Ljudi bi morali trenirati kot pse
Znanja vedno iščem na najrazličnejših mestih in krajih. Predvsem tudi pri najrazličnejših ljudeh. Izbrana praksa se je vedno izkazala za najbolj učinkovito. Če sem torej nabirala znanja na neko izbrano temo in na nekem področju, nisem togo raziskovala določenih vsebin zgolj pri strokovnjakih, ki kraljujejo na točno tem področju. Um in miselni doseg je treba neprestano širiti, znotraj določenih okvirjev pa to seveda ni mogoče. Od desetih strokovnjakov enakega področja bomo sicer lahko okušali variacije, nikakor pa izvedeli nekaj presenetljivega. Najverjetneje. Vsakokrat, ko sem iskala določene resnice in modrosti, sem jih na svoje veliko presenečenje našla prav pri tistih in tam, kjer jih zagotovo mnogo nas ne bi nikoli iskalo.
Tako naj s ponosom izpostavim svojo izkušnjo s Cesarjem Millanom, ki je znani šepetalec psom. Najina naveza se je začela že pred desetletjem. Za pridobivanje njegovih znanj sem se odločila seveda zato, da čim bolje vzgojim svoje pse. Mimogrede in sprva nevede pa sem tudi pridobila nadvse uporabna znanja in veščine, ki sem jih lahko preslikala in uporabila na področju svojega dela. Dela z ljudmi. Morda se bo kdo vprašal, kaj se lahko od strokovnjaka za pasjo psihologijo naučimo o ljudeh. Pa koliko! Naj vam predstavim le nekaj izjemnih dejstev, ki bi jih morali poznati vsi in jih uporabljati v svoje dobro. Skratka, Millanove strnjene napotke bi morali posplošiti predvsem na in za ljudi.
Naj razložim. Skrbniki moramo poskrbeti, da so naši psi uravnoteženi in zadovoljni. Pa da takšni tudi ostanejo vsak dan znova. Pomeni, da moramo zadovoljevati njihove potrebe po gibanju, disciplini in naklonjenosti. Potrebujejo rutino in jasno določene meje. Delo in gibanje sta ključnega pomena, saj predstavljata glavnino pasjega življenja. Na podlagi slednjega si »prislužijo« hrano, počitek in izkazovanje ljubezni. Ravno to pa ustvarja smisel v njihovih življenjih. To so tako, na hitro in preprosto, povzeta krovna razmišljanja o življenju psov. Nikakor pa s tem ne dosegam niti desetih odstotkov, ki jih dostavlja Millan na predstavljeno temo. Zato predlagam, da ga pogledate ali preberete in izveste več.
Sama sem se že ob teh zgolj nekaj izjemno preprostih stavkih vprašala, kako pravzaprav sploh lahko neuravnovešen skrbnik vzgoji uravnovešenega psa. Če človek še sebe ne more spraviti »v red«, kako lahko pomaga nekomu drugemu pri tem? Zadeva je namreč zelo preprosta. Ali imaš zadeve »urejene« in to stabilno energijo, ravnovesje in zdrave misli širiš na druge ali pa nimaš. In v primeru, ko nimaš – ali ne deliš nič ali pa deliš vse »neurejeno«.
Pravzaprav bi lahko kar rekli, da je Millan v prvi vrsti psihoterapevt. Skrbnike psov spravlja »v red«, da so posledično zmožni pravilno voditi svojega psa. Ko sem neko obdobje spremljala njegove oddaje, kjer obiskuje stranke na domu, se je nemalokrat zgodilo, da so se skrbniki zlomili in zajokali. Seveda ne zaradi svojih nevzgojenih psov, temveč zaradi vsega sr**** v ozadju njihovih misli, kar pa je hkrati tudi vplivalo na pasjega prijatelja. Zato nam Millanovo znanje vsekakor lahko koristi, tudi če nimamo psa.
In katera so ta navodila, ki jih tako favoriziram in jih prevajam tudi v svet človeške psihologije?
Vsi mi bi se morali bistveno več gibati. Človeško telo je ustvarjeno za gib, zadostna količina gibanja na prostem pa tudi preprečuje in lajša kup fizičnih in psihičnih tegob. Telo, ki se ne giba, propada. Prav tako kot psi tudi ljudje potrebujemo rutino. Potrebujemo gibanje in delo. Omogoča nam občutek varnosti in zadovoljuje našo potrebo po predvidljivosti in nadzoru. Prinaša nam občutek smisla, koristnosti, prijetno utrudi um in zadovolji dušo. Sem že omenila meje? Marsikdo bi jih potreboval. Še posebej mladi, ki so ob vse bolj »ohlapnih vzgojnih prijemih« in kupom izbire izgubljeni bolj kot kadar koli prej.
V prvi vrsti bi se morali osredotočiti, da uravnovesimo svoje življenje. Vsega po malo. Ampak res malo. Manj »jamrati« in se pritoževati. Si privoščiti počitek in sladkosti. Vendar predvsem zavzeto, srčno in strastno delati. Se spraševati, kaj še lahko damo in kako še lahko izboljšamo svoj prispevek. Brez preračunljivosti. Se učiti, igrati in iskreno veseliti. Dopustiti, da nas prijetna utrujenost vodi do naslednjih, zrelih in sočnih plasti bivanja. Se zavedati, da kontrasti barvajo in vznemirjajo ter enoličnost razkraja. Neprestano garanje ali neprestano sedenje na sončku odpade. Uravnoteženost je ključ.
Zato bodimo kot psi in kot Millanova priporočila. Bodimo odprtega uma. Bodimo dovzetni. Ne segajmo po enih in istih programih, temah in receptih. Spoznavajmo čim več in tem bolj, saj nikoli ne vemo, kje bomo prejeli ravno tisto informacijo ali izkušnjo, ki nam še manjka, da zaključimo neko poglavje. Morda pa nam bo na novo osmislila ali nadgradila že obstoječa prepričanja.
Sladke skrivnosti življenja se spoznavajo tam, kjer jih ne pričakujemo. Veste, ne nazadnje smo tudi ljudje živali, stvari pa mnogo bolj preproste, kot si mislimo. A kaj, ko smo se tako odlično izurili v kompliciranju svojih in pasjih življenj.
Tjaša Ravnikar
O avtorici: Mag. Tjaša Ravnikar, predavateljica in pisateljica, ustanoviteljica Umologije , RTT terapevtka ter mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD-jih po Sloveniji. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Pridružite se ji lahko TUKAJ, več njenih kolumn pa je na voljo TUKAJ.