploh vemo, kaj počnejo otroci, naši sončki, med poukom in med odmori in to že v nižjih razredih OŠ? Kako so nasilni med seboj, do učiteljev? Se zavedamo, da na otroka vpliva vse: družinsko nasilje, kričanje, zmerjanje, nasilni filmi, neprimerne virtualne vsebine, neprimerno obnašanje ožjih družinskih članov. Uporaba najbolj vulgarnih kletvic je danes med šolskimi stenami še najmanjše zlo!

Ko mora učiteljica uporabljati ‘joga metodo’ da učence vsaj malo umiri, je to že zelo glasen ”klic v sili”, da je nekaj hudo narobe. Največkrat niti ne sluti, da se bodo razgrajači takoj, ko odhiti iz razreda, malo za šalo, malo iz dolgčasa, spravili na sošolca, ga premikastili in hkrati zmerjali z vsemi mogočimi nekulturnimi izrazi. Najbolj žalostno pa je, da ”pridni” pri tem gledajo stran in se obnašajo, kot da se ni nič zgodilo.

Nobene solidarnosti ni več, vsak se boji za svojo kožo!

Ena od mlajših učiteljic, ki je lani, ob koncu šolskega leta, zapustila učiteljske vrste in se zaposlila v zasebnem sektorju na delovnem mestu, ki ji trenutno prinaša le najnižjo plačo, mi je razložila: “Raje to, kot se ukvarjati s krdelom popadljivih volkov ter z nevzgojenimi in nasilnimi starši.”

So otroci pomembnih staršev lahko nasilni? Spominjam se- takrat je bila še ”mala šola”, ko sem v eni osnovnošolski skupini brala pravljice. Deček, ki je sedel ob meni, me je ves čas ščipal, vlekel za lase, butal. Potem so mu sledili še trije. Ko mi je bilo zadosti, pa ker se učiteljica ni zganila, sem ga prijela za roko in odpeljala k sosedni mizi.

Učiteljica je ob tem skoraj padla v nezavest: “A pa vi veste, čigav je ta otrok?”

Brigalo me je! Nisem bila tam zato, da bi me ta otrok ščipal. In to orng ščipal. Skratka, četudi mi kdo da 10.000 evrov plače, ne grem za kateder! Učitelji so danes pravi heroji!

Drži, tisti, ki delajo za ljudi in z ljudmi, morajo imeti v sebi eno čisto posebno empatijo. A tudi ta empatija ima meje! V šolstvu bi imeli veliko več dobrih in sposobnih učiteljev, če ne bi ti vsakič, ko prestopijo šolski prag, tvegali, da se jim zgodi kaj neprijetnega. Pa ne le s strani otrok, tudi njihovih staršev!

Ko dosežemo dno

Naši medsebojni odnosi še nikoli niso bili tako na dnu, kot so zadnje čase. Nasilje, ki smo mu priča, ne le fizično, tudi verbalno, se po surovosti, tako med mladimi kot odraslimi, ne razlikuje (pre)več.

Drugorazredno ”ljudstvo” žal ne opazi, da je podobno žabi, ki se počasi, a zlagoma kuha v vreli vodi. V Zdravstvenem domu na Vrhniki in verjetno še kje, visijo opozorila, da bo osebje v primeru nasilnih pacientov ukrepalo in poklicalo policijo.

Čakaj malo! Tako daleč smo prišli, da grizemo roko, ki nam skuša pomagati? Smo sploh še normalni?

Za božjo voljo, ljudje, kaj se dogaja z nami?

Bomo morali že jutri iti protestirat proti nasilju, ki se zlovešče zažira v vse pore naše družbe?

MM, tista, ki posluša in piše.

Več o avtorici: TUKAJ