Ljudje, ki so ljudje, ne pljuvajo kar na “počez”
Evropska filmska akademija pred nekaj dnevi v Reykjaviku nagradila animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. Scenarij za ta film pa je bil prirejen po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Seveda sem ob novici skakala do stropa! Kakšna čast za Urško (režiserko), za knjigo, za Slovenijo, zame!
Predvsem pa sem bila vesela v imenu vseh tistih, ki so mi pripovedovali svoje zgodbe in mi hkrati dovolili, da sem jih objavila v knjigi.
Doma sem skuhala slavnostno kosilo in odprla steklenico Simčičevega Sauvignona. Moji so bili zelo zadovoljni.
»Strašno smo veseli zate,« so mi rekli, »a vsi ne bodo delili našega mnenja!« so še preroško pripomnili. Zavihala sem nos. Kako morejo biti tako črnogledi!
Moja pričakovanja, kakopak, so bila velika!
Oskar se Slovencem ne zgodi vsak dan, zlasti pa ne – četudi samo posredno – eni stari mami tam iz Žirov!
Rdeča preproga, predsednikov stisk roke in podobne holivudske traparije – vse to in še marsikaj mi je rojilo po ubogi glavi, hahaha!
Predstavljala sem si, kako bodo začeli zvoniti telefoni, in tisti, ki bi radi prevedli knjigo v tuje jezike, bodo stali v vrsti pred vrati.
Sama sreča za zveste prijatelje, vsaj ti se mi niso izneverili! Z menoj so jokali od sreče.
Verjetno bi še danes lebdela nad oblaki, če potem ne bi kot strela z jasnega usekalo v srčiko moje vzhičenosti!
Je bila kriva ministrica za kulturo, ki je twitnila:«Film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić je pravkar v Reykjaviku prejel Evropsko filmsko nagrado (EFA) v kategoriji najboljši kratki film! Iskrene čestitke režiserki in vsem sodelujočim.«
Kot da bi neka nevidna roka pritisnila na neviden gumb, tako se je usulo!
”Padalo” je, žal predvsem s tako imenovane ”moje”- desne strani! Kaj vse so mi izrekli! »A je to babičin radiator sex pub zadnje doživetje?« in »Seksualno življenje zakajencev iz levice nas davkoplačevalce drago stane.« so bile še jako nedolžne besede.
Očitali so mi, da sem se prodala levici, v isti predal so me tlačili skupaj s Tivolsko 44, Smodejem in drugimi junaki iz predatorske zgodbe, skrbno pometene pod preprogo.
Na drobno in na debelo se je pljuvalo po režiserki, po dokumentarcu.
»Uf, tole pa ni več za umetnostni diskurz (ki bi moral nujno kaj povedati tudi o tem, kako je zgodba povedana), ampak prej za psihoanalitski.«
Najbolj pa me je, čisto osebno, prizadelo, ker so mi t. i. ”moji” ponovno očitali, da sem čisto po nepotrebnem blatila spomin na naše prednike, posredno pa pomagala režiserki pri njenem ”projugoslovanskem” projektu.
Za božjo voljo!
Za trenutek sem se počutila podobno, kot se je daljnega leta 1909 škof Jeglič, ko je izdal znamenito rdečo knjižico z naslovom: Ženinom in nevestam (Pouk za srečen zakon). V njej je zapisal vrsto priporočil in nasvetov, ki naj bi jih mladi, v spolnih odnosih neizobraženi ljudje, s pridom uporabljali. A se je uštel!
Namesto pohval je doživel pogrom! Najprej od svojih, potem pa še od takratnih liberalcev. Liberalni časnik Slovenski narod je zapisal, da je knjižica navaden popopran ”pornografičen spis”, kakršnega v slovenskem jeziku še ni bilo.
Za liberalce je bil najbolj sporen tretji del rdeče knjižice.
Ko Jeglič govori o zakonski združitvi, pravi: »Ta združitev ima pa tudi namen moža in ženo obvarovati od nečistovanja; zato je dopuščena tudi pri nerodovitnih, v starosti, v času nosečnosti. Ona je nazadnje sredstvo, da se ohrani, pokaže in še bolj vname zakonska ljubezen med možem in ženo.«
Že v času, ko je prišla med bralce prva knjiga iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, ta, po kateri je Urška Djukić tudi posnela dokumentarec, nagrajen z EU Oskarjem, sem- dobrih sto let po Jegličevi ”rdeči brošuri”, tudi sama doživela zelo podobne odzive. Kaj vse so mi rekli!
Med drugim tudi to, da sem packa, da spodobna ženska, poročena, s štirimi otroki, verna, pač ne zapisuje ”nagnusnih” zgodb o spolnosti. Dolgo sem verjela, da bodo predsodki pred to ”nagnusnostjo” izginili. Niso!
”Zgodovina” se je ponovila te dni!
Koliko med vami je knjigo že prebralo?
Koliko vas je, ki ste že kdaj prisluhnili intimnim zgodbam naših prababic, babic, mam? Koliko vas je, ki se doma sploh pogovarjate o teh rečeh? Si prisluhnete?
Veste, jaz to počnem že skoraj 40 let! In zgodbe tudi zapisujem! V vseh 4 knjigah, skupaj imajo okoli 1800 starani, je osebnih izpovedi ogromno!
Ne režiserka Urška ne jaz nisva imeli ”politične motivacije”. O dokumentarcu sva se začeli pogovarjati že pred petimi leti, ko sem ji prijazno odstopila avtorske pravice.
Takrat pa smo bili Slovenci še kolikor toliko normalni.
Pa ta dokumentarec ni prejel le oskarja! Po lovorikah je segel na domala vseh festivalih širom po svetu! Kjer se je pojavil, povsod so ga opazili.
Mar ne bi bilo lepše, ko bi tem uspehom od srca zaploskali?
Veste, saj tistim, ki se imajo za moje nasprotnike, tistim, ki me zato, ker nikoli ne tajim, da sem bolj desna kot leva, celo sovražijo, mi mečejo polena pod noge, me žalijo, pogosto tudi ponižujejo zaradi stvari, ki sem jih že stokrat obrazložila. Recimo zaradi Simonove zgodbe.
Res jim ne zamerim! Vesela sem vsakega, ki zbere dovolj poguma, da se usedeva za mizo in se pogovoriva. Ni jih veliko, so pa!
A da pa me ”s kolom po glavi” tisti, ki celo berejo moje članke, ne, to mi pa res ni všeč. Recimo, da tudi mičkeno boli.
Pa da ne boste mislili, da bi se rada komu ”zjokala na rami”. Še zdaleč ne!
Vesela sem, da se je ministrica prijazno odzvala na nagrado, vesela sem bila vseh prijaznih odzivov z ene in druge strani.
Neskončno žalostna pa sem bila zaradi pljuvanja na ”počez”. Ker ljudje, ki so ljudje, tega ne počnejo.
Pika.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
